Dogovorili sva se na območju, ki je generator sreče in otroške radosti, v ljubljanskem Parku Tivoli. Tu so svoje otroštvo preživljale številne generacije otrok. S snemalcem sva na dogovorjeno mesto prispela prva, tako sem še nekaj časa lahko opazovala otroke, kako veselo tekajo sem ter tja in ne poslušajo nasvetov skrbnih staršev, ko se v hladnem popoldnevu, odeti v ljubka pisana oblačila, kape in rokavice, spuščajo po toboganu ali splezajo nekoliko višje, kot je za njihovo velikost in starost še varno.
Da, večina otrok se ukvarja samo s svojo igro in varnim spoznavanjem sveta v objemu staršev in skrbne širše družine. A obstajajo tudi drugačni otroci, ki so postali drugačni zaradi drugih. To so otroci, ki so jim otroštvo ukradli odrasli.
Naša sogovornica je ena od njih. Ko sem jo zagledala, sem pomislila: "Le koliko tako nasmejanih mladih žensk ali tudi moških skriva v sebi tako bolečo izkušnjo?"
"Zloraba se mi je dogajala med petim in osmim letom," je začela in takoj me je presekalo. Odrasel moški v že poznih letih se je dotaknil petletne deklice. Kako je to možno, kakšne izgovore si lahko izmišlja odrasla oseba, da si kaj takšnega dovoli? In kako to doživlja otrok, ki na začetku sploh ne ve, da je to, kar doživlja narobe, zelo narobe!
Žrtev spolne zlorabe je spregovorila tudi o tem, kaj se zgodi po razkritju storilca, po prijavi na Policijo. Tega, kar nobena od institucij ne more bistveno spremeniti, je odnos, ki ga bo deležna žrtev po razkritju, kaj se bo zgodilo v matični družini, če je zlorabitelj sorodnik? Če je morda mamin partner ali dober družinski prijatelj? Kajti tudi zlorabitelji so ljudje, ki imajo svoje bližnje, včasih družino, otroke, ženo ali prijatelje, ki jih imajo radi. In kako vse te osebe gledajo na žrtev, ji sploh verjamejo?
V primeru naše sogovornice ji niso verjeli, vse dokler tudi sam storilec tega ni priznal. A priznal je z izgovorom, za katerega je bolje, da ga ne bi nikoli dal.
Priznal je s temi besedami: "Ja, naj pove, da se je pustila." In pa: "To sem delal, ker sem pil in ker žena ni želela imeti spolnih odnosov." To so bili njegovi izgovori, prizna ženska z grozo v očeh.
Še vedno je moč občutiti njeno jezo, ki jo je srkala vase, ker v matični družini ni dobila podpore, kakršno bi morala dobiti. Podpore pa ni dobila niti zunaj družine. Zato je potrebovala dolga leta, da se je sestavila, si poiskala psihološko pomoč, dokončala šolanje, se zaposlila in da ima danes, lahko bi rekli, srečno življenje.
A groza tistih dni, gnus do tistega početja, jeza na mamo in ostale, ki ji niso verjeli in je kasneje tudi niso zaščitili, in nemoč, ki jo je občutila, ko je storilec nekajkrat iz zapora prišel celo na obisk na njen dom, so še vedno tu. Upravičeno, bi lahko rekla.
Kolikšno kazen je storilec dobil, kako jo ona doživlja danes in kaj vse je kot mlada deklica kasneje dekle doživljala po prijavi storilca? V prispevku!
