Polne roke dela za tolminske reševalce

Po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) je bilo v dvanajstih mesecih leta 2010 glede na leto prej opravljenih devet odstotkov manj intervencij, število udeležencev v njih pa je bilo manjše za 16 odstotkov. V dolino so lani sicer prinesli več mrtvih gornikov kot leta 2009, v prvih treh mesecih leta kar sedem.

Komisija za informiranje in analize GRZS je ta teden v Kranju pripravila sestanek o analizi reševalnega dela v letu 2010, ki ga je zaznamovalo veliko število reševanj (383 udeležencev v 356 intervencijah) in smrtnih primerov zaradi plazov. Več mrtvih pripisujejo katastrofalni zimi, saj je v prvih treh mesecih letos pod plazovi umrlo sedem ljudi. Med 44 mrtvimi je bilo tako leta 2010 28 gornikov, drugi pa so se poškodovali pri adrenalinskih športih ali pri delu v gozdu.

Vedno več nesreč pri adrenalinskih športih

Okoli 60 odstotkov nesreč se namreč zgodi pri planinskih dejavnostih, druge pa pri drugih dejavnosti v gorskem svetu, na težko dostopnih območjih ali tam, kjer so gorski reševalci s svojo tehniko in znanjem najbolj usposobljeni za reševanje. Pri GRZS pri tem opažajo, da je nesreč pri aktivnostih v zraku in drugih adrenalinskih športih vsako leto več.

Največ dela za reševalce na Tolminskem

Analiza je poleg tega pokazala, da so pri vseh društvih in postajah, razen v Tolminu in Kranjski Gori, imeli nekaj manj dela kot v letu 2009. Gorski reševalci iz Tolmina so tako že vrsto let med najbolj obremenjenimi, saj po številu akcij in porabljenih urah reševanja opravijo kar petino vsega dela v Sloveniji. Polovico vseh akcij na Tolminskem sicer predstavljajo reševanja ponesrečenih s padali.

V vseh reševalnih in iskalnih akcijah so pri GRZS lani zabeležili povečanje ur pri manjšem številu reševalnih akcij kot leta 2009. To pomeni, da so bile akcije v poprečju daljše ali pa je bilo v posamezni akciji prisotno večje število reševalcev, ugotavljajo v poročilu GRZS.

Reševalci so pri analizi minulega leta izpostavili tudi nekaj težav, s katerimi so se srečevali v letu 2010. Na prvem mestu velja omeniti vse večjo obremenjenost pri njihovem delu, saj morajo pogosto poskrbeti tudi za psihološko pomoč očividcem nesreč, na obmejnih območjih pa se včasih še vedno srečajo tudi z administrativnimi in jezikovnimi težavami.