Kot že veste, na državnozborskih volitvah volivci v državni zbor izvolijo 90 poslancev. Spomnimo lahko tudi, da so volitve v DZ lahko redne ali pa predčasne, če se DZ razpusti pred iztekom štiriletnega mandata. Temu smo bili priča na primer leta 2011, 2014 in 2018.
Volilni postopek se nato začne z razpisom volitev, ki ga razpiše predsednik republike. Borut Pahor je letošnje volitve razpisal za 24. april. Uradna volilna kampanja je stekla mesec pred volitvami, torej 24. marca, do takrat pa so morali vsi, ki so želeli vstopiti v volilno tekmo, vložiti kandidature.
Parlament je politično demokratično telo, ki združuje posameznike, ki jih je izvolila nacija, da odločajo v njenem imenu.
Slovenski parlament je dvodomen. Sestavljata ga Državni zbor, ki je 'splošno ljudsko predstavništvo', ter Državni svet, ki je 'predstavništvo posebnih interesov'. Parlamentarne funkcije so močno zgoščene v Državnem zboru, ki oblikuje zakone.
Kandidiranje: listo s kandidati lahko predlaga politična stranka ali skupina ljudi
Listo s kandidati za poslance lahko predlaga:
- politična stranka (v vseh volilnih okrajih, če jih s podpisi podprejo vsaj trije poslanci. V posamezni volilni enoti jo lahko vloži, če zbere podpise vsaj 100 volivcev s stalnim prebivališčem v tej enoti, ali 50, če so listo določili člani stranke, ki imajo v enoti stalno prebivališče) ali pa
- skupina ljudi (s podpisi najmanj 1000 volivcev s stalnim prebivališčem v volilni enoti).
Nekateri kandidati se odločijo tudi, da bodo kandidirali v dveh volilnih okrajih. To lahko storijo, če sta okraja v isti volilni enoti in če v obeh kandidira kot del iste liste. V praksi sicer to za kandidata običajno ne prinaša prednosti, saj se po glasovanju za njegovo mesto v DZ šteje povprečje glasov v obeh enotah. Pomembno je še, da na listi na nivoju volilne enote noben spol ne predstavlja manj kot 35 odstotkov skupnega števila kandidatov. Če listo sestavljajo le trije kandidati, pa mora biti na njej vsaj en predstavnik vsakega spola.
Volilne enote in okraji: osem volilnih enot, 11 volilnih okrajev in 90 poslancev
Slovenija je razdeljena na osem volilnih enot, v katerih se voli v vsaki po 11 poslancev, skupaj torej 88 poslancev, po enega poslanca v DZ volita še italijanska in madžarska narodna skupnost.
Volilni okraji odločijo, kateri kandidati na listi bodo izvoljeni, vendar pa kandidati niso voljeni po volilnih okrajih – okraji torej nimajo vpliva na to, koliko mandatov bo lista prejela. Volilne enote pa igrajo osrednjo vlogo tudi pri delitvi mandatov med listami.
Krožec, križec, puščica. Kako označiti svojega kandidata?
"Glasuje se samo za enega (1) kandidata/kandidatko tako, da se obkroži zaporedna številka ob imenu liste, ki je pred imenom in priimkom kandidata/kandidatke," je zapisano v navodilih glasovnice.
Kljub temu so okrajne volilne komisije in komisije volilnih enot od Državne volilne komisije (DVK) prejele dodatna navodila: "Pri uradni prazni glasovnici se upošteva načelo, da je glasovnica veljavna, če je iz nje jasno razvidna volja volivca; drugačni različni pripisi na glasovnici ne vplivajo na postopek ugotavljanja izida glasovanja po glasovnicah."
V Sloveniji imamo za volitve poslancev v DZ proporcionalni sistem
V Sloveniji je za volitve poslancev v Državni zbor predpisan proporcionalni sistem, za delitev glasov v volilnih okrajih in enotah uporabljamo D’Hondtovo metodo in Droopov količnik (več o tem v nadaljevanju). Po tem sistemu naj bi bili mandati razdeljeni sorazmerno s podporo, ki jih na volitvah posamezne skupine dajo posameznim kandidatom in listam.
Mandati se med stranke, ki so presegle volilni prag, vedno najprej delijo na ravni volilnih enot, nato pa še na ravni celotne države.
