Politične živali

V iskanju nove ideologije za 21. stoletje ni treba zrušiti modernega imaginarija in na ruševinah zgraditi novega, kot je trdil Heidegger. Boljši pristop je po mnenju Heiddegerjevega učenca in političnega filozofa Leo Straussa vrnitev h klasični politični filozofiji. V razmišljanjih klasikov, kot so Platon, Aristotel in Cicero, ne bomo našli rešitev za trenutne politične probleme, nam pa njihova pisanja razkrivajo nekatere večne resnice glede delovanja političnih skupnosti.

Ljudje smo politične živali, pravi znana Aristotlova filozofija. Brez povezave v skupnost človeško bitje niti ni sposobno (pre)živeti. Predvsem zaradi naše obdarjenosti s praktičnim razumom, zmožnostjo komuniciranja simbolov in inherentne potrebe po sodelovanju je Aristotel zatrdil, da je življenje v politični skupnosti in vzdrževanje le-te uresničitev človekove narave. Klasiki posameznikove sreče niso obravnavali ločeno od sreče skupnosti, politika v smislu skrbnega delovanja za dobrobit skupnosti pa je bila posledično ena temeljnih vrlin državljanov antične atenske demokracije.

Klasični misleci so razumeli politiko kot tisto človeško dejavnost, ki nas ločuje od ostalih živali. Cicero pravi, da vsaka žival uboga neka (naravna) pravila, ravnanje po katerih koristi preživetju, ljudje pa smo razvili sisteme kompleksnih družbenih pravil, ki regulirajo naše delovanje z namenom doseganja kolektivnih ciljev in sreče. Diskurzivnemu procesu, ki ustvarja ta družbena pravila, Cicero pravi politika, politična žival pa je v svojem bistvu le drug izraz za državljana. Državljanom, ki se niso ukvarjali z javnimi zadevami oz. niso bili, kot bi danes rekli, aktivni državljani, so v antični Grčiji pravili idioti.

S prehodom v moderno dobo pa se je zgodil obrat v pojmovanju politike. Moderna ideologija namesto skupnosti v svoj fokus postavlja posameznika, pot do njegove sreče pa (zgrešeno) vidi mimo skupnosti. Moderno liberalno državljanstvo namreč, z razliko od klasičnega republikanskega, predpostavlja minimalno stopnjo interakcij med državljanom in političnim sistemom, saj naj bi se posameznik v svojem življenju primarno posvečal zasebnim zadevam. Takšen obrat gre (med drugim) pripisati razvoju preprostih predmodernih političnih skupnosti v velike moderne sisteme, katerih delovanje temelji na zaščiti človekovih pravic in zasebne lastnine. To je privedlo do organiziranosti političnih skupnosti v kompleksne tržne družbe. V liberalnih demokracijah, v katerih se javnost oblikuje kot mnoštvo različnih družbenih frakcij, ki združujejo posameznike (zasebnike) z enakimi (političnimi) interesi, se moderna politična praksa manifestira kot konkurenčni boj različnih posameznikov oz. družbenih frakcij za simbolni (politični) in materialni dobiček. In v tem boju so, kot je hudomušno razglasil Machiavelli, za dosego cilja dovoljena vsa sredstva.

Modernega človeka determinira tudi buržujski pristop k življenju, ki svoj smisel vidi v neprestani akumulaciji materialnega in simbolnega kapitala ter neprestanega razvoja. Koncept politične živali v modernem času tako dobi popolnoma nov pomen, hkrati pa tudi nekoliko negativno konotacijo. Politika skozi prizmo moderne ideologije tako ne pomeni več (toliko) skrbi za skupnost, temveč pomeni igro interesov in moči, z igranjem katere posamezniki v politični areni svobodno zasledujejo uresničitev svojih partikularnih interesov.

Moderno politično žival v najbolj čisti obliki danes predstavljajo karierni politiki, ki se začnejo z dnem, ko so izvoljeni, primarno ukvarjati z vprašanjem, kako uspeh ponoviti na naslednjih volitvah, vse ostale odločitve pa so podrejene temu glavnemu cilju. Tri in pol leta dela za skupnost in pol leta volilne kampanje za naslednje volitve so stvar preteklosti. Sodobno liberalno demokracijo namreč zaznamuje pojav t.i. permanentnih volilnih kampanj. Celotno delovanje zahodnih demokracij je postalo podobno eni neprestani volilni kampanji. Politiki se namesto z vodenjem države in ustvarjanjem pogojev za dobro življenje državljanov primarno ukvarjajo s tem, da v vsakem danem trenutku višajo svoj potencial za dober rezultat na naslednjih volitvah, kadarkoli že te bodo.

