V potresu z močjo 4,9 stopnje po Richterjevi lestvici bi dobro zgrajene stavbe morale zdržati. "Na protipotresno zgrajenih objektih ne bi smel narediti niti razpoke," je za 24ur povedal starosta potresnega inženirstva dr. Peter Fajfar s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Če gre zgolj za dimnike, strešnike, predelne zidove ali razpoke v ometih, pa so po Fajfarjevem mnenju tovrstne poškodbe pričakovane. "Kajti treba je računati, da je potres izjemen dogodek."
Nepoškodovani bi morali ostati tudi tisti objekti, ki so že bili deležni popotresne obnove, vendar je tudi to relativno, še dodajajo strokovnjaki. Veliko je odvisno od kakovosti izvajalcev in od nadzora nad njimi, za kar naj bi v letih po potresu 1998 skrbela Državna tehnična pisarna.
"Zelo veliko objektov je bilo obnavljanih hkrati, ljudi, ki pa bi to nadzorovali, pa ni bilo tako zelo veliko," je povedal dr. Samo Gostič z Gradbenega Inštituta ZRMK.
Poraja pa se vprašanje, zakaj so manjšo škodo že v potresu pred osmimi leti utrpele hiše na italijanski strani. Razlogov za to naj bi bilo več, eden izmed njih naj bi bila tudi kakovost gradnje in zaradi lokalnih razmer razlike od primera do primera, vzdrževanje zgradb ter pogosto tudi neupoštevanja pravil dobre gradnje.
"Kajti imeli smo primere novih hiš, ki so bile ena zraven druge, pa so potres nekatere dobro prenesle, druge slabo," je povedal dr. Roko Žarnič s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo . "Kasneje se je ugotovilo, da so bile pri gradnji tistih, ki so potresne sunke slabo prenesle, nekatere očitne napake."
Sicer pa naloga potresnih inženirjev naj ne bi bila poskrbeti za to, da zgradbe ob potresu približno pete stopnje ostanejo nepoškodovane, temveč za to, da se objekti zgradijo tako, da človeška življenja niso v nevarnosti.
