Na težavo opozarja tudi Računsko sodišče. Tomaž Vesel, predsednik sodišča, ki pravi, da so zelo kritični, saj so ugotovili, da "je približno 12 milijonov evrov presežkov, ki se ne vračajo v aktivnosti, ki bi bile namenjene izboljšanju sistema. Kar je paradoksalno." Del težave je tudi sistem, ki ga imamo v Sloveniji in zaradi katerega nihče v državi ne ve, katera podjetja ne plačujejo okoljske dajatve in ne plačujejo embalažnine, čeprav na trg spravljajo embalažo. Za težavo zelo dobro ve tudi država in se je zaveda ... Nocoj v 24UR Inšpektor natančno analiziramo in razložimo, v čem je težava. Gre za milijone, ki se ne vračajo v dejavnost ... kot bi bilo to treba.
Ko pojeste jogurt ali spijete sok iz plastenke, embalažo odvržete v rumeni zabojnik za embalažo. Za vas se tu zgodba s smetmi konča, a v resnici se šele začne. Sortiranje zbrane odpadne embalaže se ne izvaja kot javna služba, ampak kot storitev na prostem trgu. Plastenke, pločevinke, jogurtove lončke, folije, tetrapake ... bo iz rumenega zabojnika izpraznilo in odpeljalo komunalno podjetje, vendar je vsebino zabojnika dolžno hraniti le sedem dni. V tem času mora odpadke brezplačno predati družbam za ravnanje z odpadno embalažo (DROE), ki morajo zanjo poskrbeti. V Sloveniji je šest takšnih družb. Te družbe odpadke, ki jih prevzamejo, odpeljejo v sortirnice, tam poskušajo dobiti čim več različnih surovin, ki jih bodo predelali ali prodali naprej. Surovine dosegajo različne cene. Tudi glede na stanje, v katerem so. Če so denimo plastenke čiste in suhe, papir pa brez mastnih madežev in čist ... to pomeni višjo ceno. Preostanek stvari iz rumenega zabojnika, kar ne more iti v predelavo, gre za "energetsko izrabo", torej v sežig.
A družbe za ravnanje z odpadno embalažo so zelo različne, med njimi vlada prerivanje za materiale, ki prinašajo dobiček; nekatere družbe se otepajo neprofitabilnih smeti in tistih, za katere ni bila plačana embalažnina, druge brez težav, tako kot je treba, poberejo vse. Bistven del problema je tudi dejstvo, da embalažnino (torej dajatev, s katero se poskrbi za stroške predelave) plačajo le velika podjetja, ki proizvedejo več kot 15 ton embalaže letno. S tem, kar plačajo oni, bi morali biti pokriti stroški za vse. A vendar smeti ostajajo. Tudi okoljsko dajatev plača le 1200 proizvajalcev. Država se boji, da bi z nižanjem meje ogrozila manjša podjetja. A hkrati se vsi strinjajo, da trenuten sistem, v katerem sploh ne vemo, koliko podjetij ne plača nič in katera podjetja ne plačajo nič ter koliko embalaže dajo na trg ta podjetja ... ni dober.
In še ena težava obstaja: prepakiranost. Proizvodi, po nepotrebnem zaviti v tri kartonaste škatle in pet plastičnih ovojev ... To ugotavlja tudi predsednik Računskega sodišča. In tu lahko, z zavračanjem takšnih izdelkov, naredimo največ potrošniki sami.
KOMENTARJI (32)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.