Posojilo, ki ga ne zmoremo odplačati

Izmed spremljanih držav je najbolj potraten Katar (njihov dolg je nastopil že 10. februarja), najmanj pa Jamajka (zdržali bodo do 20. decembra). Vse, kar porabimo od tega dneva dalje, je prekomerno izčrpavanje planeta, če želite – živimo na kredit. In praviloma velja: bolj razvita kot je država, večji je okoljski kredit. Trenutno kot človeštvo za svoje prekomerne potrebe potrebujemo približno 1,7 Zemlje. Če pa bi npr. vsi živeli kot Slovenci, bi potrebovali kar 3,4 našega planeta oz. toliko virov. A na čigav račun se pravzaprav zadolžujemo? Kaj nam daje pravico, da živimo na račun prihodnjih generacij?

Organizacija Global Footprint Network (GFN) vsako leto izračuna datum – dan ekološkega dolga (#EarthOvershootDay), ko izčrpamo vse naravne vire, ki naj bi bili na voljo za tisto leto. Ko govorimo o ekološkem dolgu oz. ekološkem odtisu, gre za najobsežnejše merjenje porabe naravnih virov in vplivov na okolje – torej za koncept, ki presega le ogljični odtis oz. emisije CO2. Matrika, na kateri temelji izračun, zajema številne naravne vire, ki jih porabljamo (vodo, hrano, zemljo, les in druge materiale), kot tudi odpadke, ki z našo porabo nastajajo. S svojim vedenjem in skrb vzbujajočim okoljskim odtisom vplivamo na zdravje planeta in poslabšanje podnebnih sprememb; učinki obojega pa se že kažejo in v zadnjih letih drastično poslabšujejo (npr. dolgi in vztrajajoči vročinski valovi, suše, neurja in ekstremni vremenski pojavi, poplave ...) ter ogrožajo naš obstoj skozi oteženo oskrbo s hrano, pitno vodo in energijo. Najbrž se ob člankih in vseh priporočilih, ki so te dni preplavili naše vire informacij, sprašujete, kaj lahko pravzaprav (kot posamezniki) naredimo in kje je meja, ki presega naš vpliv.

"Mami, mami, ali bo že kmalu božič?" ali: vse, kar je narobe z našimi (potrošniškimi) navadami. Pred nekaj dnevi sem se poletno razpoložena odpravila v trgovino z ustvarjalnim in dekoracijskim materialom, da bi dopolnila domači ustvarjalni kotiček. Moram reči, da sem doživela manjši šok, ko je bil kar lep del trgovine napolnjen z božičnimi okraski in drugo dekoracijo. Julija. Do božiča je bilo še 150 dni. Sprašujem se, kaj neki je narobe z njimi (trgovino) ali nami kot potrošniki, da se zdi prodajalcu relevantno že julija prodajati okraske, škrate in lučke. Je to res prodajana priložnost? In kaj od čarobnosti prazničnega pričakovanja nam bo sploh še ostalo do decembra? Kaj se je pa zgodilo z "back to school" prodajnimi triki ... in pred božičem je vsaj še "noč čarovnic", še en trgovinski praznik. Ampak ne, pri nas lahko julija kupujemo cenene božične okraske, ki so k nam prepotovali pol sveta. Kje je moj ogljični in ekološki odtis, se sprašujete – tukaj je. In v številnih podobnih pasteh, ki jim nasedamo kot potrošniki.

Teorije zarote. Seveda, tudi ko se pogovarjamo o okoljski krizi, podnebnih spremembah in njihovih uničujočih posledicah, ne gre brez teorij zarote. V zadnjih dneh prestrežem nekaj zanimivih; komentarjev si ne upam niti brati, ker me potem hitro bolita glava in srce ob misli, kaj vse je narobe z našim koščkom sveta. Ena govori o znanstvenikih, ki so med potepom po Španiji naključno odkrili podzemne tovarne toče. "Toča-mojstri" izdelujejo nenavadno veliko točo – iz vulkanske vode z Grenlandije, kar najbrž daje toči še posebne in skrivnostne super moči. Zadevo, po navedbah "preverjenih virov", že preiskuje španska vlada, kar je docela nenavadno, saj bi človek pričakoval, da je vlada zagotovo vpeta v zaroto in si s posegi v vremensko dogajanje želi še dodatno pokoriti državljane, ki se že od aprila spopadajo z vročinskimi valovi in pomanjkanjem vode, tudi za potrebe kmetijstva ter s tem povezane prehranske oskrbe. Najditeljem tega odkritja predlagam, naj morda raje predlagajo uporabo te grenlandske vode za potrebe namakanja. Razumem pa, da so se "znanstveniki in toča-mojstri" morda že povsem navadili življenja pod zemljo (v prijetni senci in hladu ledenih krogel), da niso bili dovolj pozorni na zunanje dogajanje.

