Silvestrska poškodba s pirotehniko: zaradi trenutka nespametnosti skoraj ob oko

"Praznovali smo novo leto – najprej doma, potem pa smo se pol ure pred polnočjo odločili, da gremo vseeno nazdravit na trg, in se še tam malo poveseliti," se letošnjega silvestrovanja spominja Matej Polanec. Le nekaj minut za tem, ko je zbrana množica na Trgu svobode v Slovenski Bistrici skočila v novo leto, pa se je življenje 29-letniku nenadoma obrnilo na glavo. "Po tleh je priletela raketa, od zadaj, oziroma sploh ne vem točno, od kod, počila zraven nog in me zadela v oko," pripoveduje. Takoj ko je izstrelek zagledal na tleh, se je sicer skušal obrniti na stran, a prepozno. "Zapiskalo je v levem ušesu, zapeklo v očesu."

Sledila je vsesplošna panika, kaos, se spominja. "Stopil sem stran, počepnil. Počakal, da je piskanje v ušesu prenehalo, nakar sta pri meni že bila redarja, ki sta me odpeljala. Dotaknil sem se očesa, čutil sem samo, kako zelo me je peklo. Imel sem zaprte oči – zdelo se mi je, da če bom gledal, bom oko premikal in bi ga lahko še dodatno poškodoval."

Nemudoma so poklicali reševalce, ki so ga odpeljali v mariborsko bolnišnico. "Sledilo je čiščenje očesa, pri čemer smo se najprej trudili, da smo sploh odprli veko. Oko se je namreč zaradi opeklin, in ker sem ga imel zaprtega, zalepilo skupaj," se spominja. Nekje do 7. ure zjutraj je nato sledilo dajanje kapljic, pozneje na eno uro, na tri ure so ga pregledovali zdravniki. "Čistili so mi veko, ker je bila tudi na notranji strani opečena, in skrbeli, da se ni zalepila na oko."

Po petih dneh oskrbe v UKC Maribor, so ga prepeljali v ljubljanski klinični center na operacijo. "To je bila prva operacija, tri dni so me potem še zadržali v bolnišnici. 9. januarja pa sem končno lahko šel prvič letos domov," pove. Druga operacija je sledila čez dva tedna.

Zdravljenje s serumskimi kapljicami iz njegove krvi in presaditev amnijske membrane – dela plodovega ovoja

"Pacienta so k nam poslali iz UKC Maribor, kjer so mu že nudili prvo pomoč in deloma primarno oskrbo. Hospitalizirali smo ga in po eni od naših klasifikacij resnost poškodb opredelili kot tretjo stopnjo od štirih – pri čemer 'štiri' pomeni, da gre za paciente z najhujšimi poškodbami očesa," pojasnjuje Miha Marzidovšek, dr. med, zdravnik specialist oftalmologije, ki Mateja zdaj zdravi. Raketa mu je termično in kemično poškodovala veke, veznice in roženico, pove.

"Ob sprejetju smo naredili natančno oceno stanja in dodatno diagnostiko obsega poškodbe. Glede na to smo ga intenzivno zdravili z antibiotično in protivnetno terapijo, dodatno je prejemal tudi posebne serumske kapljice, ki so izdelane iz pacientove krvi in pripomorejo k hitrejšemu in boljšemu celjenju. Potreboval je dva operativna posega: dvakratno transplantacijo amnijske membrane – presaditev plodovega ovoja, ki ga našijemo na očesno površino. S tem zaščitimo oko in z njenimi rastnimi faktorji pospešujemo in omogočamo boljše celjenje očesa. Vstavili smo tudi poseben simblefaronski obroček, ki preprečuje nastanek zarastlin z veko in samim zrklom," zdravljenje opiše Marzidovšek.

Matej je zdaj v domači oskrbi. V UKC Ljubljana, pri dr. Marzidovšku, ki ga je tudi operiral, ima redne preglede, vsakih pet dni mora tudi v mariborski ali ljubljanski UKC po serum za oko, ki mu ga pripravijo. "Oko se je že kar zacelilo, k temu so precej pripomogle operacije. Doma še vedno na eno uro prejemam kapljice – od jutra do večera. Se s samim celjenjem frekventnost zmanjšuje, ampak še vedno bolj kot ne vsako uro," pove.

Kot bi gledal čez zamrznjeno avtomobilsko steklo

"Vid je glede na prvi dan enkrat boljši, na predzadnjem obisku pri zdravniku – pred dvema tednoma – so mi rekli, da imam 20 odstotkov vida. Prvi dan sem videl do dveh metrov, vse ostalo je bila megla, pa še do dveh metrov je bila slika 'zabrisana' – kot da bi gledal čez zamrznjeno steklo avtomobila," ponazori. "So mi pa tudi zdravniki že prvi večer, takoj po samem čiščenju očesa povedali, da oko takšno, kot je bilo, ne bo nikoli več. Zato bom vesel, če jo bom odnesel z malo dioptrije – boljše očala kot pa brez očesa," je optimističen. Ob tem dodaja, da je neizmerno hvaležen osebju v obeh bolnišnicah: "Za pomoč in oskrbo, za vse, kar so zame že naredili in kar še delajo".

