'Pošten državljan se z električnim paralizatorjem ne bo srečal'

"Tudi varnost je ustavno zagotovljena pravica ljudi. In ne gre za omejevanje pravic in svoboščin državljanov, gre le za učinkovitejši boj zoper tiste, ki jih kršijo. Vsi, od goljufov do teroristov, se prilagajajo sodobnim tehnologijam, za policijo bi pa nekateri najraje videli, da bi ostala v kameni dobi," pravi prvi mož policije Marjan Fank in poudarja, da se pošten državljan ne bo srečal z električnim paralizatorjem, saj je ta namenjen zagotovitvi večje varnosti policistov v primerih, ko morajo ukrepati zoper osebo, ki napada z orožjem ali drugimi nevarnimi predmeti.

Ob sprejemanju novele Zakona o nalogah in pooblastilih policije se pojavljajo številni pomisleki. Poglavitni - da postajamo policijska država. Kako lahko policija zagotovi, da do tega ne bo prišlo?

Na več področjih krepko zaostajamo za evropsko policijo. Novosti, ki jih že več let uporabljajo tuje policije pa so pri nas razumljene kot uvajanje policijske države. Ve se, kaj pomeni policijska država in Slovenija je daleč od tega. Večina državljanov to razume, saj se opredeljujejo na podlagi lastnega izkustva z delom policije, kar se izraža tudi preko anket javnega mnenja, ki izraža, da ljudje policiji zaupajo. Zanimivo pa je, da določene strukture ljudi, tudi na pomembnih institucionalnih položajih, k diskusiji o policijskih pooblastilih vedno znova pristopajo z vnaprejšnjim nezaupanjem do dela policije, kar je popolnoma neupravičeno. Policija je zagotovo ena najbolj nadzorovanih institucij v državi in tako je tudi prav. 

Oglasila je se tudi Informacijska pooblaščenka, ki pravi, da je novela v nasprotju z ustavo in celo z evropsko uredbo o varstvu podatkov. Če novela pade, kaj to pomeni za vaše delo?

Če tudi razumem poslanstvo Informacijskega pooblaščenca, težko razumem take vsebinske pozicije. Ne poznam sicer stališč informacijskih pooblaščencev drugih evropskih držav do njihove nacionalne zakonodaje, ki urejajo to področje, vem pa, da imajo policije drugih evropskih držav na številnih področjih mnogo več orodij za učinkovito zagotavljanje varnosti, takih orodij kot jih pač zahteva sodoben kriminal, ki je opremljen z najsodobnejšo tehnologijo. In nekako moramo ohraniti vsaj osnovno primerljivost s sposobnostjo in primerljivostjo naših zmožnosti v sodelovanju s tujimi policijami, saj so varnostni izzivi vedno bolj globalni in sami po sebi zahtevajo kompatibilnost varnostnih sistemov. Tako se vsi, od goljufov do teroristov prilagajajo in še kako hitro znajo uporabljati sodobna tehnična sredstva, za policijo pa bi nekateri najraje videli, da bi ostala v kameni dobi.

Kdo se lahko boji novih policijskih pooblastil? Gre za pretiran poseg v zasebnost?

Predlagane spremembe v noveli ne bodo omejile pravic ali svoboščin državljanov, bodo pa omogočile, da bomo lahko učinkovitejši v boju zoper tiste, ki jih kršijo. Policija potrebuje učinkovita pooblastila za delo za zagotavljanje človekovih pravic in ne za njihovo zlorabo! Varnost je prav tako ustavno zagotovljena pravica ljudi in v kolikor je ogrožena, padejo tudi številne druge človekove pravice, ki se v tem kontekstu tako pogosto izpostavljajo. Obenem poudarjamo, da si policija zakonov ne piše sama, pač pa zgolj podaja vsebinske predloge ministrstvu za notranje zadeve, ki presodi ali so ti utemeljeni in jih zgolj v tem primeru pošlje v obravnavo vladi. Pri teh predlogih že sami zasledujemo načelo sorazmernosti, kar pomeni, da iščemo rešitve, ki pomenijo čim manjši poseg v polje zasebnosti in drugih varovanih pravic ljudi, zato lahko z vso odgovornostjo trdim, da se ljudem novih policijskih pooblastil ni potrebno bati. Bojijo pa se jih lahko tisti, ki zakone kršijo.

Še ena vroča tema so električni paralizatorji. Ti so, ne samo pri nas, predmet številnih kritik. Zakaj policija njihovo uvedbo zagovarja?

