Kako komentirate dejstvo, da politične garniture, ki je izpeljala osamosvojitev, ni več?
Mislim, da je to v veliki meri normalen pojav, kajti od tega je deset let. Deset let je v dobi posameznika veliko razdobje, in je normalno, da se mnogi že poslavljajo. Večji problem je v tem, da smo prišli do neke vrste razpotja, da tistega zagona, ki je bil pred desetimi leti, ni več. Ni več pravega koncepta, politika ne ve več kam in kako. To je razumljivo, ker je v gospodarstvu in politiki vprašanje kako naprej, glede Evrope je vprašanje, kako naprej. Skratka, vse stvari se odpirajo.
Niste nato ali evroskeptik?
To so stari pojmi, socialistični. Našim ljudem manjka samozavesti, tudi našim politikom v veliki meri. Če ne greš z glavo skozi zid, če si do Bruslja v določeni meri kritičen, kar je popolnoma normalno, si že proglašen za evroskeptika.
Kaj menite o privatizaciji bank, veliko se govori tudi o pivovarnah…
Mnogi govorijo o tem, kako je treba biti napreden, kako se je treba odpirati v Evropo, v svet, da se je treba odpirati današnji globalizaciji. Popolnoma se strinjam. Toda pri vseh stvareh moramo ohranit kritičen razum, kritično distanco, in presodit, kaj je koristno in kaj ne. Mi se odpiramo v svet zato, ker je to nam v korist, ne ker je to v korist sveta. Vsaj tako bi moralo biti v glavah naših politikov.
Kakšen kriterij bi morali pri tem upoštevati politiki? Je dobiček kriterij?
Lastništvo je še vedno pomembno, kajti odločitve o tvoji usodi še vedno določa lastnik. Če se danes v celoti odrečemo lastništvu, smo praktično izgubili možnost odločanja o svoji lastni usodi. To ne pomeni, da se je treba absolutno zapirat v lastno okolje, nobene stvari prodat, nobene izmenjat. Daleč od tega. Potrebno pa je vedeti, kje so tiste strateške točke, ki jih moramo v takem primeru ohranit. Če damo banke v celoti v roke tujcem, bodo tujci odločali tudi o naši kulturi, kajti kultura ima podlago v materialnih sredstvih. Če pa ne moremo odločati niti o stvareh od katerih je odvisna naša kultura, potem nas enostavno ni več.
Veliko se govori tudi o spremembi ustave, na kateri je nastala država.
Prišli smo v krizo samega koncepta, kar se zlasti vidi v predlogu za spremembo ustave. Saj ustava pomeni temeljni družbeni konsenz in če posegamo v ta konsenz, pomeni, da posegamo v samo filozofijo družbene strukture in družbene dejavnosti.
