Pod pokrovko so se skuhale močnejše nevihte

Kakor je to poleti običajno, se med hladno in zelo toplo zračno maso nahaja področje, kjer so pogoste nevihte, pojasnjujejo na Arso. Območje potecialne nestabilnosti se je pomaknilo tudi nad naše kraje. O potencialni nestabilnosti govorimo takrat, ko je ozračje zjutraj in dopoldne stabilno, ob segrevanju sredi dneva in popoldne pa postane nestabilno. V manj kot pol ure lahko ob poprej povsem jasnem nebu nastane nevihta.

Tako je stabilna plast zraka, ki se je nahajala okoli pol kilometra nad nami, večji del dneva preprečevala nastanek močnejših neviht. "Ta, tako imenovana zaporna plast, v kateri temperatura zraka z višino ni občutneje padala, je delovala kot nekakšna pokrovka, pod katero se je dolgo časa kuhalo in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo popustila, se odprla in povzročil nastanek močnejših neviht," je pojasnil naš hišni prognostik Rok Nosan.

Kako nastane toča?

Toča nastaja v nevihtnem oblaku, v katerem so prisotna močna, navpična dviganja zraka. Do tega pride ob nestabilnem ozračju, kar se najpogosteje zgodi spomladi in poleti, ko temperatura z višino dovolj hitro pada, pojasnjuje Nosan. V spodnjem delu oblaka je veliko drobnih kapljic, ki jih vzgornik nosi navzgor, kjer je temperatura zraka vse leto pod lediščem.

Ledena zrna, ki se nahajajo v zgornjem delu oblaka, se na račun primrzovanja podhlajenih kapljic debelijo oziroma plastijo. To zrno naredi po oblaku več obhodov gor in dol in ko postane dovolj veliko, da ga vzgornik ne more več zadrževati v oblaku, pade proti tlom kot toča. Zelo debela toča nastaja s primrzovanjem manjše toče na večjo.

Smrtno nevarna

Hitrost padanja toče je povezana z njeno maso in obliko. Drobna toča s premerom 1 cm prileti na zemljo s hitrostjo okoli 40 km/h. Pri toči premera 5 cm je ta hitrost približno trikrat višja. Toča velikosti 8 cm pa ob tla trešči s hitrostjo celo več kot 150 km/h in je smrtno nevarna. Najdebelejša toča nastaja v superceličnih nevihtah, za katere je značilno, da nastajajo v močno nestabilnem ozračju ob močnih višinskih vetrovih.

Od običajnih neviht se ločijo po vrtečem se stebru zraka, t.i. mezociklonu, ki povzroči, da se vsa nevihtna gmota začne vrteti. Ker veter v spodnjem delu oblaka piha iz druge smeri kot v zgornjem delu, se padavine ne pojavljajo v območju, v katerega vzgornik dovaja topel in vlažen zrak. Nevihta se tako ne zaduši in lahko traja tudi več ur, prepotuje velike razdalje, povzroča pa močne vetrove, dež in debelo točo.

V središču supercelične nevihte se iz temne baze nevihtnega oblaka spusti oblačna gmota, ki opozarja, da je dviganje v oblaku še posebej izrazito in gre pričakovati močno nevihto. Če bi stali blizu te gmote, bi čutili, kako v smer nevihte piha topel in vlažen veter, ki ohranja nevihto pri življenju. V izjemnih primerih lahko na tem mestu nastane tudi tornado. Nakovalo nevihte se ob močnih višinskih vetrovih razvleče tudi 100 km stran od samega jedra nevihtne celice. Na spodnji strani nakovala se lahko pojavijo tudi posebne vrečaste tvorbe (mamatusi), ki so običajno znak razpadanja nevihtnega oblaka.