Politika od spodaj

Pred volitvami v Evropski parlament, ki bodo čez nekaj mesecev, se volivcem na evropskem političnem prizorišču ponuja veliko zanimivih, intrigantnih stvari. Brbota tudi v civilni družbi.

Žive so tudi že špekulacije in prizadevanja številnih aspirantov, med njimi omenjajo tudi zelo znana novinarska imena, ki bi v tej naši skupni predstavniški instituciji želeli zastopati stališča prebivalcev Slovenije.

 Ampak najprej k rdeči zanimivosti pri naši sosedi, o kateri se je razpisal tudi veliki New York Times.

Gradec, lepo urejeno mesto, v marsičem precej podobno Ljubljani, je v zadnjih letih žarišče komunizma v Avstriji, Leningraz, kot mu nekateri pravijo. Na prejšnjih volitvah leta 2017 je Komunistična stranka Avstrije dobila nekaj več kot 20 odstotkov glasov. Na zadnjih so pritegnili kar 28,9 odstotka volivcev in postali najmočnejši v mestu.

KPÖ se je začela na avstrijskem Štajerskem krepiti leta 1983, ko je v mestno skupščino Gradca vstopil Ernest Kaltenegger, njegov portret smo pred leti delali tudi za oddajo Preverjeno. Bil je zadolžen za stanovanja, uspelo mu je obnoviti številne zapuščene stanovanjske bloke. In ne samo to. Veliko časa se je pogovarjal z ljudmi v stiski, ki jim je namenil precejšen del lastne plače.

Elke Kahr, sedanja šefica KPÖ v Gradcu, nadaljuje to pot. Od visoke plače, ki jo prejema v mestni skupščini in znaša približno 6100 evrov neto na mesec, bo zase zadržala le 1950 evrov. Preostanek bo namenila ljudem, ki se nanjo obračajo zaradi deložacije ali drugih podobnih težav.

Volivci v njej niso videli ženske, ki bi se lotila komunistične revolucije, ampak nekoga, ki ga zanimajo težave ljudi.

V programu imajo še minimalno plačo v višini 15 evrov na uro, skrajšanje delovnega časa, varovanje in ustvarjanje delovnih mest z javnimi naložbami, varstvo okolja, boljšo vključenost tujcev.

Nekaj podobnega se dogaja v Salzburgu. Deželne volitve na Solnograškem, so, prvič po letu 1945, vrnile komuniste. Mladi politik Kay Michael Dankl vodi podobno politiko, kot jo je Ernest Kaltenegger, se pravi dostopnost stanovanj. Posebej pomembno v Salzburgu, kjer so cene stanovanj zelo visoke. Kot svetnik v mestnem svetu je delal z ljudmi na terenu, njegova pisarna je bila vsak dan odprta za pogovore, od 1800 evrov plače je 400 evrov vsak mesec namenil za socialni sklad za pomoč.

Kritiki, tisti z levice, pravijo, da je to dobrodelnost, ki ne prinaša strukturnih sprememb in ne prava politika.

Gre za propagando z lastnimi deli, ki krepi kredibilnost in zaupanje, odgovarjajo zagovorniki. Če že ne prinese strukturnih sprememb, pa vsaj razumevanje, katere bi bi bile najbolj potrebne, to pa potem lahko vključijo v nove predvolilne platforme. Vsaj v delu Avstrije se je to izkazalo za precej bolj učinkovito kot nagovarjanje s slogani in uporaba ikonografije. In, kot povzemajo v Jacobinu, Dankl je prepričan, da lahko močan obrat proti skrajni desnici, ki je značilen tudi za Avstrijo, ustaviš samo z močnim gibanjem od spodaj.

Beseda levica je imela močan pomen, nekoč, še ne tako zelo dolgo nazaj, so bili mnogi, vsaj kakšno obdobje v življenju, komunisti ali vsaj blizu marksističnim idejam. 

Med njimi so bili številni intelektualci, znanstveniki, umetniki. Komunistične partije so bile po drugi svetovni vojni v zahodni Evropi izjemno močne, posebej v Franciji in Italiji. 

V filmu Oppenheimer, življenjski zgodbi znanstvenika, ki velja za očeta atomske bombe, dobiš občutek, da je vseskozi skoraj enako pomembno vprašanje – poleg cepitve jedra atoma in izdelave ter uporabe najbolj uničujočega orožja v zgodovini – tudi, kdo je kdaj imel stike s komunisti. Ki so bili pred drugo svetovno vojno močni tudi v Združenih državah Amerike.

Relativno obdobje blagostanja, ki ga je po drugi svetovni vojni užival precejšen del prebivalcev zahodnega sveta, ni padlo z neba. Bilo je, med drugim, tudi plod prizadevanj in boja za pravice za vse.

Kdo zdaj zaseda vlogo, ki jo je odigrala Partija? Na koga se lahko izkoriščani in revni obrnejo, da bi začutili, da je njihov glas slišan, da jih kdo podpira? Tako se sprašuje francoski avtor Didier Eribon in še dodaja, da smo v času, ko je ideja, da obstajajo razredi, uničena, ko je razgrajena ideja socialne države.