Osnovno dejstvo je, da se pošten državljan z električnim paralizatorjem ne bo srečal, saj je to sredstvo, ki je namenjeno zagotovitvi večje varnosti policistov v primerih, ko morajo ukrepati zoper osebo, ki napada z orožjem ali drugimi nevarnimi predmeti. Z uvedbo električnega paralizatorja želimo preprečiti da bi prišlo do razmer, ko bi policist moral uporabiti orožje. Na primer policist bi z električnim paralizatorjem obvladal kršitelja, ki grozi, da bo z nožem nekoga poškodoval še preden bo ta svojo namero lahko uresničil. S tem omejujemo tudi hujše posledice pri osebah, zoper katere bi lahko bilo uporabljeno še hujše prisilno sredstvo. Za mnenje smo zaprosili tudi Ministrstvo za zdravje, ki je podalo mnenje o primernosti sredstva ob pravilni uporabi.

Zakaj torej takšno nasprotovanje paralizatorjem?

Različne študije so pokazale, da je električni paralizator varno policijsko prisilno sredstvo. Konec koncev ga pri svojem delu uporablja ali pa uvaja večina evropskih policij. Potrebno je vedeti tudi, da se policisti za najhujše prisilno sredstvo odločajo res v skrajnih primerih. S takim dogodkom, ko policisti uporabijo orožje se v poprečju srečamo manj kot enkrat letno.

Policija z novelo dobiva tudi obilo novih nalog pri zbiranju podatkov o letalskih potnikih, samodejno boste prepoznavali avtomobilske tablice ... Veliko osebnih podatkov se bo zbiralo o državljanih. Kako preprečiti, da ne pridejo v napačne roke, da ne bo prihajalo do zlorab?

V obeh primerih je dostop do navedenih podatkov točno določen in je povezan s konkretno policijsko nalogo. Zagotovljena je tudi sledljivost nad dostopom do teh podatkov, kar pomeni, da je mogoče v vsakem trenutku preveriti, kdo je dostopil do podatkov in s kakšnim namenom. Prav tako pa je tudi hramba navedenih podatkov omejena zgolj na nujno potrebni čas. Prepoznava registrskih tablic je predvidena predvsem na avtocestah. Gre za specifično okolje, ki praviloma ne omogoča preventivne kontrole ali pa je ta vsaj močno otežena. Mi pa vsi vemo, da je človeška narava taka, da se ravnamo v skladu s predpisi, če obstaja velika verjetnost, da bomo odkriti, če jih bomo kršili. Ta tehnična sredstva so torej namenjena odkrivanju najhujših kršiteljev in prijetju oseb, za katere je razpisan ukrep iskanja oseb, ki bi jih sicer težko odkrili. Sistem pa bo zdaj sam policista opozoril, da gre za hujšega kršitelja, ki vozi neregistriran ali ukraden avto in podobno. Ob tem naj povem, da na precej področjih krepko zaostajamo za evropskimi kolegi, kar smo izpostavljali ves čas sprejemanja zakonodaje. Tako na primer večina evropskih policij že uporablja sisteme za avtomatsko prepoznavno registrskih tablic kot tudi že uporabljajo električne paralizatorje ali izvajajo aktivnosti za njegovo uvedbo. In še bi lahko naštevali. V Sloveniji pa smo pri uvajanju novosti za policijo vedno zelo skeptični. Novosti ki jih že več letno uspešno uporabljajo tuje policije, so pri nas razumljene kot uvajanje policijske države.

Kaj pa uporaba vojaške opreme? Novela omogoča tudi to.

Uporaba oborožitve, vozil in opreme, ki je v uporabi v Slovenski vojski, bo policistom specialne enote omogočila, da bodo lahko učinkoviteje obvladali storilce najhujših oblik terorističnih in drugih podobnih kaznivih dejanj, v kolikor bi bilo to potrebno. To opremo bodo smeli uporabiti le v najhujših primerih terorističnih in drugih dejanj, ko z orožjem in opremo, ki jo sicer imajo, ne bodo mogli storilcev prijeti in preprečiti ogrožanja drugih ljudi.

Kaj pa uporaba dronov? Kdaj vam bo najbolj koristila?

