Policista iz Slovenj Gradca pridobila minute, ki so Maticu, ki je prihajal na svet, rešile življenje

Policisti PU Celje so delili ganljivo zahvalo občana policistoma Policijske postaje Slovenj Gradec. Sebastjan Lorber in Željko Nikačević sta v Mislinji ustavila voznika, ki je prehitro vozil. Ko sta videla, da je prehitro vozil, ker je imela žena v vozilu hude popadke, sta jima takoj ponudila spremstvo do bolnišnice.

Medtem sta v bolnišnico najavila prihod. Zdravstveni delavci so jih pričakali pred vrati, v operacijski sobi je bilo vse nared za urgentni carski rez. O otrokovem življenju so odločale minute.

Kot je v zahvali zapisal njegov oče, se zato, da je Matic danes z njimi in da je njihova družina večja za enega člana, lahko zahvalijo policistoma iz patrulje, ki sta ju na poti med Mislinjo in Slovenj Gradcem tisti večer spremljala in jim omogočila najhitrejšo možno pot do porodnišnice: ’’Njuno strokovno delo – intervencija in spremstvo ter vnaprejšnja najava našega prihoda v bolnišnico, kjer je zdravniško osebje partnerko pričakalo že na vratih bolnišnice, nam je namreč pridobilo minute, ki so se kasneje izkazale za tiste, ki so Maticu rešile življenje.’’

’Tokrat je bilo vse narobe’

V pismu je Matičev oče opisal potek dogodkov: ’’14. septembra smo z družino preživljali popoldne na obisku pri partnerkinih starših v Velenju (Črnova). Proti večeru je začutila popadke. Odločila sva se za odhod v porodnišnico. Na križišču sva še razmišljala – Celje ali Slovenj Gradec? Sledila sva notranjemu občutku in odšla proti Slovenj Gradcu. Ta odločitev je bila prva v nizu srečnih okoliščin, za katere se je izkazalo, da so rešile Matica. Ob začetku poti so bili popadki na približno 10 do 12 minut. Nato pa se je stanje v nekaj minutah drastično spremenilo. Kot je kasneje razložila porodničarka, Matic je preprosto moral na ta svet. Reševal se je. Žena me je v avtu v groznih bolečinah prosila, da naj pričnem prehitevati. V primerjavi s popadki ob rojstvu prvega sina, je bilo tokrat vse drugače, narobe.’’

Izgubljal je pulz, po mnenju pediatrinje ni imel niti deset minut

Kot opisuje njegov oče: ’’Pri Mislinji naju je okoli 20.00 ure ustavila policijska patrulja. Policistu sva čez okno vpila, da žena rojeva. Policist naju je pogledal, premislil in nato je sledilo vprašanje: ’’Potrebujete pomoč in spremstvo?’’. Sledila sva policijskemu kombiju in v nekaj minutah smo bili v bolnici, tik pred vrati in nato takoj v porodnišničnem delu. Z nosili in vozičkom so nas čakali na vratih. Policista sta namreč v naprej najavila naš prihod. Porodničarka, ki je prevzela partnerko, je nemudoma sklicala ekipo in pričeli so z urgentnim carskim rezom. Matic je namreč izgubljal pulz. Porod je bil za Matica izjemno težak ... Morali so ga vpihavati, dolgo časa so se trudili, da so ga stabilizirali. Po mnenju pediatrinje, ki je skrbela zanj že takoj ob porodu, Matic ni imel več niti 10 minut. To so bile tiste minute, ki smo jih dobili z nujno vožnjo, minute, ki smo jih dobili, ko nismo opravljali običajne prijave v bolnici, minute, ki smo jih dobili z odločitvijo za urgentni carski rez. Nekaj ur po rojstvu je po Matica prišla urgentna ekipa iz ljubljanske pediatrične klinike, ki ga je sredi noči prepeljala na oddelek intenzivne nege, nato pa je bil do 11. oktobra na neonatalnem oddelku. Sedaj je doma. Je popolnoma v redu. Raste, zvedavo opazuje in tudi glasno joka. Je v veselje staršema in starejšemu bratu.’’

'Hvala, iz srca hvala’

Kot je sklenil Matičev oče: ''28 dni od Matičevega rojstva do odhoda iz pediatrične klinike je bilo za nas najtežje obdobje, vendar nam je ravno ta izkušnja omogočila vpogled v plati Slovenije in naše družbe, ki so prepogosto spregledane, zapostavljene in v hektičnem iskanju senzacij postavljene na obrobje. Živimo v času, ko smo ljudje glasni pri kritikah, kazanju s prstom, obtoževanju, ko pa je čas za zahvalo in pohvalo, pa se vedemo kot največji skopuhi. Zato želim izrecno poudariti, da smo sami lahko izkusili samo profesionalno, strokovno in požrtvovalno delo vseh tistih, ki so skrbeli za Matica in nas. Pričelo se je pri dveh policistih v Mislinji in nadaljevalo pri zdravstvenem osebju vseh bolnišnic. Njihovo delo in odločitve so omogočile novo življenje. In kaj sploh lahko rečeš človeku, ki je rešil življenje tvojega otroka? Sežeš mu v roko in rečeš: ’’Hvala… iz srca hvala!’’