Za vedno je odšel legendarni Zlatko Šugman

Zlatko Šugman se je rodil 28. avgusta 1932 v Gorišnici pri Ptuju. Končal je ljubljansko Akademijo za igralsko umetnost. Član Mestnega gledališča ljubljanskega je bil vse do upokojitve, prej pa je krajša obdobja nastopal tudi na drugih odrih – v SLG Celje v letih 1958–1961, v SNG Drama Maribor v obdobju 1961–1965, potem pa 27 let v ljubljanskem mestnem teatru.

Bil je še otrok, ko je stopil prvič na gledališki oder v 'očetovem teatru' na vasi. Zanimivo, tudi njegov sin Jernej je že kot petletni deček nastopil ob očetu, in sicer kot dimnikar v televizijski nanizanki Naša krajevna skupnost, kjer je Zlatko igral najbolj popularnega slovenskega pijančka vseh časov, Frakla. Nasploh je večkrat igral pijančka, in čeprav je v resnici komajda vedel, kakšnega okusa je alkohol, je bil v svojih vlogah izjemno prepričljiv. Kot je bil prepričljiv v vseh ostalih – tako resnih kot komičnih – vlogah.

Izoblikoval je skorajda nepregledno število odrskih likov v delih evropske in ameriške dramatike, posebej radi pa smo ga gledali v komičnih vlogah. Zaigral je tudi v mnogih domačih novitetah, ki so jih podpisovali Strniša, Hieng, Petan, Kmecl in drugi. Občudovali smo ga v več kot sto različnih predstavah (Hamlet, Hlapci, Kralj na Betajnovi …), s prirojenim smislom za humor pa se je zapisal med nesporne velikane komedije na odrskih deskah, v slovenskem filmu (Strici so mi povedali, Ljubezen nam je vsem v pogubo, Tistega lepega dne, Vdovstvo Karoline Žašler, Ne joči, Peter …) in na televiziji (le kdo bi lahko pozabil nadangela Gabriela v Dekameronu, že omenjenega Frakla iz Naše krajevne skupnosti in Dolfa iz Malih oglasov?). Blestel je tudi v drugih oddajah za otroke in odrasle, nadarjen pa ni bil le za igranje, temveč tudi za pisanje; ustvaril je lepo število sijajnih humoresk in satiričnih besedil.

Za nepozabne vloge je poleg Borštnikovega prstana (1986) prejel nagrado Prešernovega sklada, Sterijevega pozorja, Severjevo, Borštnikovo, Župančičevo nagrado in Častni znak svobode Republike Slovenije. Ob prejemu Ježkove nagrade za izvirne dosežke v umetnostnih zvrsteh je žirija v obrazložitvi med drugim zapisala: "Šugmanova komika je izvirna, naturna in neprisiljena, vselej človeško sproščena, a v izrazu zadržana; teži k nevsiljivi izpovedi človeške stiske, zna uravnotežiti bolečino in posmeh." Najbolj ustvarjalen je takrat, je še zapisala žirija, "ko prestopa navidezne meje komičnega in igra samosvojo, vselej domišljeno in na novo vznemirljivo igralsko briljantno človeško komedijo".

Zlatko, ki si je vse življenje (od leta 1965 sta bila z ženo, igralko Majo Šugman, člana Mestnega gledališča ljubljanskega) služil kruh s tem, da so se mu ljudje smejali, je priznaval, da se je sebi bolj težko smejal. Ko so ga spraševali, kako človek postane tako žlahten komik, kot je on, je rad povedal, da se komik že na svet prismeje.

In da – Zlatko je bil tisti redki biser, ki se je na svet prismejal in nam je do zadnjega velikodušno risal nasmeh na ustnice. Danes je ta nasmeh zamrl. Obudi ga lahko le Zlatko ... s svojim nepozabnim delom, zapisanim v večnost.