'Poškodbe rodil, podplutbe, pohabljanje ženskih spolovil, trpi tudi psiha'

Ob negativni statistiki, ki zadnje dneve odmeva v javnosti, kako pogosto so ženske žrtve nasilja, da je zanje najnevarnejši kraj prav njihov dom ter da je zanje najnevarnejša oseba prav partner (za primerjavo: za moškega najnevarnejši kraj predstavlja zunanji prostor in nikakor ne dom), zagotovo tudi dejstvo, da zlorabljene ženske zdravstvene storitve uporabljajo pogosteje, ne preseneča.

Družinska zdravnica v ljubljanskem zdravstvenem domu Nena Kopčavar Guček je na okrogli mizi o vplivu nasilja na zdravje žensk poudarila, da zgolj ena od 20 žrtev o nasilju v družini poroča spontano. Poudarja, da je tudi zato tako pomembno, da osebni zdravniki znajo prepoznavati znake stiske ter da se občasno pozanimajo tudi o življenju svojih pacientk, da jih povprašajo, kako je pri njih doma, ali se ob svoji družini počutijo dobro, ali jih je kdaj strah iti domov in ali doma lepo skrbijo za njih.

"Pogosto se na takšno vprašanje marsikaj odpre. Zgodi se, da prav na takšna vprašanja privrejo čustva in da ženska prizna, da je čakala prav na takšno vprašanje," pove Kopčavar Gučkova, ki prizna, da takšne izpovedi v njej povzročijo stisko. "Zakaj je nisem vprašala že prej? Koliko časa je bila žrtev še pripravljena počakati?"

'Najredkeje o nasilju poroča žrtev sama'

Osebni zdravniki imajo sicer s svojimi pacientkami običajno reden stik, z njimi se srečujejo večkrat na leto, s tem pa se pri njih, kot poudarja zdravnica, kopičijo tudi kritični podatki, iz katerih lahko prepoznajo morebitne žrtve nasilja. Nasilje je namreč treba najprej prepoznati, preden lahko sploh ukrepajo. Sum za nasilje v družini pa lahko, kot pove, prepoznajo iz štirih virov. Zdravniki so lahko obveščeni "od zunaj"; s strani Policije, centrov za socialno delo, celo sosedov pacientk. Prav slednje se je na primer zgodilo tudi Kopčavar Gučkovi.

Druga možnost za prepoznavo žrtve nasilja v družini je ta, da so žrtve nasilja v družini pogosti obiskovalci zdravstvenega sistema: "Pogosto vstopajo v sistem, nimajo pa vedno tudi moči, da bi spontano poročali o tem, kaj se jim dogaja." Ovire za to, pa kot opozori, so številne. Ne le grožnja povzročitelja nasilja, da se bo žrtvi maščeval, če bo o dogajanju povedala komur koli, temveč tudi opozorila, naj pomisli na ugled družine, ovire pa so lahko tudi tehnične, kulturološke ali drugačne. "Ženske včasih po poroki ostanejo same, izgubijo povezavo s svojo rodno družino, saj sta z možem združena v novo celico. Njihovi starši jim tako pomoč, če jo poiščejo pri njih, včasih lahko tudi odrečejo," opiše.

Na nasilje bi morale zdravstvene delavce opozoriti tudi pogoste in sumljive poškodbe, ki nimajo racionalne razlage ali pa je ta "skrajno bizarna". "Doma sem poskusila na različne načine, a nikakor se mi ni posrečilo, da bi z likalnikom napravila okroglo opeklino na hrbtni strani dlani," pove ter s tem ponazori, da je takšna razlaga za okrogle opekline, ki sumljivo spominja na ugaske cigaret, najmanj nenavadna.

