Požar nad Preddvorom: 'Na koncu sta bila ves trud in vsaka kapljica znoja poplačana'

"Ko sem videl, kje so gasilci bili in kje so vlekli cevi, sem rekel: to pa ni nadčloveško delo, ampak nadčloveško garanje." Te besede je Andraž Šifrer, poveljnik Gasilsko reševalne službe Kranj in vodja intervencije, zapisal v javni zahvali 195 gasilskim in drugim enotam ter posameznikom, ki so tako ali drugače sodelovali pri gašenju obsežnega požara nad Potoško goro pri Preddvoru. 

'Na terenu so pustili svojo dušo in srce'

O čem točno je govoril, smo se na lastne oči prepričali, ko nas je po ozki makadamski poti, posuti s skalami, ki še vedno padajo s pobočja, odpeljal na pogorišče. 

"To je bila za nas edina dostopna pot do požara, druga je bila s helikopterjem iz zraka," pripoveduje med vožnjo proti vrhu. "Na začetku, ko organizacija oz. komunikacija med nami še ni bila tako dodelana, se je zgodilo, da sta se na tej poti srečala tovornjak s polno cisterno, ki je šel gor, in tovornjak s prazno, ki se je vračal. Ker ni bilo dovolj prostora, je moral eden od voznikov tudi več kot kilometer poti voziti vzvratno," pove in nam pokaže prvo mesto, kjer sta se vozili lahko umaknili eden drugemu. Pozneje so čas izračunavali.

Višje, kot gremo, se tako na levi kot na desni strani odpira pogled na podrta in ožgana drevesa v pretežno smrekovem gozdu. Na nekaterih mestih je malo bolje. Šifrer pojasni, da je razlog v borovcih, katerih les ni tako gorljiv. Kakih 100 metrov naprej od odcepa za Sveti Jakob se ustavimo in pokaže nam, kje točno je gasilcem uspelo ujeti ognjene zublje, da ti niso ušli na levo proti priljubljeni izletniški točki. Na strmem terenu je jasno vidna vertikalna linija med nedotaknjeno zeleno in povsem požgano črno travo. 

"Vidite lahko, po kakšnem bregu so fantje in dekleta hodili z naprtnjačami na hrbtu, s čeladami, škornji in polno gasilsko obleko. Gibanje je bilo naporno, bilo je ponoči, nevarnost je predstavljalo padajoče kamenje … Ko podzavestno v glavi premlevaš, da te lahko zadane kamen, da te lahko objame ogenj, je zadeva še težja. Intervencija je trajala več dni, bili so utrujeni, nenaspani, glave so postajale težke, v takšnih trenutkih pride tudi do kakšnih odločitev, ki bi jih, če bi vmes lahko zadihal, morda sprejel drugače ... Ampak to je sestavni del take intervencije," opisuje delo gasilcev. 

"Bilo je naporno tako fizično kot psihično. Gasilci so na terenu pustili svojo dušo in srce," jih pohvali. Enako zavzeto, kot so oni dajali vse od sebe, je tudi Šifrer spodaj v štabu intervencije prvič v svoji 15-letni karieri reševal tako velik logistični zalogaj. Prve dni ni spal prav veliko, priznava. "To je bil izziv za vse nas, kajti ne zgodi se velikokrat, da imaš toliko ljudi na enem kraju. Pred dvema letoma sem zaradi vetroloma v Kranju sicer vodil obsežno intervencijo, pri kateri je v dveh dneh sodelovalo več kot 400 gasilcev, ampak tako obsežne zadeve pa še ne." 

Iznajdljivi gasilci so s kamenjem gradili ovire

Gasilcem je takoj priskočila na pomoč Gorska reševalna služba Kranj, ki je z območja umaknila pohodnike. "Po eni uri požara, mogoče še manj, kajti čas je bil takrat zelo zanimiv pojem, so se aktivirali v velikem številu, prečesali pobočje Sv. Jakoba in Potoške gore ter ljudi spravili v dolino. S tem so opravili veliko delo, da smo se mi lahko posvetili gašenju," nadaljuje svojo pripoved. 

Upali so, da bodo pred ognjem uspeli obvarovati hrib Baba, a jim to ni uspelo, pogoji za širjenje požara so bili namreč idealni. Strm teren, suha tla in močan veter vzgornjik, ki se je ob popoldnevih še bolj okrepil – kombinacija vsega jim je močno oteževala delo. 

Aktivacija državnega načrta, canadair v veliko pomoč

Kljub vsem njihovim naporom je bilo že prvo noč jasno, da se ogenj izjemno hitro širi. Vpoklicane so bile že vse gorenjske ekipe in takrat so vedeli, da morajo aktivirati državni načrt, pravi Šifrer.

Usklajevanje s Civilno zaščito je po njegovih besedah steklo hitro in brez težav – Slovenska vojska je na pomoč poslala helikopterje, Hrvati so ponudili svoj canadair. Helikopterji so vodo za gašenje zajemali iz bližnjega jezera Črnava, za en nalet so potrebovali zgolj pet minut, na požarišče pa so odvrgli 400.000 litrov vode. Canadair na drugi strani je vodo zajemal v Bohinjskem jezeru in je za en nalet potreboval 21 minut. Opravil jih je pet, v enem pa je odvrgel do 6000 litrov vode. "Sprva smo hoteli, da bi vodo zajel na Zbiljskem ali Trbojskem jezeru, ampak canadair za zajem potrebuje 1700 metrov površine, zato to ni bilo mogoče. Druga opcija je bilo Blejsko jezero, kjer pa so bile težava veslaške proge. Čeprav so se veslači hitro odzvali in jih začeli umikati, bi to terjalo svoj čas, zato smo se raje usmerili na Bohinj." 

