'Potres v Zgornjem Posočju je bil učni primer za vso državo'

Katastrofalni potres je stresel prebivalce celotne Slovenije, sosednjih držav, sunke so čutili tudi v več kot 500 kilometrov oddaljeni osrednji Češki. Natrl je strah v kosti in povzročil precej neprespanih noči.

Potres z magnitudo 5,6 in intenziteto med 7. in 8. stopnjo po evropski potresni lestvici z žariščem v Krnskem pogorju osem kilometrov v globini je poškodoval 4055 objektov na celotnem potresnem območju, najbolj prizadeti so bili seveda kraji v bližini epicentra (Lepena, Magozd, Tolminske Ravne in Spodnje Drežniške Ravne).

Na srečo tresenje tal ni zahtevalo smrtnih žrtev, "zgolj" dolgotrajno, 100 milijonov evrov vredno obnovo, ki se je uradno zaključila leta 2009. Večina denarnih sredstev, okrog 80 milijonov, je bila namenjenih obnovi stavb.

V dobrih desetih letih so s tem denarjem obnovili več kot 1800 enot, med temi prednjačijo stanovanjski, poslovni in gospodarski objekti, obnove so bili deležni tudi številne cerkve in objekti lokalne infrastrukture.

Sanacija po potresu leta 2004 še vedno traja

Kaj se je skozi leta po naravni katastrofi naučila država oziroma tisti, ki jo vodijo?

"Država je že maja leta 1998 sprejela Zakon o popotresni obnovi objektov in spodbujanju razvoja v Posočju (ZPOOSRP), saj zakonodaje, ki bi celovito pokrivala naravne nesreče večjih razsežnosti pred tem sploh ni bilo, kot tudi ne neke splošne metodologije za oceno škode. Aprila tega leta smo na teren poslali številne ekipe cenilcev, ki so popisovale škodo ter osebe, ki so sproti načrtovale sanacijo," je ob obletnici katastrofalnega potresa dejal Ervin Vivoda s Sektorja za zmanjševanje posledic naravnih nesreč na Ministrstvu za okolje in prostor.

Dobro leto dni po potresu so ustanovili še Državno tehnično pisarno, ki je nato vsa leta bdela nad obnovo porušenih objektov in poškodovane infrastrukture.

"Ukrepi pri popotresni obnovi so bili do leta 1998 bolj ali manj enaki, šlo je za utrjevanje in povezovanje nosilnih zidov. Šele po tej naravni nesreči in sploh po potresu leta 2004 smo pristopili k drugačnemu vrednotenju oškodovanih stavb. Če so stroški obnove presegli 50 odstotkov vrednosti novogradnje, smo raje gradili nove objekte, četudi je to pomenilo dodatne stroške," je dejal tehnični vodja Državne tehnične pisarne Blaž Dolinšek.

Le šest let po omenjenem potresu je Posočje namreč stresel nov potres, tokrat z magnitudo 4,9, ki je na že saniranih stavbah povzročil dodatno škodo, sanacija po tej nesreči pa traja še danes.

Nove poškodbe na že saniranih stavbah so (pričakovano) med prebivalci Posočja povzročile precej nejevolje. A Dolinšek odgovarja, da je to nekaj povsem običajnega. "Tudi avtomobil bo v novi prometni nesreči lahko znova poškodovan, čeprav smo ga pred tem popolnoma obnovili." 

K temu dodaja, da sanacija po drugem močnem potresu še vedno ni končana, saj je trenutno v teku obnove okrog 760 stavb.

Skozi leta zgradili učinkovit in kakovosten sistem zaščite in reševanja

A nazaj k velikonočnemu potresu. Na njem so se veliko naučile tudi službe Uprave za zaščito in reševanje, gradbena stroka ter Agencija RS za okolje (Arso). Skozi leta so namreč zgradili učinkovit in kakovosten sistem zaščite in reševanje, mrežo popotresnih opazovalnic, dobro sodelujejo tudi s tujino, s katero si izmenjujejo podatke o potresnih aktivnostih, za razliko od sanacije po potresu leta 1976 pa je dve desetletji kasneje ohranjanje stavbne dediščine postalo prednostna naloga.

Marjana Lutman z Zavoda za gradbeništvo Slovenije je še spomnila, da analiza potresne odpornosti do leta 2004 sploh ni bila obvezna, danes pa je.

"Potres leta 1998 je bil moja prva večja naravna nesreča," se dve desetletji v preteklost vrne Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite RS. "In res smo se od takrat veliko naučili. Napredovala je tehnika, koncept tehnično-reševalnih enot se nenehno izpopolnjuje. Pomembne so tudi vaje, da z njimi preverimo morebitne rešitve, ki se izkažejo za dobre ali slabše. Večkrat smo že preigrali različne scenarije naravnih nesreč, dobro se je obnesla tudi aplikacija, s katero lahko sami ocenimo, kako bi se naša hiša obnesla pri močnem potresu. Ob tem smo ugotovili, da bi bilo prizadetih veliko objektov vodstvenih struktur, ministrstev, uprav. Na te ljudi bi potem ob intervenciji težko računali," pravi Šestan. Tu je torej še nekaj manevrskega prostora.

Šestan še opozarja, da bi država največ dosegla s tem, da bi potresno obnovo postavila za predpogoj energetski sanaciji. S tem bi naredili največ za potresno varnost.

'Učni primer za enote Civilne zaščite'

Da so se leta 1998 na lastnem primeru žal veliko naučili tudi prebivalci, ki jih je katastrofa res izjemno prizadela, se strinja Milan Štulc, ki je bil leta 1998 poveljnik Občinskega štaba CZ in kot tak vodil vse aktivnosti, danes pa je na bovški občini odgovoren za stike z javnostmi.

"Bovec je bil učni primer za enote Civilne zaščite (CZ)," pravi ob obletnici katastrofalne nesreče. "Prebivalci so v nekaj sekundah namreč izgubili vse, kar so ustvarjali dolga leta. Začasno so se morali odseliti s svojih domov, popotresna obnova je zajemala zgolj statično sanacijo oziroma tako imenovani S- projekt. Za ponovno vselitev so se morali torej znajti, kakor so vedeli in znali, tudi z zadolževanjem oziroma najemanjem kreditov," dodaja Štulc, ki pa ob tem pravi, da je bila po potresu vendarle obnovljena ali na novo zgrajena komunalna in v posameznih primerih cestna infrastruktura.

"Občina je pristopila tudi h gradnji novega doma CZ, kar je za delovanje enot velika pridobitev. Po končani popotresni obnovi je Bovško veliko bolj urejeno, sanirani objekti v mestnem središču pa so ohranili prvotno podobo."

Sodelovanje z drugimi inštitucijami pri obnovi Zgornjega Posočja Štulc ocenjuje kot dobro. "Vse novogradnje na potresnem območju, kamor spada tudi Bovško, so podvržene strogi protipotresni gradnji. Samo preventiva nas namreč lahko obvaruje pred učinki potresov, saj jih napovedovati še dolgo ne bomo znali."

Samostojen načrt ob potresu v celoti sicer izdela manj kot polovica slovenskih občin, druge pa, je še opozoril Šestan, pripravijo del načrta, odvisno od stopnje ogroženosti.