S poglobljenim nekrologom se je od Borisa Pahorja in njegovega "zgodovinskega spomina na grozote" nad manjšinami v rimski La Repubblici poslovil tržaški novinar in pisatelj Paolo Rumiz. Kot je zapisal, je bila Pahorjeva dolgoživost "morda maščevanje fašizmu, ki mu je ukradel 25 let življenja in mu preprečil, da bi govoril svoj jezik".
"To je bil odgovor na ostracizem tistih, ki po vojni niso hoteli vedeti, da je v 'zelo italijanskem' mestu človek, ki je sposoben pisati v drugem jeziku, še toliko bolj, če je vztrajal pri spodkopavanju pozabe v deželi, kjer je fašizem naredil najslabše. Poznali so ga povsod po svetu, razen doma. Padec te ovire je dočakal šele pri 95 letih, ko so njegovo mojstrovino Nekropola o internaciji v nacističnem taborišču po 40 letih odmrznili in prevedli v italijanščino," je poudaril Rumiz.
Kot je dodal, se je Pahor pogosto spominjal požara, ki so ga leta 1920 zanetili črnosrajčniki v slovenskem Narodnem domu v Trstu. "Ti plameni, ki jih je videl kot otrok, so bili zanj začetek zla, rasnega zatiranja, ki se je v Italiji začelo še pred tistim v Nemčiji. Trst je bil ljubljeni in prekleti kraj, kjer so si zamislili iztrebljenje Slovanov (ki so jih italijanizirali v desettisočih) in kjer je Mussolini ob divjanju navijaških množic razglasil protijudovske zakone," je spomnil Rumiz. Kot je dodal, se je na vse to danes vrnila senca zanikanja.
"Vse manj se govori o fašistih in vojni, ki so jo sprožili, da bi se spomin bolje osredotočil na fojbe, maščevanje 'slovanskih komunističnih hord' proti tistim, ki so vojno izgubili. Ko je občina Trst Pahorju ponudila imenovanje za častnega občana, ne da bi v pisateljevem življenjepisu omenila fašizem, je starec zavohal prevaro in zavrnil zastrupljeno darilo," je med drugim še opozoril Rumiz v La Repubblici.
Novico o slovesu "velikega pisatelja in intelektualca", ki velja "za največjega slovenskega pisatelja v Italiji in enega najpomembnejših glasov tragedije deportacij v nacistična koncentracijska taborišča" ter "diskriminacije slovenske manjšine v Trstu med fašističnim režimom" je objavila tudi italijanska tiskovna agencija Ansa.
Tudi na spletni strani tržaškega dnevnika Il Piccolo je naslovna novica smrt "simbola nemirnih dogodkov na vzhodni meji", ki "je bil priča požigu Narodnega doma ter je pretrpel fašistični pregon, deportacijo v nacistično taborišče in blokado Titove Jugoslavije, ker se ni strinjal s komunistično vladavino". Časnik tudi spomni, da je Pahor prejemnik visokih odlikovanj Italije in Slovenije.
Corriere della Sera podobno navaja, da se je poslovil slovenski pisatelj, ki je pripovedoval o grozotah koncentracijskih taborišč. "Svojo pripadnost jezikovni manjšini je plačeval tudi po vojni kot pisatelj, saj so vrednost njegovih del, zlasti v Italiji, pripoznali z ogromno in zaskrbljujočo zamudo (...). Kljub nesporni literarni odličnosti, ki ga približuje delom Prima Levija, je morala Nekropola, napisana v slovenščini, čakati 30 let, da so jo leta 1997 prevedli v italijanščino (...), šele leta 2008 pa jo je izdal založnik nacionalnega značaja Fazi s predgovorom Magrisa," opozarja časnik.
"Kljub številnim častem, ki so mu bile izrečene, je Pahor ostal odkrita in tudi neprijetna osebnost. Ni se obotavljal kritizirati predsednika republike Giorgia Napolitana, ki je leta 2007 ostro obsodil zločine jugoslovanskih partizanov, ne da bi omenil tiste, ki jih je pred tem zagrešila fašistična Italija nad slovanskim prebivalstvom. In leta 2010 je zavrnil priznanje občine Trst, ker so v obrazložitvi navedli le trpljenje, ki ga je utrpel v nacističnih taboriščih, ne pa zlorab, ki jih je utrpel pod režimom Benita Mussolinija. Popuščal ni nobenemu od totalitarnih gibanj, ki so se pojavila v Evropi po prvi svetovni vojni, ker nobeno ni popuščalo njemu in njegovemu narodu," je še zapisal Corriere della Sera.
Poklon italijanskega predsednika
Italijanski predsednik Sergio Mattarella se je Pahorju poklonil z besedami: "Odločen glas slovenske manjšine v Italiji, visok in jasen literarni izraz 20. stoletja, pričevalec in žrtev strahot, ki so jih povzročile vojne, podivjani nacionalizem in totalitarne ideologije, interpret kompleksne zgodovine svoje zemlje, zapušča veliko praznino v evropski kulturi." Ob izrazu globokega sožalja ob pisateljevi smrti je spomnil, da je zamejski literat za svoje delo prejel visoko italijansko odlikovanje, vitez velikega križa, red za zasluge Italijanske republike.
'Zame je bil velik učitelj, naučil me je, kaj je absolutno zlo in kaj je absolutna ljubezen'
Imeli smo ga za ikono tako v družini kot v narodni skupnosti, je ob slovesu Borisa Pahorja dejala slovenska senatorka v Rimu Tatjana Rojc. Pri tem je spomnila, da je odločno zavračal vse oblike diktature in iskal "tisto poštenost človeka ne glede na njegovo pripadnost".
S svojim najbolj znanim literarnim delom, Nekropolo, ki so ga prevedli v številne jezike, je zapustil izredno pričevanje; z njo je po njenih besedah postalo stvarno nekaj, česar si človek ne bi mogel predstavljati. "Zame je bil velik učitelj, naučil me je, kaj je absolutno zlo in kaj je absolutna ljubezen," je povedala predstavnica Slovencev v italijanskem parlamentu. Pri tem je spomnila tudi, da je v Nekropoli zapisal, da se o smrti in ljubezni lahko pogovarjaš samo sam s sabo ali z ljubljeno osebo.
"Njegova beseda, tudi tista najbolj pikra, je bila velik življenjski nauk. Mislim, da ima to neskončno zaslugo, da nas je vedno držal s pozornostjo, usmerjeno v bistvo človeka na svetu, to je svoboda," je poudarila Rojc. Po njenih besedah ni nikoli slekel svojega zebrastega suknjiča, saj ga je to doživljenjsko zaznamovalo.
"Taborišče je bil njegov kozmos, skozi katerega je prerešetal vse vrednote človeka, sveta in se zavedal tega, da smo ljudje zmožni vsega, tudi najhujšega, ampak zmožni tudi vsega najlepšega. Njegovo spoštovanje in čaščenje telesa, ki so ga v taborišču ponižali, ter njegovo čaščenje ženske kot nositeljice življenja in rešitve je danes še kako aktualno," je povedala sogovornica.
Dodala je še, da je njegovo življenje pokazalo, kako se je vedno, tudi v najhujših stiskah, znašel in iskal tisto rešitev, skozi katero je bil tak, kakršen je bil. "Znal je povedati tudi zelo ostro nekatere stvari in svoja prepričanja. A mislim, da je vendarle bil in ostajal do zadnjega velik optimist," je še dodala.
