Denar odteka zaradi preplačil, neustreznih pogojev dela, prevelikega števila administrativnih mest in podpornega osebja

Že leta je jasno, da zdravstvo ne potrebuje dodatnih milijonov, pač pa se mora preoblikovati, narediti enoten sistem nabave in se obnašati racionalno.

Ministrica kljub temu išče, kje bi državljanom vzela še več, čeprav ima Slovenija že danes eno od najvišjih prispevnih stopenj za zdravstvo v Evropi. Za obvezno zavarovanje Slovenci damo na leto več kot dve milijardi evrov. Pa moramo zaradi nerazumljivih čakalnih vrst plačevati še v samoplačniških ambulantah, medtem pa si mnogi lahko privoščijo le še zdravnika v ambulanti za socialno ogrožene.

So mnenja, kot so: "Plačujemo absolutno preveč, dobimo pa – ne premalo, ampak nič od tega zdravstva." "V primerjavi z drugimi državami smo kar dobri. Razen čakalnih vrst." in "Če bi tisto, kar dajemo za dodatno zavarovanje, šlo zdravstvu, bi se kaj dalo nabaviti, zmanjšati vrste ..." le klasično pritoževanje ljudstva?

"To dejansko drži, tudi mednarodne primerjave kažejo, da glede na vložena sredstva v našem zdravstvu dobijo zavarovanci premalo storitev," pravi Anže Burger, raziskovalec ekonomije zdravstva.

Po podatkih Statističnega urada povprečna družina za zdravstvo na leto odšteje 2.000 evrov. Za obvezno zdravstveno zavarovanje plačamo dobri dve milijardi na leto, skoraj pol milijarde dodamo s prostovoljnim zavarovanjem. A kljub temu moramo marsikatero zdravilo doplačati in si kakšen pregled plačati, da se nam stanje ne bi usodno poslabšalo. 408 milijonov. Skupno dobre tri milijarde.

Kje pa konča ta denar? "Veliko ga odteče zaradi preplačil. Na primer trikratnih ali petkratnih preplačil opornic. Del denarja odteče zaradi neustreznih pogojev dela – v primerjavi z ostalimi državami imajo naši zdravniki neprimerno več dopusta in vse to stane," še pravi Burger. Pa preveliko število administrativnih mest in podpornega osebja. "Potrebna bi bila samo reorganizacija sistema, vpeljati kvaliteten menedžment."

Brez tega še več davščin ne bo imelo nobenega učinka. Že danes je vse več ljudi, ki si več od osnovnega zavarovanje ne morejo privoščiti.

"V stiski pomanjkanja denarja dostikrat pridejo k nam, ker si v javni zdravstveni službi ali pri koncesionarjih ne morejo zagotoviti najnujnejših zdravstvenih uslug," pravi dr. med. Aleksander Doplihar, vodja ambulante Pro Bono.

Brez dodatnega zavarovanja se vse doplača – od prvega pregleda pri splošnem zdravniku, kjer plača 15 %. Stanje slabšajo tudi t. i. dvoživkarji (pacient v javnem zdravstvu ne dobi prave obravnave, zato da mu potem koncesionar zaračuna, ko pride k njemu). Ključni problem pa je človeška požrtnost, še pravi Doplihar. Dokler bo v zdravstvu kraljevala ta, boljšega sistema ne moremo pričakovati.