Tudi Marzidovšek poudari, da k sreči pri Mateju že opažajo napredek – "ki je sicer počasen, kar je pri tovrstnih poškodbah pričakovano". "Vidna ostrina se je izboljšala za približno 50 odstotkov. Pomembno pa je še dodatno in dolgotrajno spremljanje pacienta ter po potrebi dodatni kirurški posegi in zdravljenje."

Jo je pa Matej, ne glede na vse, odnesel še dobro. Vsakoletne, tudi zelo hude poškodbe zaradi pirotehnike, so kljub nenehnim svarilom še vedno (pre)pogoste. "Vsak leto pri nas obravnavamo kar nekaj podobnih primerov, vsekakor je pa tovrstnih poškodb precej več v času novoletnih praznikov, ko je uporaba pirotehničnih izdelkov precej povečana. Te poškodbe so lahko zelo resne in kljub intenzivnemu zdravljenju lahko puščajo dolgotrajne posledice, kot so slabovidnost, slepota ali celo izguba očesa," opozarja zdravnik.

Težava predvsem veke, zato za zmanjšanje možnosti zapletov nujna preventiva in sprotno spremljanje

V prvi fazi, takoj po poškodbi, je po besedah Marzidovška zato potrebno predvsem obilno izpiranje z vodo ali s sterilno fiziološko raztopino."Kljub ustreznemu in uspešnemu celjenju očesne površine pa lahko še vedno ostanejo optični mediji motni, kar vodi v slabo vidno funkcijo. Obstaja tudi nevarnost poslabšanja, pojavijo se lahko pozni zapleti, kot je brazgotinjenje in s tem uvih vek, kar posledično povzroča dodatno škodo na očesni površini, nastanek ponovnih razjed zaradi slabšega celjenja, kar lahko vodi v infekt, nastanek glavkoma, katarakta. Tudi roženica lahko ostane motna, kar lahko sicer rešujemo s transplantacijo donorske kadavrske roženice, vendar je v teh primerih prognoza samega presadka lahko bistveno slabša, še posebej, če so okvarjene zarodne celice očesne površine."

Tudi zato je izrednega pomena redno spremljanje – nekoliko intenzivneje v prvi fazi, dokler ni stanje popolnoma stabilno. "V vsakem primeru pa je potrebno večletno spremljanje in po potrebi pravočasno ukrepanje – s tem tudi zmanjšamo še dodatne trajne posledice na očesu," poudarja oftalmolog.

Življenje se je spremenilo čez noč

Tudi Matejevo zdravljenje bo dolgotrajno. "To je bilo povsem zdravo oko, na drugo imam dioptrijo," pove. In nesreča mu je korenito spremenila življenje. "Treba se je bilo navaditi na povsem drug način, ne samo glede vida, ampak tudi ostalo življenje ... Že takoj so mi rekli, da kakšen šport, sploh na začetku, prve mesece, odpade." Nekoč strasten športnik se je ukvarjal s potapljanjem, plavanjem, treniral je podvodni hokej, planinaril, supal. "Poskušal sem živeti karseda aktivno in zato je bil ta preskok še toliko večji. Takrat ko sem bil v bolnišnici, se ga še nisem zavedal, ampak ko sem prišel domov – takrat vidiš, česa vse ne moreš več početi." O tem, kdaj bi se spet lahko po malem začel ukvarjati s športom, še ne razmišlja. "Ker je zdaj še zgodnja faza zdravljenja, tukaj so še operacije. Glede na to, kakšen je še vid, si tudi ne upam. Le kakšen sprehod, ostale stvari pa so še zaenkrat na strani."

Kdo je odgovoren za njegovo poškodbo, Matej ne ve, tudi njegovi bližnji ne. "Ne bi mogel jasno s prstom pokazati na nekoga. Vsi so me spraševali, ampak jaz nisem videl. Mi smo bili v krogu, skupina, nismo gledali okoli, kdo je tam, kdo kaj dela. Smo se bolj med sabo družili." Dogodek in nesrečo še vedno preiskuje tudi Policija.

Se pa 29-letnik s tem pretirano niti ne ukvarja, v prvi vrsti se zdaj posveča okrevanju. In motivacije mu ne manjka. Prve dni po nesreči je bil celo on tisti, ki je tolažil in bodril najbližje. "So bili prvi dan oni bolj pretreseni kot pa jaz. Ves čas sem imel upanje na izboljšanje, zato sem imel tudi sam dovolj optimizma, da sem vlival moč še ostalim."

Mu pa ogromno pomenita spodbuda in podpora najbližjih. "Da lahko delaš še naprej stvari, ki jih imaš rad ... Pred sabo imam še precej življenja in vem, da ga lahko izkoristim kar najbolje – počnem, kar želim, in dam s tem tudi drugim motivacijo, da s tem nekako tudi drugim pomagaš, jim daš upanje. In ker veš, da imaš ob sebi ljudi, ki pričakujejo, da boš v redu, pa hočejo in upajo zate, da si tukaj tudi za njih. Da jim dam to, kar v življenju lahko dam." In česa si želi za naprej? "Kar si vsi želimo – da živimo srečno, veselo, da lahko delamo, kar želimo, kar nas motivira. Da imamo radi življenje in to, kar ponuja," spodbudno zaključuje Matej.