Sogovornica opozarja, da je spolnost kot taka še vedno pogosto tabu, enako je potem tudi pri spolnih zlorabah: "Še bolj kot sicer pri nasilju je tukaj vpleten občutek krivde in sramu. Včasih gre za take okoliščine, ki so za običajne ljudi neobičajne in ima potem žrtev toliko večji občutek, da je sama nekaj narobe naredila, da je sama prispevala k temu, da je prišlo do spolne zlorabe."
Kot pravi, se je tudi pri zadnjem medijskem razkritju zelo hitro začelo razpravljati tudi o tem, kaj vse so žrtve naredile narobe: "Saj bi lahko odšla, če bi hotela. Zakaj pa je rinila na te zabave, saj je vedela, kaj jo tam čaka. To bi morala prijaviti, lahko bi že prej povedala, pa ni," povzame, kako hitro se začne s prstom kazati na žrtev, ne vprašamo pa se, kaj bi lahko mi kot družba naredili, da bi to preprečili.
V programe pomoči Društvo za nenasilno komunikacijo je sicer vključenih približno 1000 žensk letno. "Trend z leti narašča, saj je tudi več govora okrog tega in tudi več se govori o pravicah, ki jih žrtve v zvezi s tem imajo. Pričakovati je, da se bodo številke še naprej povečevale, ampak to ne pomeni, da se spolno nasilje povečuje samo po sebi, ampak so ljudje bolj seznanjeni s tem, da lahko govorijo tudi o tem in to prijavijo," je v pogovoru za 24ur.com poudarila Hrovat Svetičičeva.
Ženska ima pravico reči ne, čeprav gre za njenega moža ali partnerja
Velika skupina so ženske, ki spolno nasilje doživljajo znotraj intimnopartnerske zveze. "Tam še težje ločijo, zaradi vseh prepričanj, ki so v družbi. Da mora biti ženska svojemu partnerju na razpolago, kadarkoli si zaželi in tudi v obliki, kakršno si on želi," sogovornica poudarja, da ima ženska pravico reči ne, čeprav gre za njenega moža ali partnerja.
Pravi, da se ženske velikokrat se sprašujejo tudi, kje je meja, ali gre za spolno zlorabo ali ne, se je zgodilo nekaj takega, kar lahko problematizirajo ali ne. "Če imam jaz možnost reči ne in me druga stran upošteva, potem je to v redu. Enako velja tudi za spolne prakse, če se oba s tem strinjava in gre za obojestranski konsenz, potem s tem ni nobene težave. Moja meja je prestopljena takoj, ko nekdo ne upošteva mojega 'ne'," pojasnjuje.
Izpostavi tudi razne opazke, ki smo jih ženske pogosto deležne in jih kot družba jemljemo kot neškodljive: "Ne vem, kdo daje pravico komurkoli, da če jaz hodim po ulici, hkrati nastavljam svoje telo, da ga vsi lahko komentirajo. Temu ni tako, ampak smo kar vajeni, da to sprejmemo. Ampak to vse so taki začetki, pri katerih potem dopuščamo tudi vse ostale stvari, ki temu potem sledijo," pojasnjuje, kako tudi s tovrstno neodzivnostjo opogumljamo storilce za prihodnja, resnejša dejanja. "In tudi dajemo žrtvam sporočilo, da so same krive za to, kar se jim dogaja," pravi. "To je kruta resničnost pri spolnem nasilju. Če je žrtev opita, če je šla sama s storilcem v stanovanje, je fokus hitro na žrtvi, ne na tem, kaj je naredil storilec," opozarja.
Ženske so skozi zgodovino učili samozaščitnega ravnanja predvsem v smislu, naj ne hodijo same po temi, ampak slabe stvari prežijo tudi v okolju, ki ga doživljajo kot varnega. Praviloma gre pri spolnem nasilju za znano osebo: "In težko je spoznanje, da te je izkoristil nekdo, ki si ga imel za prijatelja ali bližnjega," pravi. Pri spolnem nasilju tako največkrat ne gre za to, da te neznanec "udari po glavi in zvleče v grmovje". Tega lahko izvrši tudi spolni partner, s katerim je ženska odšla prostovoljno, pa je med odnosom nato izsilil analni seks proti njeni volji ali pa si vmes snel kondom brez njenega privoljenja.
"Karkoli se ti zgodi, tudi če se sama sprašuješ, ali je šlo za prekoračitev meje in ali je to res bilo spolno nasilje, lahko pokličeš. Tudi če ni šlo za to 'tipično' posilstvo in teh dogodkov je veliko več, niso niti nujno povezani s penetracijo," ženskam polaga na srce.
