Poveljnica nacionalne garde Kolorada: Vrednote, ki nas združujejo, nas bodo tudi v bodoče

Koliko časa Nacionalna garda Kolorada že sodeluje s Slovensko vojsko? 

Partnerstvo med Slovensko vojsko in Nacionalno gardo Kolorada se je začelo že leta 1993, torej je zdaj že 28 let tega. Gre za tradicionalna partnerstva med nacionalnimi gardami vseh zveznih držav in teritorijev, skupno 54 različnih gard. Pomen pa je, da si delimo izkušnje, znanja in seveda gre korist v obe smeri – tako garda kot država partnerica prineseta nekaj v to razmerje. Sicer nisem prepričana, kako sta se Slovenija in Kolorado znašla skupaj, saj ne vem, če lahko posamezna garda izbira državo, ampak verjetno je k temu pripomoglo, da ima Kolorado veliko gora, imamo gorsko pehoto in še nekatere druge podobnosti s Slovenijo. Čez dve leti bo 30. obletnica naših odnosov in to bomo verjetno lepo obeležili. 

Slovenija je bila leta 1993 še nova država, vaša garda pa ima zelo dolgo zgodovino. Kako se je razmerje med Slovenijo in Koloradom razvijalo? 

Pravzaprav se je razvilo na nekaj nivojih. Ko smo začeli, je bilo osnovno, se pravi pogovori, prvi majhni dogodki, nekako smo se res še bolj spoznavali. Skozi leta, recimo, ko sem bila še stotnica, sem leta 1998 sodelovala na enem od takšnih dogodkov, kar je bilo tudi moje prvo sodelovanje s Slovenijo. Zdaj pa sem brigadirka in sem znova v tej vlogi, naše razmerje se je podobno razvijalo skozi leta. Kar sem sama videla, je partnerstvo, ki nam pomaga, da se učimo drug od drugega. Mi recimo lahko ponudimo nekatera specializirana znanja, kot je kibernetska varnost, ki Slovenijo nekaj časa že zanima in smo že sodelovali na tem področju. Poglejte, leta 1993 kibernetska varnost ni bila ena od skrbi naše garda ali Slovenije, a so te spremembe vplivale tudi na naše odnose in sodelovanje. 

Skupaj smo bili na misijah in različnih vajah, od Zvezde Triglava do recimo majskega Jadranskega udara. Počasi skozi leta je to naše prijateljstvo počasi postajalo tesnejše in večje, iz ZDA smo pripeljali agencije iz zvezne države Kolorado, ki so prišle izmenjat dobre prakse v upravljanju v kriznih razmerah z upravo za zaščito in reševanje. 

Slovenija je leta 2004 postala članica zveze Nato, je tudi vaša garda sodelovala pri približevanju? 

Vsaka država, ki želi postali članica, mora izpolnjevati nekatere pogoje. Pomoč je podobna tisti, ki smo jo že počeli: z dodatnim sodelovanjem in vajami, ki so potrebne, da članica izpolni te pogoje. Tudi zdaj imamo določene cilje in jim sledimo in to nikoli ni naključno, kot bi si lahko mislili, ampak so to precej premišljeni načrti. 

Kolorado in Slovenija sta precej različna, a hkrati podobna. Slovenija ima Natov center odličnosti za gorsko bojevanje. Kakšno je torej vaše sodelovanje glede gorskega bojevanja? 

Ravno danes smo bili v Natovem centru odličnosti za gorsko bojevanje, v preteklosti pa smo imeli na obisku nekaj častnikov, ki so pomagali pri oblikovanju usmeritev in procedur. Mislim, da sicer ni bilo vojakov iz Kolorada v tem centru na izobraževanju, ker smo bolj sodelovali v podporni ravni in da smo pomagali izboljševati standarde in procedure – seveda, delili smo to na podlagi naših izkušenj. Mi imamo višinska usposabljanja in imamo precej izkušenj z vajami in pravimi SAR (iskanje in reševanje) na višinah. Prav tako ne smemo pozabiti na zapuščino 10. gorske divizije, ki se je borila v drugi svetovni vojni, ki se je urila v oporišču Hale in še vedno nas to povezuje z našo podobno enoto. 

Velikost Nacionalne garde Kolorada je približno 5.500 ljudi, kar je precej podobno Slovenski vojski po velikosti. Kje je razlika med vašimi vsakdanjimi aktivnostmi in Slovensko vojsko? 