Vse je samo še avtonomni posameznik, ko je, kot pravi Renata Salecl:

"... postala izbira glorificirana kot nekaj racionalnega, kjer posameznik stremi k določenemu cilju, cilj pa je seveda vedno prikazan kot uspeh; predvsem finančni uspeh, ob tem pa tudi neko osebno zadovoljstvo, sreča in tako naprej. Mislim pa, da je ta ideologija že dolgo nazaj začela načenjati posameznikovo psiho, in sicer s tem, da se je fokus kritike iz sistema neenakosti, izkoriščanja na delovnem mestu ter same logike delovanja kapitalizma vse bolj obrnil na samokritiko. Ta pa pri ljudeh dejansko proizvede določene psihološke motnje, tesnobo, razne oblike depresije, samopoškodovanja, sodobni fenomen burnouta (izgorelosti), ki posameznika še bolj pasivizirajo." (Renata Salecl, Airbeletrina)

Izpraznjeni prostor vse bolj zasedajo stranke, ki gradijo predvsem na populističnem nacionalizmu in spretno izrabljajo prepad med socialnim položajem mnogih, ki so začeli izgubljati, in pravicami družbenih manjšin, LGBT, žensk, priseljencev. Ti so zdaj tisti, kakor jih prepričujejo, ki so krivi za njihov slabši položaj.

Po raziskavi, ki jo je objavil Guardian, kar tretjina ljudi že voli netradicionalne stranke, in večina izmed teh voli skrajno desnico. Ki poudarja na eni strani čisto ljudstvo, na drugi korumpirano elito in kar šteje, je volja ljudi. Vse, kar je vmes, svobodni mediji, neodvisna sodišča, zaščita manjšin, to je odveč.

Predvolilna kampanja se bo v prihodnjih mesecih vrtela okoli takšnih vprašanj  in rokavice bodo vse bolj snete. Velik del tako imenovane desne sredine se vse bolj nagiba k skrajni desnici.

Za primer izjava evropskega poslanca Milana Zvera po letnem nagovoru predsednice Evropske komisije Ursule von der Layen, ki jo je dal za enega izmed slovenskih medijev.

"Vladavina prava je postalo politično orodje levice proti desnosredinskim vladam."

Von der Leynova je o vladavini prava znova govorila kot o temelju EU, čeprav je jasno, da je "dokazano postal politično orodje levice v borbi proti desnosredinskim vladam".

In to po govoru, kjer je predsednica komajda omenila stanje demokracije po evropskih državah, predvsem pa skušala potolažiti industrijo in kmetijstvo, da nič ne bo posegalo v njihove dobičke, govoru, kjer ni bilo niti besede o obdavčitvi milijardnih ekstra dobičkov velikih korporacij, kjer je bilo veliko hvale o polni zaposlenosti, nič pa o kakovosti delovnih mest. Niso samo v Avstraliji delodajalci, ki mislijo, da bi morali nezaposlenost povečati za 40 do 50 odstotkov, da bi pokorili delavce, ki postajajo predrzni in se premalo zavedajo ... da delajo za delodajalca.

Razmerja sil v EU pa so že takšna, da ima von der Leynova več podpore med levo sredino kot med desnico.

Kaj sploh je levo, kaj je desno? Nekateri se imajo za velike levičarje že, ker podpirajo vrednote NOB, ali pa včasih oblečejo majico s Che Guevaro.

Nenazadnje, kot levo označujejo stranko Smer nekdanjega slovaškega premiera Fica, ki je proti migrantom, proti LGBT, pa tudi proti Natu, proruska in nenazadnje proti sistemska. V ozadju te mešanice je, kot pravijo poznavalci, samo gola želja in potreba Fica, da bi se izognil nadaljnji preiskavi svojih sumljivih poslov. Fico je moral odstopiti leta 2018, ko sta bila umorjena preiskovalni novinar Jan Kuciak in njegovo dekle. Kuciak je raziskoval prav morebitne Ficove kriminalne povezave. Zdaj je, kakopak, v središču Ficovega predvolilnega nagovarjanja boj proti korupciji. Kot kažejo trenutne napovedi, bo na bližnjih volitvah gladko zmagal.

Kam se bodo, če sploh, vključila nova grass roots gibanja, veliko je okoljskih. 

Šest mladih Portugalcev toži tudi Slovenijo

Skupina  mladih Portugalcev je na Sodišču za človekove pravice v Strasbourgu vložila tožbo proti 27 državam članicam EU, torej tudi proti Sloveniji, pa še proti Veliki Britaniji, Norveški, Rusiji, Ukrajini, Švici in Turčiji.

Mladi Portugalci opozarjajo, da vlade prepočasi uresničujejo obveze o omejitvi globalnega segrevanja, zato ogrožajo njihovo pravico do zdravega življenja. Nočejo več samo nemo gledati, kako vsako leto katastrofalni požari uničujejo njihovo okolico, domove, nočejo več doživljati astmatičnih napadov zaradi hudo onesnaženega zraka, njihovi razlogi za tožbo bi bili lahko razlogi še milijonov prebivalcev.

Branko Soban piše o skupini starejših žensk iz Švice, ima več kot 2400 članic, starih 64 let in več, ki so že leta 2016 tožile lastno vlado zaradi preslabega boja proti podnebnim spremembam. Tožbo so jim doma zavrnili na vseh ravneh, zato so se tudi one obrnile na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Pa pripadniki gibanja Zadnja generacija, ki s posedanjem po cestah zaustavljajo promet.

Ekološki skrajneži, bi rekli nekateri politiki, kot je italijanska premierka Melonijeva, pa še marsikdo.

Kdo bo njihov politični glas? Ki bi se morda lahko prevedel tudi v glas v Evropskem parlamentu?

Raziskave javnega mnenja in projekcije za zdaj še kažejo prevlado velikih tradicionalnih strank. 

Na kocki pa bo marsikaj, tudi vprašanje odločanja med liberalno demokracijo ali avtoritarno oblastjo, ki jo določajo rasizem, nacionalizem, sovraštvo do družbenih manjšin.

Ker projekcije kažejo tudi trend povečevanja vpliva tistih, ki jih demokracija ne zanima.