Če žrtev sama ne zmore, lahko pokličejo tudi bližnji: "Gre predvsem za informacije, kam jo lahko napotijo, kako ji lahko stojijo ob strani. Če ocenijo, da gre za nek tak dogodek, lahko pokličejo policijo, nas ali pa katero drugo zagovorniško organizacijo. Tudi če so v dvomih, ali je to, kar se jim je zgodilo, res nasilje ali ne, naj pokličejo in se pozanimajo ter dobijo osnovne informacije, kaj lahko storijo."
Noče se vsaka žrtev odločiti za prijavo
Ob tem pa opozarja, da se ne smemo preveč ukvarjati s tem, ali je šlo za kaznivo dejanje ali ne, bolj je bistveno, kako je žrtev to doživela in kaj sama meni, da potrebuje. "Mi namreč velikokrat mislimo, kaj vse bi ona morala storiti, ampak tega še ni zmožna. Pomembno je, da ji takrat stojimo ob strani, jo poslušamo in razumemo ter opremljamo z informacijami, da bo takrat, ko bo zmogla, to naredila. Da ne ostane sama v tem, ker zdaj v tem trenutku ne naredi tega, kar mi mislimo, da bi morala," pojasnjuje, da se ne bo vsaka žrtev odločila, da bo šla stvar prijavit.
In kot pravi, je težava, če pri spolnem nasilju začnemo govoriti samo o prijavah: "Da pride do prijave, je končni zaključek nekega postopka. Pri spolnem nasilju pa je zelo pomembno, da se žrtev najprej sploh zave, da o tem lahko govori in razmišlja ter ugotavlja, kaj se ji dogaja in kako zadeve ustaviti."
"Še pomembneje od samega postopka prijave je to, da žrtve dobijo podporo od družbe, ki bi zelo jasno ocenila, da je neko vedenje nesprejemljivo ali nedopustno. Da dobijo podporo okolice, da ne glede na to, kaj so one naredile, ne morejo biti odgovorne za to, da se nad njimi dogaja neko spolno nasilje. In da dobijo tudi nek varen prostor, kjer lahko o tem razmišljajo, ne da bi jih kdo obsojal in spraševal, kaj je z njimi narobe, kako bi se lahko drugače oblekle, kako bi se temu lahko izognile, če bi se gibale v drugačnih krogih," poudarja.
Zagovorniške organizacije sicer z žrtvijo sodelujejo tudi tako, da jo spremljajo na policijo, sodišča, ji pomagajo pri vseh postopkih in psihološkem procesu. "To so težke stvari, ampak pomembno je, da vedo, da lahko najdejo pomoč tudi za ta del," zaključi.
Policija zagotavlja, da so pri delu z žrtvami tovrstnih dejanj zelo pozorni
"Nekatere žrtve dejanj ne prijavljajo zaradi občutka krivde in sramu, žrtev se lahko boji maščevanja napadalca, želi čim prej pozabiti na dejanje, boji se odziva okolice, lahko pa je tudi v prevelikem šoku, da bi razumno reagirala," je svoje ugotovitve nanizala Policija. Ob tem so opozorili, da če prijave ne prejmejo in z dejanjem niso seznanjeni, primera ne morejo obravnavati in storilec bo v tem primeru ostal nekaznovan.
Kot pravijo, je čas prijave sicer zelo različen: "Nekatere prijave so podane takoj, v nekaterih primerih so žrtve čakale s prijavo tudi do več deset let," so pojasnili za našo spletno stran. Sami sicer stremijo k temu, da se prijava poda čim prej, da lahko začnejo preiskavo: "Pomembno je, da se ne uničijo sledovi kaznivega dejanja in da zberemo vsa obvestila, ki nam bodo pomagala razjasniti vse okoliščine kaznivega dejanja."
Kaznivo dejanje lahko prijavi vsakdo, je pa za Policijo pomembno, da dobijo informacije od žrtve kaznivega dejanja, saj je največkrat tudi edini pravi vir informacij, sploh pri spolnih deliktih.
Na Policiji sprejmejo vsako prijavo in so dolžni izvesti vse ukrepe, da se odkrije storilec kaznivega dejanja ter da se odkrijejo in zavarujejo tudi sledovi in predmeti, ki bi lahko bili dokaz v kazenskem postopku.
Zagotavljajo, da so pri delu z žrtvami tovrstnih dejanj zelo pozorni: "Preprečimo nadaljnje ogrožanje žrtve ali ogrožanje drugih oseb. Zagotovimo pomoč in nasvete. Žrtev seznanimo z možnostmi in različnimi oblikami pomoči, jo napotimo na ustrezne strokovne službe. Ves čas našega postopka ima žrtev pravico do spremljevalca, zagovornika in do informiranja o našem postopku," naštevajo.
Zagotavljajo, da vedno pazijo na to, da skozi svoje postopke žrtve dodatno ali ponovno ne viktimizirajo.
