Z znakovnim jezikom se je tolmačka Mojca Korenjak spoznala zelo zgodaj, saj sta oba njena starša gluha. V srednji šoli je opravila tečaj in se nato vpisala v šolo za tolmače slovenskega znakovnega jezika, jo končala že med študijem, nato pa opravila še poklicno kvalifikacijo. Profesionalno se s tolmačenjem ukvarja že od leta 2004, pogosto pa jo lahko opazite na televiziji med tolmačenjem osrednjega Dnevnika, zadnje tedne pa tudi med prenosom vladnih izjav o koronavirusu v Sloveniji.

Gluhi do ključnih informacij iz prve roke

Odločitev, da bodo izjave o tako pomembni temi, kot je epidemija covida-19 v svetu in Sloveniji, tolmačene v znakovnem jeziku, Korenjakova pozdravlja, saj so bili gluhi glede informiranja o pomembnih stvareh pogosto v podrejenem položaju. Zdaj pa imajo končno možnost, da sproti dobijo vse ključne informacije, ki jih potrebujejo, in sicer istočasno kot slišeči.

Na vprašanje, kako naporno je tolmačenje pogosto zelo zahtevnih in dolgih izjav, Korenjakova odgovarja, da gre za zahteven izziv, ki pa so mu vse tri tolmačke, ki se dnevno izmenjavajo, kos. Tudi zato, ker imajo veliko kilometrine. Od leta 2009 namreč sodeluje pri tolmačenju Dnevnika, ki je trenutno edina redna informativna oddaja, ki je tolmačena. Na vprašanje, kaj je zahtevneje – tolmačenje Dnevnika ali vladnih izjav – odgovarja, da je Dnevnik zahtevnejši, v kolikor tiskovna konferenca ne traja predolgo. "Če pa traja več kot uro, pa je držati koncentracijo na visokem nivoju zelo težko in se zahtevnost še poveča. Obvezno bi bilo, da se pri tako dolgem tolmačenju menjata dva tolmača na 15 do 20 minut," pravi Korenjakova. Sprva je bil razlog, da je celotno novinarsko konferenco tolmačila ena oseba, koronavirus, sedaj pa jim je to celo omogočeno, če predvidevajo, da bo konferenca dolga. Lahko pa je konferenca dolga nepričakovano in takrat je spet težko.

Prav tako je na izjavah veliko dejavnikov hrupa, ki ovirajo tolmača, sogovorniki tudi zelo različno govorijo, vse skupaj poteka v živo in je zato potrebno ves čas ostati zbran, da lahko slediš besedilu in ga sočasno pretvoriš v drug jezik, pravi sogovornica in poudarja, da je zelo pomembno, da so informacije res kakovostno tolmačene gluhim. Zaenkrat so odzivi gluhih zelo pozitivni, saj prihajajo do informacij iz prve roke, kar Korenjakovo še posebej veseli: “Končno se počutijo enakovredne.”

V tujini poiskali kretnjo za koronavirus

Znakovni jezik je tako kot vsak drug jezik živ in se ves čas razvija in spreminja. Tudi epidemija je s seboj prinesla kar nekaj novih in prej manj poznanih besed, za katere je bilo treba poiskati ustrezno kretnjo. Ena od teh besed, za katero v slovenskem znakovnem jeziku še nismo imeli kretnje, je koronavirus. Kot pravi Korenjakova, če ni kretnje, potem začneš iskati asociacije, sopomenke. Ena kretnja je namreč ena beseda. Včasih lahko besedo tudi črkujejo, a to vzame veliko preveč časa in je v primerih tolmačenja izjav in oddaje v živo praktično neuporabno. Ko se je pojavil koronavirus, so se tolmači posvetovali glede kretnje in se pozanimali, s katero kretnjo so koronavirus ponazorili drugje, konkretneje na Kitajskem, kjer se je virus najprej pojavil. Tako je sedaj za koronavirus v veljavi kretnja, ki jo tolmačka ponazori tako, da levo roko stisne v pest, z desno pa zaokroži okrog pesti in s prsti ponazori izrastke virusa. S tem poskuša čim bolj ponazoriti obliko virusa, saj je znakovni jezik zelo vizualen. Ker je jezik zelo živ, se morajo tolmači ves čas izobraževati, Korenjakova pa se o novih kretnjah najraje posvetuje z gluhimi, katerim je tolmačenje namenjeno. “Izpopolnjujem se v stiku z gluhimi. Če česa ne vem, najraje njih vprašam,” pravi in dodaja: “Več kot znaš, bolj vidiš, koliko vsega še ne znaš.” 

