Podjetniški pohlep kot vzrok za visoko inflacijo?

Naivna različica te razlage trči ob očitno težavo. Osnovna predpostavka razlage – sebičnost – je sicer nedvomno resnična. Tako kot politiki, birokrati, potrošniki, delavci in ostali družbeni akterji tipični podjetnik običajno res želi pomagati predvsem samemu sebi, svoji družini in krogu tesnih prijateljev, ne pa neznanemu sleherniku, brezobličnemu državljanu. Težava z razlago pa je, da je samozainteresiranost konstanta. 

Podjetniki so danes enako sebični, kot so bili leta 2019 ali 2015, ko je bila inflacija natanko pri zahtevani dvoodstotni (ali celo nižji) stopnji. Če je torej sebičnost glavni razlog za lanskoletno abnormalno, skokovito inflacijo, zakaj ni bila inflacija podobno skokovita pred nekaj leti? Mar Reich in ostali podporniki te razlage verjamejo, da so bili pred par leti podjetniki nesebični oziroma izrazito manj sebični kot danes? Na internetu kroži šaljivi graf s ceno kokošjih jajc, ki v ZDA kaže izjemno volatilnost v zadnjem času, tj. močan porast cene v enem mesecu in izraziti padec v drugem. Ob posameznih poskokih in padcih cene je zafrkljivo pripisano "Podjetja so postala sebična" in "Podjetja naenkrat niso več sebična".

Kako bi lahko poskušali popraviti to razlago, da bi postala prepričljivejša? Reich in drugi za ta namen običajno uporabijo dve podporni poanti. Najprej poudarijo, da podjetnikom v tipičnih razmerah ne uspe najti izgovora oziroma opravičila za umetni, sebičen dvig cen (in prek tega profitov). Prava sprememba danes torej ni, da bi bili kapitalisti kaj bolj sebični kot pred nekaj leti, marveč da zaradi posebnih razmer končno lahko izrazijo svojo sebičnost in jo nehajo zadrževati. Kakšnih posebnih razmer? Razmer vsesplošnega govora o visoki inflaciji, zaradi katerega lahko kapitalisti pred potrošniki upravičijo (pretirani) dvig cen.

Enostavneje rečeno, Reichova ideja je, da če bi v normalnih tržnih razmerah (recimo leta 2019) nek sebični podjetnik umetno dvignil svoje cene nad stroške (zaradi lastnega pohlepa), bi kupci nehali kupovati pri njem in bi preklopili na konkurenta, ki svojih cen ni dvignil. Zaradi tega v normalnih razmerah sebičnim kapitalistom ne uspe dvigniti cen: vedo, da če bi jih, bi izgubili kupce in s tem svoje profite. Pravzaprav ravno njihova sebičnost v teh razmerah preprečuje visoko inflacijo (Reich in drugi s tem manevrom presenetljivo podpirajo Smithovo idejo o kapitalističnem trgu kot nevidni roki, ki poravnava zasebne interese z javnimi).

To je bolj zapletena in prepričljivejša razlaga, toda vseeno ni tako uspešna, kot mislijo Reich in drugi. Med drugim je deloma neuspešna, ker (1) pozablja na dejstvo, da imajo tudi danes konkurenti interes, da cenovno spodrežejo kapitalista, ki lažnivo dvigne svoje cene daleč nad stroške, in mu tako prevzamejo kupce; (2) predpostavlja hudo naivnost kupcev (kapitalist zgolj reče, da je moral izrazito visoko dvigniti cene zaradi inflacije in kupci mu slepo zaupajo) in (3) ker golo dejstvo, da povišani profiti v današnji inflaciji predstavljajo velik delež, ne razreši vprašanja, ali so višji profiti posledica inflacijskega gospodarstva ali vzrok zanj.

Glede zadnjega: ena možna pot do visoke inflacije je preprosto prekoračenje povpraševanja glede na obstoječo ponudbo. To se je denimo zgodilo zaradi zelo velikega državnega stimulusa v ZDA, ki se še danes kaže v izrazito visoki količini ameriškega razpoložljivega dohodka, ki je nad zgodovinskim trendom. Posledice te umetno povišane kupne moči in povpraševanja so nato res višji podjetniški profiti, a to ne zaradi abnormalnega sebično-zarotniškega umetnega dviganja cen, marveč zaradi osnovne dinamike ponudbe in povpraševanja v novem okolju. 

