Slovenija je ena redkih držav v Evropi, v kateri lahko referendum zahtevajo tudi volivci sami. Po ustavi mora državni zbor referendum razpisati, če to zahteva vsaj 40 tisoč volivcev. Takšno ureditev poznajo na primer v Švici in Italiji. V Švici, ki je na sploh nekakšna referendumska Meka so referendumi izredno pogosti, Švicarji namreč izvajajo toliko referendumov kot vsa ostala Evropa skupaj.
Referendumi so za demokracijo zelo dobri, tako trdi stroka, imajo pa nekaj manjših slabosti. Prva je ne preveč nizka cena, saj referendum stane državo skoraj toliko kot volitve. Po oceni naj bi bilo to v Sloveniji 2,5 milijona evrov. Zanimivo rešitev za to težavo so našli v ZDA, ki je skupaj s Švico država, kjer so se referendumi najbolje obnesli. V ZDA se pobude zbirajo ves čas, referendumi pa se izvedejo šele ob volitvah. Čeprav bi s tem referendume bistveno pocenili, pa nad takšno rešitvijo pri nas niso navdušeni, saj bi referendumsko vprašanje med volitvami preveč utonilo v ozadje.
Druga težava referendumov so zakonodajni zastoji. Čeprav so po lanski noveli število podpisov, ki so potrebni za pobudo z dvesto povečali na tisoč, še vedno ostaja dejstvo, da lahko tisoč podpisnikov za več mesecev zavre sprejemanje pomembnega zakona.
Pri nekaterih vprašanjih pa je referendumsko odločanje neprimerno, na primer pri vprašanjih o človekovih pravicah. Obstajajo pa tudi zakoni, ki so za delovanje države tako pomembni, da bi zastoji in morebitna zavrnitev na referendumu povzročili preveč škode. Zato se že pripravljajo ustavne spremembe, ki bi referendumsko pobudo omejile.
Vendar so spremembe za zdaj le v povojih. In čeprav bi bilo na primer odločanje o sistemu plač po teh pravilih neprimerno, ni nobene možnosti, da bi ustavne spremembe lahko zaustavile prizadevanja policijskega sindikata. Tako se bomo morali, če bo sindikatom uspelo zbrati 40 tisoč podpisov, o tem za državni proračun izredno pomembnem vprašanju odločati volivci sami.