To slednje je zagotovo zelo pomembno in je temelj zaupnega odnosa. A danes želim izpostaviti še eno pomembno kvaliteto oz sposobnost, ki je ključna pri psihoterapevtskem procesu.
To pa je sposobnost psihoterapevta, da je v stiku z žalostjo.
Kako naj vemo, da terapevt zna žalovati in zakaj je to sploh pomembno? Pa saj vsi znamo žalovati ....
Ni res, da znamo biti vsi žalostni; ali bolje povedano – znamo, a pogosto ne zmoremo in se raje temu ognemo, kar je tudi razumljivo. Žalost je čustvo, ki ni ugodno in potrebujemo določeno čustveno kapaciteto, da to čustvo občutimo, si ga dovolimo in ga doživimo. Pogosto za žalovanje potrebujemo tudi utrezno podporo, ki pa ni dana vsem.
Katerakoli težava nas pripelje na psihoterapijo – slabi, disfunkcionalni odnosi, splošno nezadovoljstvo s trenutnim življenjem, anksioznost, panični napadi, čustvena nihanja, stiska ob ločitvi ali razmišljanje o razhodu, zamenjavi službe ali preprosto želja po osebni rasti ... karkoli je razlog za prihod k terapevtu, v podlagi vsega tega je potreba, da ozavestimo, razumemo in na boljši način integriramo neke neprijetne občutke, situacije in doživljanja, ki so nastala v preteklosti – le ti pa so pogosto povezani z emocijami žalosti, jeze in strahu. Z jezo in strahom še nekako vspostavimo stik, ampak žalost ... žalosti se zelo otepamo.
Kaj je funkcija žalosti?
Žalost je emocija oz čustvo, ki jo pogosto zamaskiramo (primer: lahko tudi z drugimi čustvi ali pa z opojnimi substancami), jo potiskamo stran, ker je bolečina in občutek praznine tako neznosno boleč. Vendar tako kot vsako naše čustvo, ima tudi žalost svoj cilj in namen. Žalost nam pomaga predelati izgubo in se ob njej zavemo naše navezanosti, ranljivosti in tudi minljivosti. In kar je najbolj pomembno, žalost potrebuje čas ... proces žalovanja traja in se ga ne da pohitriti, čeprav si to pogosto želimo. Žalost zahteva spoštovanje procesa izgube in daje priložnost za adaptacijo na novo nastale razmere. Ko gremo uspešno skozi žalost, se iz nje rojeva notranja moč, pogum in radost.
Poleg očitnih izgub kot je smrt bližnjega, ločitev oz prekinitev partnerske zveze, so izgube lahko tudi manj očitne, a vseeno zelo boleče. Izguba zaupanja, službe ... potem imamo tiste paradoksalne izgube, ki so po svoje dragoceni mejniki v življenju ene osebe, a so vseeno izgube nekega preteklega načina življenja npr. izguba dnevne rutine z odhodom v pokoj ; odhod otrok od doma v svet samostojnosti; izguba brezbrižne mladosti in vstop v zakon ter starševstvo; tudi izguba svobode, ko iz študentskega življenja vstopimo v službo in rigiden delovni čas.
Tukaj so tudi tiste izgube, ki jih šele skozi terapevtski proces uvidimo, to pa je izguba tistega, česar nikoli nismo imeli, a smo za tem zelo hrepeneli ... imeti več ljubezni, videnosti, podpore, nežnosti, stabilnosti, varnosti ... Morda nismo imeli priložnosti biti brezskrben otrok, saj smo že kot otroci morali skrbeti za nekoga in smo bili oropani brezbrižnega otroštva zaradi vojne, alkoholizma, revščine, bolezni, nasilja v družini ...
Žalost je neugodna in neprijetna, povezuje nas z najglobjimi in neuresničenimi hrepenenji. Povezuje nas s strahom pred zapustitvijo in osamljenostjo, kar je elementaren strah vseh ljudi. Žalost nas stisne v predelu prsnega koša in jo pogosto čutimo lahko kot težo ali praznino v predlu srca; lahko začutimo cmok v grlu, ko jo potisnemo in pogoltnemo ter si jo ne dovolimo izraziti.
