Iz 2000 mark, ki mu jih je posodila mama, ustvaril 300 milijonov evrov

Joc Pečečnik je na vprašanje Uroša Slaka v oddaji Ena na ena, za kakšno ceno je prodal Interblock, odgovoril, naj cena ostane skrivnost. Po njegovem ta podatek namreč ni pomemben, saj gre pri plačilu celotnega zneska za večfazne pogoje, končnega zneska pa da niti ne vedo in "ko bo to znano, bom mogoče takrat povedal". Prodaja sicer ni bila težka, je pojasnil, prav tako se večina zaposlenih zaveda, da je storil vrhunsko potezo, tako zanje kot zase.

Pečečnik je tudi povedal, da je vse življenje živel s hipotekami, celo dan pred prodajo je imel za 200 milijonov evrov kreditov. In ker je Interblock postalo dobro globalno podjetje – obvladuje 62 odstotkov trga – obseg ekonomije v Sloveniji in naš bančni sistem pa Interblocku ni sposoben zagotavljati dovolj sredstev za nadaljnjo rast, se je odločil za prodajo. Drugi razlog za prodajo podjetja pa je bil, da so ameriški partnerji, ki so Interblock zdaj prevzeli, fond, ki je finančno zelo močen, in bo Interblock lahko razvijal, tudi skozi epidemijo ohranili, da je sploh obstal. "Mi smo ob zaprtju igralnic po vsem svetu zaradi covida praktično proizvajali tri milijone mesečne izgube," je pojasnil.

Pečečnik je tudi dejal, da je bil vedno brez denarja. Iz 2000 mark narediti tako podjetje, je praktično nemogoče, je pojasnil in dodal, da je pri finančnem preverjanju Interblocka pet finančnih služb preverjalo, kako je mogoče, da je podjetje s tako malo kapitala imelo tako konstantno rast. V Interblocku smo vse zaslužili z glavo in krvjo, in na koncu se je vse skupaj zelo dobro izšlo, je poudaril. Pečečnik meni, da bo Interblock še mnogim analitikom primer za študijo, saj gre pri njem za res racionalno poslovanje. "Vse, kar smo vsako leto zaslužili, smo vračali nazaj v podjetje, nikoli nisem v Interblocku izplačal dividend," je povedal in dodal, da so vedno hodili po robu. "V 'gambling' svetu smo bili mi največji 'gamblerji'."

Sklad za zaposlene

Pred 15. leti je v oddaji Trenja na POP TV Pečečnik povedal, da bo ob prodaji Interblocka del kupnine dal zaposlenim, zdaj pa se je odločil, da bo z delom kupnine ustanovil sklad za zaposlene. Zakaj si je premislil? Pečečnik je najprej pojasnil, da svojim zaposlenim ni dolžen ničesar, saj jih je zadnjih 30 let korektno in pošteno nagrajeval, mnogi so tudi prejemali plače, petkrat višje, kot je bila primerna za njihovo izobrazbo. Cel kolektiv, ki je začel v Interblocku, se je v podjetju izobraževal in njihove napake je plačeval on sam. Nihče od zaposlenih, ki so bili povabljeni v solastništvo skozi zgodovino, ni pristopil, ker so se vsi bali Pečečnikovih drznih načrtov in vseh kreditov, ki jih je imel, ker bi bili neposredno odgovorni, je pojasnil.

"Nikoli v življenju nisem ničesar delal, da bi postal bogat, da bi zaslužil, vedno sem smatral, da dober produkt, dobra storitev prinese na koncu tudi finančni uspeh. Hkrati bom pa šel lažje spati, če bodo moji najožji sodelavci, s katerimi imamo praktično družinske vezi, imeli tudi nekaj od te moje zgodbe in to v takem smislu, da bodo celo življenje prejemali neke rente." Zakaj sklad namesto denarja? Dajanje denarja zaposlenim se mu namreč zdi popolnoma neprimerna rešitev, ker od vsakega zneska, ki bi ga namenil svojim zaposlenim, država pobere 60 odstotkov. To se to zdi kraja in tega svojim bivšim zaposlenim ne privošči, "zato bomo oblikovali sklad, iz katerega bodo prejemali dividende in te dividende so obdavčene 25 odstotkov in to se mi zdi najbolj primerna in dolgoročna zgodba in upam, da bodo zadovoljni".

Za kaj bo namenil kupnino?

Najprej je bil prepričan, da bo nekaj kupnine dal na stran, da bo z družino imel "pokrito" življenje. Zelo entuziastično je tudi začel pripravljati sedem stebrov, ki bi jih večinoma investiral v Sloveniji, vendar je zdaj vse manj prepričan, koliko tega denarja bo dejansko investiral v Sloveniji. Strah ga je namreč signalov, ki jih dobiva od nove vlade, načina, na katerega nova vlada izraža svoj pogled na podjetništvo, na ljudi, ki ustvarjamo. Ne bom kritiziral vlade, dali jim bomo svojih 100 dni, če je treba, da pokažejo kaj mislijo, ampak - če bi država skrbela, da bi bilo v Sloveniji pet odstotkov takih ljudi, kot sem jaz, ki iz praktično nič naredimo nekaj stomilijonsko podjetje, potem bi bila naša država najbogatejša na svetu, je prepričan. "Če pa se pojavlja eno pavšalno mnenje, da smo pač neki bogataši, da imamo denar, ki je padel z neba in nihče ne vidi, koliko truda podjetnik vloži v sam koncept svoje ideje, odrekanja, krediti, cele dneve in praznike delovanja, in če ljudje tega ne znajo ceniti, potem lahko tej državi pomaga samo še bog."