Najredkeje pa je seveda, da o nasilju poroča sama žrtev. "Najmanj, kar lahko nudimo žrtvi, je to, da jo poslušamo. Beseda lahko namreč udari, a lahko tudi poboža. Pobožamo pa lahko tudi zgolj z očmi. Pacienti pričakujejo, da bomo držali svojo Hipokratovo prisego o molčečnosti. A seveda zgolj dokler ne presežejo tisto mejo, ko se dejanja preganjajo po kazenskem zakoniku in kjer smo ob sumu, da gre za takšno kaznivo dejanje, dolžni takšno situacijo tudi prijaviti. Ne glede na to, da morda žrtev temu tudi nasprotuje. To nam nalaga zakon."

Žrtve v zadnjem času pomoč poiščejo prej, a najmanj še vedno poročajo o spolnem nasilju

Ob tem pa morajo žrtvi ponuditi tudi različne oblike psihosocialne pomoči. "Prav tako pa žrtve pričakujejo, da bomo spoštovali njihovo avtonomnost. Čeprav nam zaupa svojo stisko, naredi žrtev nato korak nazaj. In to moramo spoštovati. Že to, da je spregovorila, je namreč velik korak zanjo," pove zdravnica, ki poudarja, da zdravstveni delavci pri tem ne smejo biti preveč nestrpni. 

"Včasih traja desetletje, da žrtev sprejme odločitev, da bo nekaj naredila. In včasih se zgodi, da postopki stečejo, proces pride celo do sodišča, a tam žrtev 'storilca ne prepozna'," doda. Predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin sicer pove, da so v zadnjem času opazili, da ženske, ki so deležne nasilja, pomoč poiščejo prej. Razlog za to pripisujejo ozaveščanju na tem področju. "Po prvi klofuti, po ponižanju, zahtevi po geslih do njihovih pametnih naprav ... Najmanj pa še vedno poročajo o spolnem nasilju. Tam se namreč počutijo najbolj ponižane, saj gre za njihovo intimo," pojasni.

Zabukovec Kerinova poudarja tudi na veliko težavo slovenskega zdravstva, ki pa za žrtve nasilja slika še toliko bolj zloveščo sliko. Številne uporabnice društva namreč nimajo izbranega osebnega zdravnika, pediatrinje, ginekologinje. In če je bilo predhodno izpostavljeno, da so žrtve nasilja veliko pogosteje uporabnice zdravstvenih storitev, se s pomanjkanjem zdravstvenih delavcev tu pojavlja velika težava.

Tudi sicer žrtve nasilja sicer najprej poskrbijo za svojo varnost, rešitve za svoje zdravstvene težave začnejo iskati šele kasneje, opozori predsednica društva. A včasih ta faza nastopi prepozno. "Zgodilo se je že, da so uporabnice, ko so poiskale varno bivališče, ko so se umaknile iz nasilja, umrle. Za svoje zdravje so namreč začele skrbeti prepozno."

Slovenske raziskave kažejo: različne oblike nasilja še vedno doživlja ena od 25 nosečnic

In kakšne so lahko zdravstvene posledice za žrtev nasilja? Teh je veliko, tako skritih psihičnih posledic kot tudi bolj ali manj vidnih fizičnih. Kot pove ginekologinja Tinkara Srnovršnik, so eden od telesnih simptomov nasilja, s katerimi se je pri žrtvah srečala tudi sama, poškodbe rodil, ki jih pogosto opazijo pri obravnavi posiljenih žensk. "Takšna obravnava je seveda zelo zahtevna, pri njej je potrebne veliko empatije in profesionalnosti, da te stiska žrtve ne odnese," prizna.

Poškodbe drugod po telesu, podplutbe, ureznine, zvini, modrice, tudi zlomi. "Različne oblike nasilja, ki pa ni zgolj fizično, je glede na slovenske raziskave doživela tudi ena od 25 nosečnic. Vedeti moramo, da se nasilje tekom nosečnosti ne konča," pove.

