Pod Triglavom preživi okoli 100 dni na leto

Samotar po duši je že kot desetletni fantič sanjal o bivališču v divjini in to željo si je povsem sam uresničil na kar dveh težko dostopnih krajih: poleg Zahodne triglavske planote, kjer je obnovil nekdanji italijanski bunker, je še nedaleč od domačih Jesenic, na stebru pod Mežaklo, povsem sam postavil lesen bivak. 

Iz mesta je videti le majhen moder kvadrat, ko pa se po slabi uri hoda strmo navzgor ustaviš pod njim, v živo modri, rumeni in rdeči barvi, opozarja nase 60 metrov nad tlemi. Da lahko vstopiš v ta za Lojza posvečeni kraj na Stebrasti skali, kot jo je sam poimenoval, je treba preplezati še skalno polico, in če nimaš vrtoglavice, še prečiti most čez prepad. Iz bivaka se kot s ptičje perspektive odpre pogled na mesto jekla in cvetja, v njem pa je klop, na katero lahko sedejo trije odrasli ljudje, pa vpisna knjiga, Lojz ima tudi kuhalnik, kjer lahko kaj skuha,  radio, sveče za osvetljavo, več ur, verskih simobolov in fotografije bivaka na Zahodni triglavski planoti. 

Tu uživa v miru, v naravi, stran od mestnega hrupa. A da je ta bivak brez pomoči postavil na vrhu skale, s katere lahko ob napačnem koraku zgrmiš v globino, je moral biti zelo iznajdljiv. "Gradnja je bila zelo zahtevna, kar akrobatska," pravi in doda, da je imel včasih težave pri pribijanju kakšnega žeblja, saj je vendarle ves čas stal na robu prepada. Postavil ga je v mesecu in pol pred 23 leti. Na vrh je prinesel celo dva metra visoko ogledalo!

Stanovanje na Jesenicah, kjer živi, je zanj le baza – kot pri alpinistih, razlaga Alojz Žakelj. Tam, v svoji sobi, ima na policah natančno zložene zaloge marmelad in vloženih jedi, pa sveč, orodja, čelado, vse pripravljeno za naslednji pobeg v naravo. Stene so polepljene z zemljevidi in profesionalnimi fotografijami njegovega bivaka pod Triglavom, ki jih s ponosom pokaže. 

"Do te črte vidim v jasnem vremenu," s prstom na zemljevidu pokaže na Poreč. "Ladje lahko razločim na proste oči, pa piransko cerkev, ponoči se vidi savudrijski svetilnik," razlaga in doda, da se dobro vidi tudi italijanski Gradež, medtem ko se Trst in Koper ne, saj sta za hribom. V bivaku je vsako leto od sredine junija do sredine oktobra, tam je  dočakal tudi že več kot 20 novih let, najdlje neprekinjeno pa je bil na gori kar 41 dni. "Takrat človeka nisem videl niti od daleč," se spominja zime med letoma 1995 in 1996. In res je bil obisk gora v tistem času lahko smrtno nevaren: "Pod Triglavom je plaz zasul dva človeka", se spominja. 

Prav tisto zimo sta v plazu pod Malo Mojstrovko življenje izgubila tudi legendarni alpinist Stane Belak Šrauf in alpinistka Jasna Bratanič. Njegov avto so pod Vršičem našli 2. januarja 1996, v njem pa sporočilo, kam sta se odpravila. Velika reševalna akcija ni bila uspešna, našli so ju šele nekaj mesecev pozneje. Lojz je tako dolgo bivanje na zahodni triglavski planoti takrat načrtoval in ker je tudi sicer tam okoli 100 dni na leto, je neredko nepogrešljiva vez med reševalci in ponesrečenimi. Nazadnje je pred dvema letoma pomagal poškodovanemu Američanu. Ta je pri njem počakal do prihoda bovških gorskih reševalcev, ki so iz doline prišli peš. 

"Ponoči, okoli četrte zjutraj so prišli, potem pa so pri meni lepo na toplem čakali do jutra, ko je ponj prišel helikopter. Še kavo sem jim skuhal," se spominja. Na vezi je tudi z bohinjskimi reševalci. "Sploh če je to v slabem vremenu, ko reševalci potrebujemo dlje časa za pristop do Triglava, nam veliko pomeni, da gre Žakelj do njih, jim da kakšno odejo ali pa jih, če so v takšnem stanju, pospremi do svojega bivaka," pojasni načelnik GRS Bohinj Miha Arh. Ker pa je varčeval z baterijo na telefonu in je bil dosegljiv samo ob večerih za 15 minut, so mu lani podarili solarno polnilno postajo, ki jo zdaj uporablja tudi za razsvetljavo, dosegljiv pa je ves čas.

V svojem bivaku ima sicer vse, kar potrebuje, da lahko normalno živi: "Imam vse potrebno za preživetje, zalogo hrane, posteljo, kuhinjo," našteva in pristavi: "Nič mi ni manjka." Ogreva se lahko na dve peči, na petrolej in drva. Enkrat na teden se odpravi po zalogo v dolino in se naslednji dan vrne nazaj. Mu pa pot iz Trente vzame od 6 do 7 ur, saj vedno s sabo kaj prinese. 

V bivaku, ki je ravno tako v modri, rdeči in rumeni barvi kot tisti na Stebrasti skali, ima na primer več kot 100 knjig, globus, ki ga je prinesel v košu, največji zalogaj pa je bila vzmetnica, ki jo je nekega vročega dne zvito prinesel kar na rami. Pri tem je bil seveda deležen radovednih pogledov drugih planincev, "neka ženska je kar usta odprla od osuplosti," se zasmeje. Brez sape pa ga je pustil veter, ko je med enim od snežnih viharjev, ko lahko sunki dosegajo celo do 200 kilometrov na uro, le za minuto stopil iz varnega zavetja. "Podrlo me je na tla, začelo me je dušiti, proti vetru se sploh ne da dihati, ker zapre sapo," opisuje težke trenutke, "s hrbtom sem se moral obrniti stran, da sem sploh lahko dihal." Šele po več poskusih mu je uspelo zapreti vrata in se umakniti v notranjost.

V bivak je sicer preuredil nekdanji bunker ob italijanski vojašnici Morbegna, kjer so vojaki stražili vse do leta 1943. Nanj je naletel leta 1974. "Zazdelo se mi je, da bi bilo to idealno bivališče," pravi. Obnavljati ga je začel dve leti pozneje, v njem se je naselil leta 1977. "Zdaj sem že 47 let tam domačin," ponosno pove. Dokler je še delal, je bil tam predvsem ob koncih tedna, načelnik bohinjskih reševalcev Miha Arh pa se spominja, da je Lojza prvič opazil, ko je sam še hodil v srednjo šolo: "Prismučal je v dolino, šel v moji vasi na avtobus in potem v železarno." Odkar je kovinar po poklicu upokojen, ima za umik v naravo neomejeno časa, a čeprav velikokrat hodi po robu, v gore ne gre, če ni dovolj varno. "Nočem tvegati brez razloga, zakaj bi si skrajšal življenje, če ni treba," je prepričan. Zaupa še, da mladosti ne objokuje in zadovoljno sklene: "Zdaj mi je lepše kot v mladih letih."