Dobro vprašanje, a morate najprej razumeti, kako garda v ZDA deluje. Ta je sestavljena precej podobno kot rezerva Slovenske vojske – deluje časovno omejeno. Mi smo civilisti, ki delamo v civilnem sektorju; imamo učitelje, odvetnike, delavce, direktorje, študente, kar se spomnite, in oni pridejo delat v gardo za en konec tedna na mesec oziroma dva tedna med letom. Lahko pa nas vpokličejo zaradi potreb zvezne države, recimo zaradi kakšnih naravnih katastrof ali za federalno napotitev (v ZDA se ločuje odgovornost med zveznimi državami in federalno ravnjo – Washingtonom op. n.). Torej nismo tam na voljo ves čas, podobno kot so rezervisti v vaši vojski. Kar pa se tiče vsakodnevnih aktivnosti, približno tretjina enot je zaposlenih za polni čas, večinoma, da poskrbijo, da vse v naši gardi deluje, kot bi moralo. Razlike so tudi v sami strukturi oziroma poveljstvu enot: mi imamo specializirane enote, ki pokrivajo kibernetsko okolje, vesolje in protiraketno zaščito. 54 nacionalnih gard imajo ZDA in delimo si nekatere strukturne elemente, ampak nekateri imamo še te specializirane enote, ki nas ločujejo od ostalih. 

Kako pa postaneš del nacionalne garde? 

Obstaja več načinov, lahko se prijavite in se odločiti za služenje. Recimo, pridete v ZDA, želite služiti v nacionalni gardi, izpolnjujete pogoje, se prijavite in greste na osnovno urjenje. Po končanem osnovnem greste na specializirano urjenje, nato pa se priključite nacionalni gardi. Lahko greste tudi v času, ko ste na kolidžu, preko tako imenovanega urjenja za rezervne častnike. Ko končate, ste častnik, opravite še nekaj urjenj in se lahko priključite gardi. 

Številni pridejo kot vojaki, ki so se prestavili v gardo. Nekaj let so preživeli v vojski, takšna je tudi moja pot, se nato odločili, da bi še vedno radi služili državi in nadaljujejo v gardi. 

Kakšna je pa bila vaša pot?  

Kot sem že omenila, sem med kolidžem opravila urjenje za rezervnega častnika in se vključila v redno vojsko, in sicer v vojaško policijo. Tam sem preživela tri leta, trikrat bila poslana v tujino in se odločila, da to ni zame, zapustila vojsko, začela učiti v srednji šoli. 

Ampak če se vrneva na odnos med zveznimi državami in federalno oblastjo, kako zapleteno je to razmerje? 

Ko je neka različica današnje garde prvič nastala leta 1636, je bila to le skupina kmetov, delavcev, nenavadna mešanica ljudi. Vsaka država je ustanovila svojo milico, da bi lahko zavarovala teritorije. Vse od takrat smo nekako obdržali to idejo, da ima vsaka zvezna država svojo milico. Kar je posebnost, pa je, da smo financirani od federalne oblasti: naša oprema, izobraževanja, urjenja, plače, vse prihaja z njihove strani. To financiranje je pa namensko, saj želijo, da je nacionalna garda operativna rezerva ameriške vojske oziroma za potrebe zunaj države, na misijah KFOR, v Savdski Arabiji in še kje.

Garda recimo dobi obvestilo, da nas bodo prerazporedili v tujino, in potem imamo dovolj časa, da se dodatno urimo, da smo na to pripravljeni. Trenutno imamo približno 300 vojakov na misiji KFOR in na Bližnjem vzhodu, se pravi na željo federalne oblasti oziroma vojske. Ampak zdaj pa zakomplicirajmo to razmerje: četudi nas ne financira zvezna država Kolorado, ima guverner, ki je tudi moj nadrejeni, pravico reči, da potrebuje nacionalno gardo, recimo za boj proti požarom. Ko smo na takšni misiji, pa nas financira zvezna država, ne federalna! Torej, kot nas potrebuje zvezna država, za požare, za pomoč pri covidu-19, nas financirajo oni.   

Vaše enote so bile v veliko pomoč v obdobju koronakrize. Pomagali ste ustanoviti centre itd. Torej od vojaških enot do logistične podpore ... Kakšen izziv je to predstavljalo za vas in vašo ekipo?

Kot sem povedala, imamo edinstvena znanja. Ko se je covid-19 prvič pojavil, nas je guverner predlagal za pomoč pri logistiki, da ugotovimo, kako priti skozi pandemijo, kako pomagati brezdomcem in kako postaviti zavetja za brezdomce. Torej, vedel je, da smo zelo dobri v reševanju problemov, zato nas je povabil in smo začeli z načrtovanjem. Prav tako imamo veliko medicinskega osebja, tako da so oni skupaj s kemiki in biologi pomagali pri testiranju, saj so imeli potrebno opremo in spretnosti. Pomagali smo postaviti točke testiranja, kjer je država to želela, predvsem smo imeli težavo na območjih domov za dolgotrajno oskrbo. Tam smo imeli največje izbruhe covida-19, zato smo šli na ta mesta in tam pomagali s testiranjem. Še vedno to počnemo, končali bomo predvidoma septembra. Dejansko je bilo veliko logističnega dela in napora, ni potrebno posebno znanje za to, ampak zgolj ljudje, ki ti pomagajo. 

