Moje prvo vzgojiteljsko poletje, najprej v Zambratiji in kasneje še v Kranjski Gori, je bilo pod okriljem Anite Ogulin. Ne bi si mogla želeti boljše pedagoške vodje. Bila je srčna, topla, nežna, iskrena, sočutna, bila je točno to, po čemer so mnogi otroci hrepeneli – mama. Znala je prisluhniti in vedno je našla prave besede. Ob njej si se počutil videnega, slišanega, ljubljenega in varnega. Tega niso čutili le otroci, ampak tudi mi, vzgojitelji. Nikoli ni obupala, vedno se je borila do konca in poskušala na vse pretege pomagati vsakomur, ki je pomoč potreboval. Vse to je predajala tudi nam, vzgojiteljem. Skozi vsa leta sodelovanja nam je bila velik vzor. Zaradi nje smo postali dobri vzgojitelji, ki sodelujemo in vztrajamo še danes.
Kot vzgojitelj prevzameš ogromno različnih vlog. V prvi vrsti skrbiš za varnost otrok. Seveda moraš biti tudi odličen animator. Ne mine dan, brez da bi na sporedu bile športne ali ustvarjalne delavnice. Si sodnik na turnirjih, fotograf, scenarist ali voditelj na večernem programu. Skrbiš za higieno ter prehrano otrok, preleviš se v plesalca, igralca, pevca, učitelja plavanja in še in še. Zvečer kot pravljičar popelješ otroke v spanec in jih potolažiš ob morebitnem domotožju. Če izmene ne spremlja zdravniško osebje, poskrbiš tudi za manjše zdravstvene težave. Najpomembnejša vloga od vseh pa je vloga starša, brata, sestre, prijatelja, vzornika, poslušalca. To je tisto, kar otroci v naših kolonijah najbolj potrebujejo. Nekoga, da jim prisluhne, jih objame in potolaži. Nekoga, ki otrokom da možnost, da so to, kar bi pri svojih letih morali biti – otroci. Da jih vsaj za tistih nekaj dni razbremeni vseh skrbi, ki jih pestijo doma. Da uživajo brezskrbne počitnice s svojimi vrstniki.
Ko otrok po nekaj dneh s tabo začuti, da ti lahko zaupa svoje skrbi in stiske, ki se odvijajo v njegovem domačem okolju, velikokrat ostaneš brez besed. A besede takrat niti niso tako pomembne, pomembno je, da prisluhneš.
Da prisluhneš zgodbi, ko se deklica spre s prijateljico in v joku razlaga, kako je vedno sama in je nihče ne mara. Da se to ne dogaja samo s prijateljicami, ampak se tako počuti tudi doma. Da sta starša ločena in se neprestano prepirata. Da sta med dvema ognjema, ki sta ju zanetila starša, vpletena oba z bratom. Ne zna izbrati, kje bi raje živela in kje bo imela več miru in ljubezni; ne pri enem ne pri drugem. Da jo je pri tej odločitvi strah tudi bratovega odziva, ki se večkrat spre ali spopade s katerim od staršev in da zaradi finančne stiske, v kateri so se znašli, nima dovolj oblek in šolskih potrebščin, ki bi jih potrebovala. Zaradi tega jo zbadajo tudi v šoli. Ne čuti se ljubljeno, ne čuti se zaželjeno, ne vidi več smisla v življenju. Sedeli sva na balkonu našega doma v Zambratiji, ko mi je zaupala vse to. Zbirala sem prave besede, da ji povem, da je dovolj in da je dovolj močna, da preživi vse stiske. Naj se bori zase, za svojo prihodnost in življenje. Ker po vsakem dežju posije sonce. Tudi zanjo bo enkrat konec družinskih težav in bo zaživela svoje mirno in lepo življenje.
Po vsakodnevnih pogovorih in mnogih objemih sva se zadnji dan poslovili. O njeni zgodbi sem seveda povedala pedagoški vodji, ki skupaj z Zvezo Anita Ogulin & ZPM potem nudi pomoč še naprej, ko se dnevi v koloniji iztečejo. Ko sem prišla domov, se mi je deklica nemalokrat naslikala pred očmi. Njene solze obupa in tresoče roke so me zbujale sredi noči. Ne znam opisati, kako neizmerno vesela sem bila, ko sem jo ob naslednjih počitnicah zagledala na seznamu otrok. Kako je bila ona vesela, da sem spet njena vzgojiteljica. Tako sva se v izmenah srečevali kar nekaj let. Vesela sem, da ni obupala, ampak je našla voljo in se bori zase ter za boljše življenje še naprej.