Teorije zarote se pogosto pojavijo, ko si ljudje poskušajo razložiti zapletene dogodke ali pojave tako, da jih pripišejo skriti, zlonamerni sili, namesto da bi sprejeli običajno razlago, podprto z dokazi. Zdijo se nekako podobne verovanju primitivnih ljudstev, ki si niso znala razložiti nekaterih (osnovnih) naravnih pojavov, zato so jim posebej posvečeni med njimi pripisali skrivno delovanje bogov – sonca, vode, vetra, smrti ... Pred več tisoč leti. Videti je, da se je človeštvo v tem času razvijalo različno oz. se po eni strani je, en del pa se je zataknil nekje tisoče let nazaj in si svet morda namesto z verovanji razlaga z zarotami, le da so se pripadniki te skupine naučili uporabe spleta in različnih družbenih omrežij, preko katerih širijo svoje znanje in ideje, tako globoke, da so jih sposobni razumeti le najbolj razsvetljeni med nami, pardon, njimi. Seveda, tako je lažje. Lažje iskati krivce "nekje zunaj" ali v konkretnem primeru v španskih kleteh kot na pravih mestih in končno – v nas samih. Lažje je verjeti v točo iz grenlandske vode, kot si nastaviti ogledalo: si priznati, da k vsemu nenavadnemu vremenskemu dogajanju prispevajo tudi moji prevoženi kilometri, klima, nastavljena na 20 stopinj, pogosta poceni potovanja na drug konec sveta, majica iz Bangladeša, kitajski božični okraski sredi julija in letalsko dostavljeno eksotično sadje ... Seveda vsega ne (z)moremo spremeniti sami, a tudi kot posamezniki lahko s svojimi vsakodnevnimi odločitvami naredimo veliko – kot potrošniki vplivamo na ponudbo na trgu (npr. če se vsi odločimo, da ne bomo kupovali sadja, ki do nas prepotuje tisoče kilometrov ali božičnih okraskov sredi julija – tega več ne bo v trgovski ponudbi), kot volivci vplivamo na to, kakšne politike bodo na področju okolja vodili vladajoči (in se npr. raje kot voliti proti nekomu, kar je v Sloveniji trend že dve desetletji, odločimo voliti za nekoga, ki tudi okoljsko problematiko primerno naslavlja v svojem programu in predvsem – v dejanjih).

Teorije zarote pa kažejo tudi nekaj – da je ljudi strah, saj se praviloma pojavijo v času negotovosti ali strahu pred neznanim, novim. S pripisovanjem krivde nekomu si pripadniki teh razlag vsaj deloma zagotavljajo občutek nadzora in gotovosti, četudi za trditve ni verodostojnih dokazov in so pravzaprav brez kakršnega koli smisla. Morda lahko iz tega vendarle potegnemo nekaj dobrega: da se zavedamo, da planet gori oz. z besedami Antonia Guterresa, generalnega sekretarja OZN: "Podnebne spremembe so tu. So strašljive. In to je šele začetek. Doba globalnega segrevanja se je končala, zdaj je čas za dobo globalnega vrenja." Zavedanju pa mora slediti tudi ravnanje oz. sprememba vedenja. Razumljivo je, da nas je strah, a ne ujemimo se v take in drugačne teorije zarot. Poglejmo, kaj lahko naredimo sami, čemu se lahko odpovemo in predvsem na kaj in na koga lahko vplivamo. Ni drugega, tretjega, petega planeta. Sprejmimo odgovorne odločitve, da zanamcem ne bomo pustili dolgov, ki jih ne bodo zmogli odplačati. Pa vesel božič!