Pri preučevanju smo ugotovili, da bi brezpilotni zrakoplovi pri opravljanju policijskih nalog v posameznih primerih lahko uspešno nadomestili uporabo helikopterjev, ne le z vidika racionalnosti, temveč tudi zaradi zagotovitve varnosti policistov. Pravi paradoks je, da lahko določena opravila izvajamo s helikopterjem s celotno posadko policistov, istih nalog pa ne smemo izvajati s mnogo cenejšim in za določena opravila uporabnejšim tehničnim sredstvom. Taki primeri so, ko je treba zaradi zagotovitve pomoči najti pogrešano osebo na težje dostopnih terenih na primer v gorah, ko je treba pregledati nevarna zasnežena pobočja, globeli in podobno, pa jih zaradi neugodnih vremenskih razmer s helikopterjem ni mogoče pregledati. Podobno tudi v primerih, ko je treba izslediti in prijeti oborožene storilce kaznivih dejanj. Poleg tega njihovo uporabno vrednost, predvsem z vidika hitrejših postopkov, vidimo tudi pri dokumentiranju krajev kaznivih dejanj in prometnih nesreč, onesnaženja okolja na širšem območju itd. Uporabljali pa jih bomo tudi pri varovanju javnih zbiranj in varovanju meje. Predvideli smo, da bomo v ta namen usposobili skupino policistov, znotraj Letalske policijske enote, ki bodo nudili pomoč drugim policijskim enotam za že omenjene naloge. Za začetek je predvidena uporaba petih.

Že danes ste brez teh pooblastil deležni kritik na račun svojega dela. Da policisti prekoračujejo svoja pooblastila in podobno. So nova pooblastila v pravem sorazmerju do človekovih pravic?

Vsak posameznik, ki meni, da so mu bile pri opravljanju policijskih nalog kršene njegove temeljne človekove pravice ima pravico podati pritožbo. S strani države imamo zagotovljene nadzornike, ki kontrolirajo delo policije, v prvi vrsti notranje ministrstvo, pa varuh človekovih pravic, informacijski pooblaščenec, pa vse do komisij in odborov državnega zbora, vas medijev. Potem je tu vrsta nevladnih organizaciji, ki spremljajo delo policije. Odločilnega pomena je tudi sodni nadzor. In daleč od tega, da nadzorne institucije v Policiji, ki zaposluje preko 8 tisoč ljudi, ne bi tudi ugotavljale posameznih napak ali pomanjkljivosti, ki pa praviloma niso sistemske, ampak se pri obsegu vsakodnevnih postopkov (vsak dan jih policija izvede nekaj sto ) seveda tudi pojavijo. In prav je tako, saj so te ugotovitve temelj, da še izboljšamo naše delo. A ti odkloni se pojavljajo v vseh sistemih. V policiji v vseh primerih, brez izjeme, kršitve sankcioniramo in sprejmemo ustrezne ukrepe, da take primere preprečimo za vnaprej. Ne vem, če so naši kritiki tako dosledni pri kršitvah, ki se dogajajo v institucijah, ki jih sami vodijo, da nastopajo s tako vehemenco. Osnovno vodilo policije je že vrsto let spoštovanje visokih etičnih standardov, spoštovanje načela zakonitosti in drugih obvez, na kar kaže tudi statistika izrečenih najhujših delovno pravnih ukrepov v lastni organizaciji, število katerih je popolnoma neprimerljivo z ostalimi institucijami javnega sektorja, ki se soočajo z enakimi ali še z neprimerno hujšimi odklonskimi pojavi.

Kako varni smo trenutno pred ekstremnim terorizmom?

Slovenija je varna država, vendar nihče ne more zagotoviti, da do dogodkov, kakršnim smo priča v Evropi in po svetu pri nas ne more priti. Teroristična grožnja že dolgo tudi za nas ni več nekaj abstraktnega in oddaljenega, ampak se teroristična dejanja dogajajo pred našimi vrati, v regiji, posamezne osebe, ki jih tujina tako ali drugače povezuje s terorizmom izsledimo tudi v naši državi. Zato moramo storiti vse, da zmanjšamo možnosti, da do takih tragedij pri nas ne pride oziroma da smo vsaj ustrezno pripravljeni, v kolikor bi se morali s takim izzivom kdaj soočiti.

Pretekli teden smo bili na spletu priča objavi grozljivega primera nasilja, obenem pa priča nemoči policije in odgovornih, da bi posnetek, ki je bil na ogled, spravili s spletne strani. 13 ur je trajalo, da je Facebook posnetek le umaknil s spleta. Kaj vam to pove o spremembah, ki jih doživlja družba?