Tudi predčasne volitve so predvsem pri nas postale nekaj normalnega, nov modus operandi političnih strank, ki so vedno pripravljene oditi na predčasne volitve, če jim javnomnenjske ankete kažejo dobro, ne glede na škodo, ki jo lahko s takimi manevri povročijo državi in državljanom. Politične ideologije se tako ne oblikujejo več na podlagi tega, kaj je dobro za skupnost, temveč kaj je v kontekstu kontinuiranega konkurenčnega boja za oblast dobro za politika oz. družbeno frakcijo, ki ji pripada oz. jo zastopa. Politična moč je tako skladno v Orwellovo distopično vizijo prihodnosti namesto sredstva postala cilj.

Vsak politik, ki svoje poslanstvo jemlje vsaj malo resno, je v takšnem kontekstu obsojen na neprestano iskanje ravnovesja med sprejemanjem odločitev, katerih rezultat je profit zanj in izguba za skupnost, in odločitev, katerih rezultat je morda njegova individualna izguba, je pa na boljšem skupnost. Sprejemanje političnih odločitev na podlagi moderne buržujske ideologije danes kaže dve veliki negativni posledici. Prva je ta, da so politiki fokusirani na rezultate prihodnjih volitev in ne več na vladanje za dobrobit celotne politične skupnosti, ki jo zastopajo, zaradi česar se na Zahodu soočamo s krizo političnega vodenja oz. državotvorstva (statecraft). Druga posledica je ta, da sta dva ključna postulata moderne (liberalne) ideologije – svobodno trgovanje in zaverovanost v neprestan napredek kot raison d’etre človeškega bitja in družbe – privedla do prekomernega izkoriščanja naravnih virov, ki je postalo podvrženo kapitalističnemu pohlepu in ki uničuje pogoje za obstoj sofisticiranih oblik biološkega življenja na tem planetu. In ravno okoljska kriza se kaže kot eden izmed prelomnih trenutkov na zgodovinski premici moderne družbe, v času katerega lahko življenje, posvečeno zasebni akumulaciji kapitala, označimo ne le za idiotsko, temveč tudi neumno in nemoralno.

Greta Thunberg in ostali mladi aktivisti za okoljsko pravičnost predstavljajo nekakšen kontrast arhaičnim ideološkim prepričanjem in stilom političnega delovanja. Mladi generaciji, ki je svoj glas nekako našla v Greti, ni več prioriteta akumulacija zasebnega bogastva, temveč ponovna vzpostavitev odgovorne politike, ki bo zagotavljala pogoje za obstoj človeške in ostalih živalskih ter rastlinskih vrst tega planeta. Habitus Gretine generacije je globalen in kozmopolitski, saj so se rodili v svet, povezan preko interneta in pametnih telefonov. Ta generacija razume, da obstoj prihodnosti ni več samoumeven in se zaveda, da lahko pogoje za dobro in dolgo življenje doseže zgolj preko skrbi in delovanja za skupno. Greta in njeni podporniki so s svojo aktivacijo in retoriko postali nekakšen simbol recepta, ki ga Leo Strauss zagovarja za preživetje liberalne demokracije – združitev moderne politike in klasične politične filozofije. Greta je tako kot glasnica nove generacije na nedavnem podnebnem vrhu OZN sporočila politikom in svetu: čas je, da postanete drugačne politične živali.

Takšne politične živali, ki v Machiavellijevih satiričnih delih ne bodo več iskale moralne podlage za postavljanje partikularnih interesov pred interes preživetja človeške vrste. Ki bodo razumele, da je skrb za okolje nova oblika racionalne sebičnosti. Politične živali, v imaginariju katerih si vsi prebivalci tega planeta delimo isto usodo in ki se zavedajo, da dogajanje v brazilskem pragozdu, v kitajskih tovarnah, v afriških rudnikih in na hongkonških ulicah ne zadeva zgolj tamkajšnjih prebivalcev, temveč zadeva vse nas. Takšne politične živali, ki ne bodo s sovraštvom tolkle po mladih državljanih, ko se politično aktivirajo in se javno zavzamejo za boljšo prihodnost - ne le svojo, temveč za boljšo prihodnost celotnega življenja na planetu.

In takšne politične živali, ki bodo razumele, da je naš planet po zaslugi tehnološkega razvoja postal povezan v globalno vas in prvič v zgodovini (lahko) tvori globalno politično skupnost, hkrati pa bodo sprejele dejstvo, da trenutni sistem pohlepnega neoliberalnega kapitalizma in potrošniškega načina življenja počasi, a zanesljivo vse skupaj uničuje.