Tu je tudi pohabljanje ženskih spolovil kot na primer obrezovanje pri deklicah. "V marsikaterih skupnostih so lahko ti obredi še kako prisotni, a ta praksa je na ravni Evropske unije seveda nezakonita," poudari. Sama se sicer s tovrstnim primerom še ni srečala v Sloveniji, je pa bila priča takšnim poškodbam v eni od bolnišnic v Londonu. "Ta mutilacija na ženskem spolovilu te pretrese tako kot zdravnika kot tudi kot človeka. Obravnavali smo nosečnico, ki je prišla iz ene od držav podsaharske Afrike. V bolnišnico je prišla v 16. tednu nosečnosti zaradi bolečin v predelu mehurja in zaradi uriniranja," je povedala. Ginekologinja pa je ob tem omenila tudi prisilne poroke, ki se dogajajo tudi v nekaterih državah bivše Jugoslavije.

Ob vplivu nasilja na reproduktivno zdravje žensk pa ne moremo mimo tveganega spolnega vedenja in s tem povezanih spolno prenosljivih okužb. Na pogostost tovrstnih okužb pri zlorabljenih ženskah so namreč pokazale številne raziskave. "Pri spolnih zlorabah moški pogosto ne želijo uporabiti kondoma, kar je lahko še posebej problematično prav pri mladostnicah oz. pri mladih ženskah, saj lahko pri njih spolno prenosljive okužbe zaradi nezrelosti tkiv potekajo veliko huje," pojasni strokovnjakinja.

Pogostejši so izcedki iz nožnice, porušena je vaginalna flora, številne težave pa lahko vodijo tudi do neplodnosti, druge težave v spolnosti, kot so na primer boleči spolni odnosi, motnje menstruacijskega ciklusa, boleče, podaljšane ali neredne menstruacije. Tu pa so tudi neželene nosečnosti.

Vse neželene nosečnosti se ne zaključijo s splavom, mlade žrtve lahko s tem postanejo še bolj odvisne od partnerja

"Nenačrtovane neželene nosečnosti se lahko zaključijo s splavom, ni pa nujno," opozarja Srnovršnikova. Mlada ženska je namreč lahko zelo mlada in v patološkem odnosu, opusti šolanje, kar pa za seboj potegne tudi nekaj socioloških, psiholoških in tudi ekonomskih posledic. "Takšna ženska tako postaja zgolj še bolj odvisna od nasilnega partnerja."

Na tem področju izpostavlja še en zelo pomemben aspekt: nasilni partnerji namreč svojim ženskam pogosto omejujejo dostop do kontracepcije in jim s tem preprečujejo načrtovanje družine. "Če se ženske kljub temu poslužijo po kakšni od oblik kontracepcije, pa so v primežu strahu, da bo njihov partner izvedel za njihovo dejanje. Gre torej za le še en dodaten mehanizem kontrole moškega nad žensko," pove.

Nasilje pa se lahko kaže tudi v omejevanju stika z zdravstveno službo, "kar pa je lahko v primeru neželene nosečnosti še bolj nevarno". Ženska lahko namreč posežejo tudi po nevarnih prijemih za prekinitev neželene nosečnosti. A četudi z nosečnostjo nadaljujejo, je takšno omejevanje dostopa do zdravstvene oskrbe lahko zelo nevarno, sploh če imajo nosečnice ob tem tudi kakšne pridružene bolezni.

V takšnih primerih so sicer pogostejši tudi spontani splavi, otroci se lahko rodijo prezgodaj, lahko pride do mrtvorojenega otroka ali pa se otrok rodi z nizko porodno težo. "Tu pa so lahko pridružene tudi motnje hranjenja, zloraba alkohola ali drog, depresija."

Nasilje ima torej številne težke posledice na zdravje žensk tako fizično kot tudi psihično. In če v obzir vzamemo, da je vsaka tretja ženska od svojega 15. leta starosti že doživela fizično in/ali spolno nasilje, da je vsaka tretja ženska že bila žrtev psihološke zlorabe partnerja – sedanjega ali prejšnjega, da je bilo od 15. leta starosti posiljenih pet odstotkov žensk oziroma vsaka 20. ženska (vseevropska raziskava o nasilju nad ženskami) ter da je najnevarnejši kraj za žensko še vedno njen dom, najnevarnejša oseba pa prav njen partner, bi nas morali vsi ti podatki še kako močno skrbeti.