Splošna varnostna situacija se zaradi navedenih dejanj ni spremenila, Slovenija ostaja varna država, ne nazadnje so bili storilci prijeti in privedeni pred pravosodne organe. Sicer pa je sodobna realnost, da računalniška in informacijska tehnologija družbi prinaša tako dobre kot tudi slabe stvari. Svetovni splet vedno številčnejšim uporabnikom ponuja anonimnost, zamenjavo identitete in jim daje občutek varnosti pred izsleditvijo in sankcioniranjem, kar je ugodno okolje za spletni oz. kibernetski kriminal. In skoraj vsa področja kriminalitete se v večjem ali manjšem obsegu selijo v spletno okolje. Policija se tudi tu pri preiskovanju sooča z zastarelo zakonodajo, saj niso na voljo učinkoviti ukrepi za zaznavanje in preiskovanje tovrstnih kaznivih dejanj, zato smo v predlogu novele predlagali nekaj konkretnih rešitev, ki pa jim ministrstvo za pravosodje ni sledilo. Podobna je bila usoda vseh naših predhodnih predlogov preventivnih ukrepov, med katerimi je verjetno najpomembnejši blokiranje posameznih spletnih domen s sporno vsebino kot so zlorabe otrok za spolno izkoriščanje. Sprašujemo se, mar res pri nas potrebujemo najprej tragedijo, da smo se kot družba pripravljeni soočiti z novimi kriminalnimi oblikami in se jim učinkovito zoperstaviti? In daleč najslabše je, da se ob hudem in tragičnem dogodku regulativa spreminja na nujnih sejah, po hitrih postopkih, ker ravno takšne rešitve niso najboljše.

Podatki kažejo, da je vse več nasilja tudi na šolah, vse več obračunavanja med najstniki z neprimernimi posnetki na spletu. Kaj lahko stori policija?

Policija je zgolj ena od inštitucij, na katero se zaradi nasilja lahko ljudje obrnejo po pomoč. Nasilje je namreč treba gledati z vidika njegove kompleksnosti in vpetosti v celotno družbo, zato ni dovolj, da se s tem fenomenom ukvarja le policija. Pomembno je, da so tu odzivni in predvsem proaktivni vsi mehanizmi v državi, od ustrezne starševske skrbi, do ravnanja posameznikov in podjetij, šolstva, svetovalnih služb, socialnih služb, do zdravstva, nevladnih organizacij, policije, pravosodja, nadzornih institucij, odločevalcev politik, zakonodajalcev …

Policija ima dolžnost odzvati se na vsako obvestilo ali informacijo o odklonskih pojavih oz. kriminaliteti, ter odreagirati s svojo navzočnostjo in preiskovanjem nekega dogodka. Ob tem pa sodelovati z vsemi omenjenimi deležniki, ki naj vsak v okviru svojih področij izvaja svoje naloge. Policisti še vedno obiskujejo šole in izvajajo preventivne delavnice. Pogrešamo pa nadaljnje aktivnosti institucij, pri katerih tudi policisti opravijo delavnice ali predavanja. Tematike povezane z nasiljem, odraščanjem, medosebnimi odnosi, motivacije mladih, internet, kriminalni trendi pa bi morale biti po naši oceni stalnica v šolah. Kar se tiče vprašanja o neprimernih posnetkih na spletu je policija že predlagala nekatere aktivnosti, ki bi lahko obvarovale marsikaterega otroka in mladostnika, vendar je slovenska družba zelo razdeljena glede tega vprašanja. Pa čeprav govorimo o zaščiti otrok na spletu. A na nas je, da se odločimo, ali želimo varno družbo. Tako družbo, v kateri bi bili posnetki že vnaprej ustrezno blokirani, javno nedostopni ali družbo, kjer je bodo tovrstne objave prepoznane kot del svobode izražanja in svobodnega interneta. V to smer gredo namreč argumenti dela stroke s področja informacijske družbe.

Kako pa naj starši ravnajo v primeru nasilja?

V kolikor gre za nasilna dejanja otrok, je o tem v prvi vrsti treba seznaniti razrednika kot tudi da se sprožijo ustrezni šolski mehanizmi. Za nadaljnje delo tako z žrtvijo, kot povzročiteljem nasilja je pomembna vključitev socialnih služb, svetovalcev, psihologov in drugih strokovnjakov, glede na specifiko primera. Policija je pravi naslov v primerih, ko gre za hude oblike nasilja, ko gre za kazniva dejanja, ko je nasilna oseba celo neka odrasla oseba, ko nasilja ni mogoče ustaviti, ko je treba izvesti različne zaščitne ukrepe. Brezpogojno pa je treba obvestiti policijo v primerih, ko so se pojavili posnetki nasilja ali spolnih zlorab otrok in mladostnikov, bodisi v posesti na drugih oseb, bodisi že na spletu. Sicer pa vedno velja - na policijo se po nasvet vedno lahko obrne kdorkoli in kadarkoli.