Za tečaje znakovnega jezika vedno več zanimanja

Tudi sama vodi tečaje znakovnega jezika, za katere je vedno več zanimanja, verjetno pa bo sedaj še naraslo, pravi. Se pa za tečaje odločajo pogosto mladi, ki bi radi dodatna znanja in veščine. Na vprašanje, ali se znakovnega jezika lahko nauči vsak, pritrjuje, res pa je, da ni vsak primeren za tolmača, saj zahteva to veliko nenehnega izobraževanja in prakse. Ali, kot pravi sogovornica, moraš imeti “roko za tolmačenje”.

Korenjakova je ena prvih, ki je pridobila certifikat za tolmače v Sloveniji. Zaenkrat je na listi uradnih tolmačev 58 oseb, od tega se jih zgolj slaba polovica s tem ukvarja profesionalno. Zanimivo je, da je večina tolmačk, razmerje, ki govori v prid ženskam, pa poznajo tudi drugod po svetu. Korenjakova sicer ne meni, da bi bile ženske pri tem kaj bolj spretnejše od moških, prav tako pozna precej odličnih tolmačev.

Gluhi kljub številnim ukrepom ostajajo v podrejenem položaju

Nekateri se slovenskega znakovnega jezika naučijo, ker ga potrebujejo v interakciji z gluho osebo v družini ali pa med prijatelji, tisti, ki se izobrazijo za tolmače, pa si želijo predvsem pomagati gluhim, da jim olajšajo vsakodnevna opravila, ali pa jim tolmačijo med obiskom pri zdravniku, včasih pa tolmačijo tudi o bolj osebnih zadevah, na sodišču, centrih za socialno delo, glede hujših bolezni. “To so res hude stvari, ki se te dotaknejo,” pravi sogovornica, ki si ves čas prizadeva ohraniti največjo mero profesionalnosti. Gluhim v Sloveniji pripada pomoč tolmača, ki je sicer omejena, a tega pred letom 2002 sploh niso imeli na voljo, opozarja Korenjakova. Šele tega leta je bil namreč v Sloveniji sprejet in potrjen znakovni jezik, kar je sicer izboljšalo položaj gluhih pri nas, a so še vedno v podrejenem položaju, opozarja. Zakaj? Ker gluhi še vedno nimajo možnosti izobraževanja, pravi Korenjakova, ki gluhe imenuje tudi nevidni invalidi.

V Sloveniji je okoli 1500 gluhih oseb, ki uporabljajo znakovni jezik, in okoli 70.000 naglušnih oseb, ki pa si pri sporazumevanju pomagajo z različnimi tehničnimi pripomočki. To, da je naša država leta 2002 priznala njihov obstoj in s tem njihove potrebe in pravice ter uzakonila pomoč tolmača, je korak v pravo smer, a je pot še zelo dolga. Kot pravi sogovornica, se gluha oseba, ki potrebuje tolmača, po pomoč obrne na Zavod združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, kjer imajo listo tolmačev, ki so jim na voljo, urejeno po regijah, kar je seveda zelo praktično, saj si lahko nekdo poišče nekoga, ki mu je bližje in hkrati dobro pozna tudi njihovo narečje. Da, tudi znakovni jezik pozna narečja. Gluha oseba dobi na leto 30 vavčerjev, ki mu omogočajo brezplačno pomoč tolmača. Za nekatere je to dovolj, za mnoge pa seveda premalo, opozarja sogovornica. In ti so predvsem mlajši, saj so bolj aktivni, mnogi potrebujejo tolmačenje na primer nekega predavanja, ki lahko traja tudi več ur. K sreči morajo javne institucije same zagotoviti tolmača gluhi osebi, študentje pa so zaradi predavanj upravičeni do 100 vavčerjev, a je to premalo, opozarja Korenjakova.

Glavno vodilo tolmača je pomoč gluhim pri sporazumevanju. In Korenjakova je res vesela, da je v teh tednih, ko so razmere v državi zelo zahtevne, napete in ko je izrednega pomena obveščanje javnosti, vladni urad za komuniciranje prisluhnil združenju tolmačev in tako zagotovil prisotnost tolmača še na vladnih izjavah za javnost. Korenjakova upa, da bo takšna praksa postala standard.