In prav canadair je bil tisti, ki je uspel pogasiti greben za Babo, kjer je proti Čemšeniku uhajalo več ognjenih jezikov. 

17 ujetih gasilcev se je rešilo s skokom po strmem pobočju

Prav na mestu, kjer smo še pred dnevi gledali spektakularne posnetke, kako canadair iz zraka na gozd spušča vodo, nas Šifrer popelje do povsem nedotaknjene hiške. Ogenj je prišel vse do klopi tik pred njo. 

"Sem so prišli fantje in iz cisterne vlekli cevi. Težava je bila v tem, da je šel ogenj gor in se z druge strani spustil dol. Zadeva jih je najprej preskočila, nato pa so tukaj ostali ujeti. Bilo jih je 16 ali 17, rešili pa so se tako, da so v polni gasilski opremi poskakali po strmem pobočju navzdol in prečili na Čemšenik, kamor smo jih potem prišli iskat z avtomobilom." O dogodku nemo pričajo tudi cevi, mimo katerih se sprehodimo, nekatere so povsem zgorele, v drugih je še vedno voda.

Ne samo hitri, vztrajni in pogumni, morali so torej biti tudi iznajdljivi. Sproti so si izmišljali ideje, kako preprečiti ognju, da bi se širil – tako so med drugim iz kamenja gradili pregrade. "Takšno je pač delo gasilcev," pripomni naš sogovornik. 

Žafrani, ki rastejo na pogorišču in znamenje, ki ni zgorelo 

Skozi ožgan gozd se sprehodimo še do jase s čudovitim pogledom na celotno ljubljansko kotlino, ki jo običajno preletavajo padalci. Zdaj je travnik črn, o razsežnostih požara pričajo tudi vonj po zažganem, pepel, požgana drevesa in celo nekaj povsem do tal pogorelih vikendov. Ker imajo nagnjene strehe, jih je ogenj lažje zajel. "Zanimivo je, da je pri enem od njih pogorelo vse razen znamenja, lesenega križa s podobo Marije," nam razkrije še eno zanimivost. 

Razveseljiv in nekoliko ganljiv pa je tudi pogled na ciklamnate žafrane, ki že rastejo na pogorišču in vlivajo upanje, da bo kmalu spet vse zeleno, saj narava vedno znova dokazuje, da se zna sama obnoviti.

Pohodniki, bodite previdni

Danes, 14 dni po izbruhu požara na Potoški gori, je jasno, da je ogenj zajel 700 hektarjev površine, večinoma gozda in nekaj objektov. Z ognjem se je štiri dni borilo kar 1405 gasilcev. Štirje so se pri tem poškodovali, a k sreči poškodbe niso hujše. "Predvsem je bil razlog padajoče kamenje. Glede na to, za kako obsežno intervencijo je šlo, pa to niti ni veliko," pravi Šifrer in doda, da je bilo poškodovanih tudi več vozil. 

In čeprav je zdaj na gori mirno, pa nevarnost še ni povsem minila, opozori. Kljub dežju in celo snegu, ki je zapadel, se na pobočju namreč vsak dan pojavljajo posamezna manjša žarišča – tudi zato postavljenega cevovoda še niso umaknili. Pohodnikom, ki se – kot smo videli tudi sami – že vračajo na zanje tako priljubljen hrib, zato svetuje, naj bodo previdni, še posebej pred padajočim kamenjem. "Veliko jih ima v ušesih slušalke, kar v tem primeru ni pametno, saj ga ne bodo slišali," svari. 

'Ves trud in vsaka kapljica znoja sta bila poplačana'

Gasilci tako obsežnega požara na Gorenjskem vsaj v novejši zgodovini ne pomnijo. Pogorišče na Potoški gori je zaznal celo satelit iz vesolja. Višina materialne škode in vzrok požara še nista znana, tudi o stroških intervencije je še prezgodaj govoriti. 

Šifrer je za pomembno vlogo, ki jo je odigral pri tej intervenciji, od ministra za obrambo Mateja Tonina prejel posebno odlikovanje. Pravi, da je hvaležen vsem gasilcem, Civilni zaščiti, policistom, ekipam nujne medicinske pomoči, gorskim reševalcem, županu Preddvora, Slovenski vojski, obrambnemu ministrstvu, OKC-ju, hrvaškim kolegom in vsem ljudem, ki so skrbeli, da so bile njihove ekipe na terenu oskrbljene s hrano in pijačo. Posebna zahvala za garaško delo od prvega dne gre regijskemu centru za obveščanje in regijskemu poveljniku Gasilske zveze Gorenjske. Družinam in svojcem, ki so zaskrbljeni spremljali dogajanje, je izrekel spoštovanje za njihov pogum in potrpljenje, gasilcem, ki so ostali na spremnem mestu, pa opravičilo, ker niso šli na teren. Kot pravi, so s to akcijo ponovno dokazali, da v gasilstvu znajo skupiti skupaj in ne poznajo občinskih, regijskih in celo državnih meja. "Še enkrat se iz srca zahvaljujem vsem, saj je bil na koncu vsak trud in vsaka kapljica znoja poplačana," zaključi.