V grobem sicer poleg proporcionalnega poznamo še večinski sistem, ponekod se uporablja tudi kombinacije obeh sistemov. V večinskem sistemu zmaga tisti, ki dobi več kot polovico glasov.
Po zaključenem glasovanju volilni odbori najprej ugotovijo, kakšna je bila volilna udeležba, koliko glasovnic je bilo neveljavnih, nato pa še, koliko glasov je dobila posamezna lista kandidatov. Enako naredijo okrajne volilne komisije za območje vsakega volilnega okraja (88) in volilne komisije volilnih enot (8), potem pa še državna volilna komisija (1) za območje cele države. Šele nato je možna delitev mandatov.
Mandate se torej deli na dveh ravneh, najprej na ravni volilnih enot, nato pa še na ravni celotne države, saj pri izračunih na ravni enot pride do ostankov glasov. Na ravni volilnih enot se uporablja Droopov količnik, ki je bil uveden zato, da bi se že v volilnih enotah podelilo čim več mandatov. Droopov količnik
Droopov sistem – Droopov količnik izračunamo tako, da skupno število oddanih glasov vseh volivcev v neki enoti delimo s številom poslancev, ki se volijo v volilni enoti (11), čemur dodamo še enega, tako torej dobimo število 12. Pred Droopovim smo uporabljali Harejev sistem (podoben, le brez 'plus ena'), če pa bi namesto plus ena dodali plus dva, bi dobili Imperiali sistem.
Za lažje razumevanje bomo izračun predstavili na primeru. Zamislimo si, da je v določeni volilni enoti glas oddalo 240.000 volivcev. Droopov količnik v tej enoti je 20.000 (240.000 : 12 = 20.000). Posamezna lista bo dobila toliko mandatov, kolikor Droopovih količnikov je v glasovih za posamezno listo. Če je stranka prejela 55.000 glasov, je Droopov količnik 20.000 v glasovih vsebovan dvakrat (55.000 : 20.000 = 2, ostanek je 75), torej je stranka dobila dva mandata. Mandata bosta dodeljena kandidatoma iz tistih dveh okrajev (od 11), kjer je stranka dobila največ glasov.
Vse nerazporejene glasove se prenese naprej in se jih upošteva, ko gre za delitve mandatov na ravni države. Na ravni države se upošteva vse liste, z izjemo tistih, ki so bile vložene zgolj v eni volilni enoti (in tistih, ki niso dosegle 4-odstotnega volilnega praga).
Na tej točki se upošteva D'Hondtov sistem. Po tem sistemu se najprej izračuna absolutno večino glasov, ki jih je dobila lista. Zamislimo si, da je stranka na ravni države dobila 500.000 glasov. To število nato delimo najprej z 1 (500.000), nato z 2 (250.000), nato s 3 (166.666) in vse do števila 88 (5682), kolikor je vseh možnih mandatov. Na enak način naredimo izračune še za vse ostale liste.
Lista v DZ dobi toliko sedežev, koliko rezultatov je imela med 88 največjimi števili. Poleg sedežev, ki jih je lista dobila na ravni enot, se izračuna le še razliko med številom mandatov na ravni enot in države in ugotovi, koliko sedežev bo lista še dobila. Recimo, da je določena stranka v vseh enotah skupaj dobila 20 mandatov. Na ravni države jih je zbrala 35, v DZ bo zato tudi zasedla 35 sedežev. 20 mandatov je že podeljenih, imena izvoljenih poslancev so tako že znana.
Stranki je ostalo še 15 sedežev, ki jih mora dodeliti kandidatom. Mandate bodo prejeli kandidati v tistih volilnih enotah, kjer ima stranka največje preostanke glasov glede na Droopov količnik. Če so bili mandati v tej enoti že razdeljeni (vseh 11), pa se mandat dodeli poslancem v enoti, kjer ima lista naslednji največji ostanek glasov.
Volitve poslancev vodijo in izvajajo volilne komisije in volilni odbori. Volilne komisije se imenujejo za štiri leta, volilni odbori pa za vsake volitve. Volilne komisije so: državna volilna komisija, volilne komisije volilnih enot in okrajne volilne komisije. Za volitve poslancev italijanske in madžarske narodne skupnosti se imenujeta volilni komisiji posebnih volilnih enot.