Nemalo je tudi zgodb o anoreksiji, bulimiji, samopoškodovanju ... Nizka samopodoba je velik problem današnjih najstnic in najstnikov. Želijo pripadati skupnosti, biti všeč vrstnikom in navsezadnje želijo zadovoljiti zahteve staršev. Tako je v eni izmed zadnjih izmen do mene pristopilo dekle, ki mi je s solzami v očeh povedalo, da njena prijateljica iz skupine že dva dni ne je zajtrka, po kosilu in večerji pa skrivnostno zaide v kopalnico. Da se ji zdi, da je slišala zvoke bruhanja in da ji je ta prijateljica zaupala, da želi shujšati. Da jo skrbi za prijateljico in ji želi pomagati, ampak pri tem ne želi izdati njenega zaupanja. Pa sem kot njena vzgojiteljica postala še bolj pozorna. Pozorna na to, kako potekajo obroki, in na to, kaj se dogaja po njih. Nisem potrebovala več kot enega dneva, da sem deklico zalotila pri bruhanju. Najprej se je želela izmuzniti z izgovorom, da jo nekaj zvija v trebuhu. Potem pa mi je po dolgem pogovoru na samem le zaupala.
Deklica se je počutila zanemarjeno. Doma ni imela spodbudnega okolja, saj je od staršev neprestano dobivala očitke, da je premalo aktivna in da mora bolj poskrbeti zase. Da so njena stegna preširoka in da bi morala biti videti drugačna. Zato se je odrekala zajtrkom, potem pa je vsa sestradana pri kosilu ali večerji pojedla malce več in od slabe vesti je vse romalo neposredno v školjko. Vedela je, da ima težavo, da potrebuje pomoč, a jo je bilo strah. Strah, da mama in oče ne bosta razumela, da ju bo razočarala. Pa sva se pogovarjali, jokali, objeli in sklenili pakt, da se bo njen vzorec prehranjevanja spremenil. Vsak dan sem preverjala, kako se počuti, koliko poje in kaj se dogaja po obrokih. In je bilo bolje. Vsak dan je lažje govorila o tem, na koncu je o težavi govorila tudi s puncami iz skupine. Začutila sem, da se je nekaj premaknilo na bolje. Ampak vsaka kolonija se enkrat konča in otroci se vrnejo v domača okolja, kjer vladajo stari vzorci in razmere. Zato smo se skupaj s pedagoško vodjo in sodelavci na Zvezi Anita Ogulin & ZPM dogovorili o načrtu, kako deklici pomagati tudi zdaj, ko je doma. Po pogovoru s terapevtko smo kontaktirali družino in jim ponudili strokovno pomoč. Na srečo smo dobili pozitiven odziv staršev, ki sta pripravljena prisluhniti in narediti kakšno spremembo z namenom, da pomagata svoji hčerki.
In tako se je spet ena izmed zgodb dobro končala, za kar sem izjemno vesela ter hvaležna. Hvaležna za to, da sem že osmo leto zapored vzgojiteljica, ki spremlja otroke na letovanjih in da sem v tem času od različnih pedagoških vodij in sodelavcev pridobila ogromno izkušenj, s katerimi sem lahko tudi sama postala pedagoška vodja. Tako lahko pod okrilje vzamem skupino vzgojiteljev, ki nas veže ljubezen do dela z otroki in sočutje do vseh pomoči potrebnih. Da odpeljemo poln avtobus ali dva otrok in jim s skupnimi močmi pričaramo lepe počitniške dni ter jih vsaj za kratek čas osvobodimo vseh bremen in stisk, ki jih doživljajo v domačih okoljih. Hvaležna, da sem se tistega leta 2017 skupaj z Anito Ogulin odpravila proti Zambratiji in stopila na pot, na kateri lahko še danes osrečujem otroke in jim pomagam po svojih najboljših močeh.