A hkrati je nujno povedati, da se zelo splača žalost predelati in jo izraziti. Ker tisto kar se zgodi kot posledica zdravega predelovanja žalosti, je neizmerna radost, lahkotnost življenja ter občutek pristne notranje moči. To je resnično osebni preporod.
Kdaj veš, da za predelovanje žalosti potrebuješ pomoč?
Če smo v svoji primarni družini imeli dovolj dobre, adekvatne odnose, bomo osvojili niz uspešnih emocionalnih veščin, ki nam bodo pomagale olajšati žalovanje in občutke izgube. Če pa so zgodnje otroštvo zaznamovali nesigurni odnosi, odnosi, kjer se žalost ni dovoljevala, kjer so bile solze prepovedane (op. pogosto pri fantkih) in če se je žalost vseeno izrazila, se jo ni sprejelo s sočutjem in podporo, ampak s posmehovanjem in zaničevanjem; v takem okolju se nismo mogli opremiti s potrebnimi veščinami za zdravo žalovanje. Potemtakem bomo razvili veliko obrambnih mehanizmov in distrakcij kot npr deloholizem oz večno hitenje in zelo natrpan urnik, skakanje iz zveze v zvezo, prenajedanje, vzdrževanje toksičnih odnosov, bežanje v kompulzivno vedenje, pretiran humor in hedonizem, ... zatekanje v jezo ...
V takih primerih osebe težko same pridejo v stik z žalostjo, saj vsi obrambni mehanizmi skrbijo za to, da smo zelo daleč od svoje bolečine ... a hkrati bomo zelo nezadovoljni v življenju. Tako pogosto k terapevtu pridejo klienti z nekimi drugimi simptomi in šele čez čas pride na dan zgodba izgube ali pa zgolj strahu pred potencialno izgubo.
Pri takih klientih je proces žalovanja največkrat uspešen le ob podpori druge osebe, tu imam v mislih psihoterapevta. Psihoterapevta, ki nam pomaga, da počasi preidemo iz vedenja, kjer je polno obrambnih mehanizmov, v zdravo soočanje z realnostjo in izgubo. Saj brez temeljnega prebolevanja – tistega najzgodnejšega, kjer je nekaj ali veliko tega lahko bilo bolje in drugače – ne bomo uspeli pokrpati luknjo in praznino v našem srcu. To celjenje je pomemben del terapevtskega odnosa.
In evo za konec, zakaj mora psihoterapevt imeti sposobnost za žalost?
Psihoterapevt, ki se tudi sam brani žalosti in jo ni v dobri meri sam predelal na svojih terapijah ter se ni soočil s svojimi življenjskimi izgubami, bo slaba pomoč klientu. Takšnega terapevta prepoznate po tem, kakšno kapaciteto (beri želodec ima) ima biti z vami in vašimi neugodnimi čustvu, z izlivi solz in preplavljeno žalostjo – ali vam na vaša emocionalna stanja postreže s svetovanjem iz nekega mentalnega dela ali vam lahko drži prostor in vam je v resnično oporo, ko se vi zlomite. Ali imate občutek, da ste dobrodošli z vsemi čustvi in z vso težo obupa, jeze ter vas lahko nese in vas postopoma pelje v smeri predelovanja žalosti, brez nekih poceni nasvetov v stilu pojdite vsak dan na sprehod, meditirajte ali dajte si priložnost in pojdite na zmenek.
In če tudi sami pričakujete, da bo seznam nasvetov pomagal predelati žalost, ste žal na napačni poti. Ko govorimo o neprijetnih čustvih kot je žalost, je res na mestu angleška misel: "The only way out is through." Torej predelati določena čustva ne gre drugače, kot da jih spustimo skozi sebe in se podamo v bolečino. Ta pogum za soočanje z bolečino se vedno splača in krepko obrestuje.
***
Če vas je moj članek nagovoril, dotaknil in morda že nekaj časa razmišljajte o psihoterapiji, ne oklevajte. Dajte si priložnost in me pokličite še danes! Če je vsak mesec vredno investirati v dobro frizuro, fitness ali jogo , je še bolj dragoceno investirati v svoje (duševno) zdravje.
V decembru in januarju spet jemljem nove kliente, v LJ in KR.
Za več informacij pokličite na moj osebni gsm 041 565 528 (Sneža Vidovič)
Avtorica: Sneža Vidovič
Naročnik oglasa je Snežana Vidovič s.p.
