Polžev vsadek: medicinski čudež, ki gluhim omogoča, da slišijo

V Sloveniji živi približno 1500 gluhih ljudi, od tega jih okoli tisoč uporablja slovenski znakovni jezik kot materni jezik. Približno 70.000 ljudi pri nas sicer nosi slušni aparat, več kot 300 oseb pa ima polžev vsadek - medicinski čudež, ki gluhim osebam omogoča, da slišijo. Med njimi je tudi 12-letna Isabela, ki prihaja iz družine, kjer imajo vsi sorojenci, starši in stari starši po očetu okvaro sluha.

Bojana Morda verjetno poznate že iz šova Zvezde plešejo, kjer smo ga spremljali kot tolmača ob Mihu Zupanu. Bojan je zaradi genske okvare sluha delno gluh že od zgodnjega otroštva, tudi njegova žena in trije otroci imajo okvaro sluha. Isabela pa je edina, ki je popolnoma gluha in se je gluha že rodila, a zdaj sliši najbolje od vseh.

"Takoj smo pričeli s komunikacijo v znakovnem jeziku, to je bilo nekaj samoumevnega. Potem pa so nam na kliniki predlagali, da je lahko odličen kandidat za polžev vsadek," pripoveduje dekličin oče.

Gre za implant oziroma elektronsko napravo, ki nadomesti okvarjene celice notranjega ušesa. Gluhim in težko naglušnim omogoča, da slišijo govor. A odločitev za to vseeno ni bila lahka.

Kolebali so - tako Mord - ker je njegova žena odraščala v svetu slišečih, sam pa v svetu gluhih. "In gluha skupnost je takrat zelo nasprotovala posegom polžjega vsadka že navsezgodaj pri otroku," pravi.

A po besedah direktorja Zavoda za gluhe in naglušne v Ljubljani Borisa Černilca je treba operacijo s polžjim vsadkom narediti pri čim manjšem otroku. "To pomeni tam od enajstih mesecev naprej, enega leta, da je potem njegov nadaljnji razvoj pravzaprav bolj primerljiv in enakovreden razvoju slišečih otrok."

Prav na tem zavodu s 120-letno tradicijo se je šolal tudi Mord, zdaj pa tam poučuje. V zavodu obiskuje vrtec, osnovno in srednjo šolo 57 gluhih in naglušnih otrok, 90 odstotkov jih ima polžev vsadek.

So pa - tako Černilec - še vedno družine in otroci, ki si tega ne želijo imeti in so še vedno družine in otroci, ki za edino sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik.

Isabela je bila takrat prvi otrok, ki je polžev vsadek dobil na obeh ušesih. Operacija je trajala kar sedem ur, starši pa so z nestrpnostjo in strahom čakali, kako se bo dveletna deklica odzvala na prvi zvok. "Ni vedela, ali bi jokala ali bi se smejala. Takoj ga je izklopila, tako da smo potem postopoma te ventile za zvok spuščali. Enostavno, med igro, je ona nezavedno sprejemala zvoke. Kot da ne bi začutila, da je bila prej gluha, pa zdaj sliši," pripoveduje oče.

Isabela pa pove, da vsadka uporablja za v šolo, čez dan, sname pa ju, ko se odpravi spat. "Imam takšno baterijo in poseben polnilec ... Ko gremo na morje, pa aparat snamem, ker ne sme biti v vodi, da se ne pokvari," razloži.

Ker sta Bojan in soproga z Isabelo do operacije uporabljala izključno komunikacijo v znakovnem jeziku, je imela zelo bogat znakovni zaklad. In ko je dobila še slušno pot, pripoveduje Bojan, je zelo hitro osvojila tudi besede, ki sodijo k posamezni kretnji.

 "Ko je bila stara tri leta, je rekla: veš oči, ta pravljica pa drugačna. Kako drugačna? Ja, v znakovnem jeziku je pravljica takšna, v govornem svetu je pa takšna. Ampak dejansko je bila pravljica enaka. Tako je znala že pri treh letih ločiti slišeč in gluhi svet," navaja oče.

Isabelina največja ljubezen pa je za gluho dekle zelo nenavadna - že od malega namreč najraje poje. "Prvič smo šli k Marjetki (Vovk - op. p.) in sem pač pela. Potem je oči povedal, da sem gluha in Marjetka ni verjela, ker imam talent," je ponosna 12-letnica. Vesela je je bila tudi pevka Nika Zorjan, pri kateri se zdaj uči solopetja.

"Isabela mi je inspiracija, hitro napreduje, obiskuje skupinsko in individualno uro, tako da kombinirava oboje," pojasni Nika. "Mogoče lahko otrok, ki misli, da mu je nekaj nedosegljivo, ali ima občutek, da je malenkost drugačen, preko takšnega učenja dejansko ugotovi, česa vse je sposoben," dodaja.

In prav Isabela je krasen primer, še pravi Nika, kako lahko človek z vztrajnostjo in željo doseže vse, kar si želi.