Največji problem pri nas je bil to, da so začele logistične moči pešati/se manjšati, saj so bili ljudje bolni ali pa so imeli druge službe. Kako je nacionalna garda rešila ta problem?

Morda smo prišli do števila 500 le v enem trenutku in to je bila najvišja številka. V večini primerov smo jih imeli okoli 200 na terenu, a je to bila velika naloga za nas. Imeli smo tudi uspehe pri iskanju prostovoljcev, kar nam je zelo pomagalo, saj je veliko ljudi izgubilo delo in smo jih lahko zaposlili in zato imamo toliko kadra tudi danes, saj nimajo služb, h katerim bi se vrnili. To je predstavljalo uspeh za obe strani, vzdrževanje same pripravljenosti pa je bil večji problem. Poskušali smo jo vzdrževati virtualno, s tem se tudi naučiš virtualno izpeljevati stvari, zdaj pa smo se vrnili k treniranju, vse naše enote trenirajo v živo. 

Koliko ljudi, ki gredo v nacionalno gardo, se vpokliče v vojsko in gre v tujino? Ali imate morda statistike?

Nimam statistik, mislim, da gre večina naših sil prej ali slej na rotacijo, če je recimo v igri letalski del garde, bodo videli rotacije s svojimi letali F-16. Imamo obvezne vpoklice in prostovoljne vpoklice (prostovoljci), tako da ljudje imajo možnost odločanja. Na strani vojske je več rotacij enot in menim, da je večina naših enot bila rotirana v zadnjih 15 letih, vsaj enkrat, imamo ljudi, ki so bili premeščeni petkrat ali pa sploh niso bili premeščeni, saj so novi v enoti. Nacionalna garda je dobila večji pomen od 11. septembra. Od takrat ne morejo narediti nič brez nacionalne garde. 

Torej nacionalna garda ima pol milijona članov, veljala pa naj bi za strateško rezervo vojske ZDA. 

Ne, mi smo operativna rezerva. Bili smo strateška rezerva, pred 11. septembrom, a od takrat ne več.

Kaj se je spremenilo?

Misije so bile prezahtevne za redno vojsko. Po Puščavskem viharju (operacije v Kuvajtu in Iraku leta 1991 op. n.) se je število vojakov zmanjšalo in nato se je zgodil 11. september, potrebovali smo večjo silo, več vojakov in tako je tudi ostalo. Večina operacij KFOR vodi nacionalna garda in tudi večina misij na Bližnjem vzhodu je v rokah nacionalne garde. 

Ali ima nacionalna garda enote, ki gredo na misije za šest mesecev ali več?

Letalske sile garde gredo na šestmesečne odprave s svojimi letali F-16 na Bližnji vzhod, v Korejo ... Veliko je priložnosti tudi za urjenja, kot je Jadranski udar, se pravi, da bodo v tujini nekaj tednov. 

Odraščali ste v Ohiu in nato ste se preselili v Kolorado. Ali imajo drugi člani podobno zgodbo kot vi, da so bili na več mestih?

Seveda. To je lepa stran vojske, ljudje lahko živijo v različnih državah skozi življenje. Živela sem v Ohiu, Teksasu, zdaj živim v Koloradu. Vidimo veliko ljudi iz različnih krajev, ki so v nacionalni gardi, še posebej taki kot jaz, ki se vrnejo npr. v Kolorado, ker so bili nazadnje nameščeni tam ali pa so se tja preselili, ker jim je bilo všeč.

4. julij, zakaj je to tako pomemben datum za Američane? 

Gre za naš dan neodvisnosti, dan, ko smo se ločili in rekli: Mi smo ZDA, nikomur ne pripadamo. Je podoben dogodek kot vaš, le da je naš malo starejši.

Kako so ZDA uspele ostati v celoti in čvrste tako dolgo, saj gre za najstarejšo demokracijo na svetu?

Odlično vprašanje. V srcu vsega imamo ameriške vrednote, ki so temelj vsega. Čeprav vidimo negativne komentarje v medijih, smo vendarle svobodni in imamo svobodo govora. Ne glede na to, kar smo preživeli, od naše državljanske vojne do 6. januarja 2021, so ljudje predani vrednotam in to nas drži skupaj – kot Združene države. Ne glede na negativne zgodbe verjamem, da je več dobrega in da nas bodo vrednote in ljudje držali skupaj. 

Slovenci ne vedo veliko o Koloradu. Zakaj bi ga morali obiskati?

V Koloradu je odlično gorsko kolesarjenje, ribarjenje, imamo dobro hrano, čeprav je slovenska hrana tudi vrhunska, ljudje so prav tako zelo prijazni. Veliko ponuja, tako kot Slovenija, vedno, ko se vrneš, rečeš: Vau, kako je lepo.