Odziv podjetij na izrazito povečano povpraševanje ob relativno fiksni količini proizvedenega – fiksni zato, ker je popandemična stopnja zaposlenosti tako visoka, da je nadaljnje zaposlovanje in s tem večanje proizvodnje dobrin in predvsem storitev malo verjetno – je velik dvig cen, podobno, kot se zgodi na dražbi. Samozainteresiranost seveda pri tem igra vlogo (če bi bili kapitalisti altruistični, jih dvig cen ne bi zanimal), a pri tem ni potrebna nobena dodatna predpostavka o zahrbtnem in lažnivem upravičevanju dviga cen, marveč navadno delovanje trga v pogojih izrazitega stimulusa.

Reich sam je v svojih besedilih negotov glede tega, kako pomemben je pohlep, kako pomembno je prikladno upravičevanje (ki mimogrede sámo zahteva, da visokoinflacijsko okolje že obstaja in je v tem smislu eksogeno aktu upravičevanja, tj. povzročeno z nečim drugim) in kako pomemben je še en, tretji dejavnik. To je druga poanta, ki sem jo omenil v prvem delu kolumne. Ta druga poanta je, da so podjetja dvignila cene preprosto zato, ker – pravi Reich – so to lahko storila. To so lahko storila, ker se je od 80. let 20. stoletja v ZDA opazno povečala koncentracija oziroma bolj natančno: tržna moč podjetij. Kot piše Reich, "podjetja imajo moč, da dvignejo ceno brez izgube kupcev, ker se soočajo s tako malo konkurence".

Res je, da se je tako v ZDA kot v Evropi v zadnjih 40 letih po različnih merah tržne moči ta problematično povečala. Konkurenčnost v razvitih državah je upadla (kar pomeni, da so se marže povišale, ekonomska dinamičnost, potrošniški presežek in delavska pogajalska moč pa zmanjšali) in to zaradi vrste razlogov, med katerimi so najpomembnejši krhanje protimonopolne zakonodaje, krepitev protikonkurenčne zakonodaje in tehnološke spremembe. To je eden večjih problemov sodobnega kapitalizma in je zanimivo skladen z nekaterimi splošnimi opazkami, ki jih je imel v tej točki Karl Marx (čeprav manj z njegovimi razlagami).

Toda ko poskušamo s padajočo konkurenčnostjo razložiti ves (ali skoraj ves) del trenutno abnormalne inflacije, smo zopet pri težavi, da tržna moč narašča že 40 let, inflacija pa je abnormalna šele v zadnjem letu in pol (pred tem je bila celo pod ciljano tarčo dveh odstotkov). Še več, če bomo razlagali visoko inflacijo s sklicevanjem na tržno moč podjetij in dejstvom, da podjetja preprosto lahko dvignejo cene, če jih želijo, saj se ne soočajo več z močnim konkurenčnim pritiskom ostalih kapitalistov, potem ni jasno, zakaj bi podjetja za to dejanje potrebovala opravičilo (tj. trenutno inflacijsko okolje) in zakaj bi čakala nanj. Podjetniki so sebični in imajo moč – cene lahko dvignejo kadar koli. Seveda lahko inflacijsko okolje igra podporno vlogo pri dviganju cen prek tržne moči, toda zelo vprašljivo je trditi, da ima glavno vlogo.

Zadnja težava z Reichovim sklicevanjem na tržno moč je, da imamo statistične primerjave naraščajoče inflacije v industrijah z visoko in nizko tržno močjo. Te primerjave v različnih študijah razkrivajo, da v zadnjih letih (vključno s popandemičnim obdobjem) ni statistično značilnih razlik med gibanjem inflacije v obeh okoljih; to drži tudi, ko so primerjave izvedene na podlagi zahtevnih statističnih metod, kot je metoda sintetične kontrole, ki omogočajo kontrafaktično sklepanje.

Reich in drugi imajo prav, da so podjetniki sebični in da konkurenčnost v gospodarstvih pada. To je res danes in je bilo res v preteklem desetletju. Ključna sprememba v času popandemičnega gospodarstva v primerjavi s preteklimi leti pa je bila vrsta resnih šokov na strani ponudbe in povpraševanja, ki so bili posledica ekonomskega stimulusa, zapiranja gospodarstev, rusko-ukrajinske vojne in prepočasnega odziva denarne politike (tj. poznega višanja obrestnih mer). Veliko denarja je zasledovalo in še zasleduje malo proizvoda, podjetja so zato na običajni način dvignila cene in njihovi profiti so se povečali. Bolj kot k posebnim zgodbam o izjemnem pohlepu in tržni moči se moramo za razumevanje visoke inflacije obrniti k dolgočasnim zakonom ponudbe in povpraševanja v nenavadnem obdobju.