Po volitvah: razmišljanje osuple opazovalke

Kako je to mogoče?

Kako je mogoče, da se je na milijone ljudi, natančneje več kot 71 milijonov ljudi odločilo, da obkroži in za svojega naslednjega predsednika izbere človeka, kot je Donald Trump?

Analiz je seveda ogromno, pa vseeno. Če gremo samo na hitro skozi nekaj podatkov. Trump je večino življenja preživel kot milijonar, morda celo v boljših obdobjih kot milijarder. Do denarja je prišel na razne načine, tudi z goljufijami, izsiljevanjem, grožnjami in stiskanjem drugih. V filmu Vajenec vidimo, da je hotel, ko se mu je nekaj zalomilo, pobasati tudi družinski denar, namenjen materi, bratom in sestram zato, da bi izsilil podpis že dementnega očeta. Vedno do konca in brez sramu, brez oklevanja, brez obotavljanja, brez empatije.  

Ampak ljudje ga imajo radi in ga očitno cenijo, zakaj bi ga sicer izbrali? Prvič sem osuplo zazijala že ob njegovi prvi kandidaturi. Ob tem, ko je začel postajati resen kandidat. In ko si najprej prepričan, da bo, tako kot že pogosto v zgodovini, na koncu prevladala neka kolektivna pamet in ne bo dobil nič. Takrat sem se iz radovednosti udeležila tradicionalnega sprejema Ameriške gospodarske zbornice pri nas, AmCham na kratko. Prišlo je ogromno ljudi, na koncu smo tudi tako "za hec" glasovali. Ko so prišli izidi in je več kot 30 odstotkov tistih pametnih, bogatih, vplivnih ljudi, ki so bili v dvorani, obkrožilo Trumpa, sem prvič zares pomislila, da lahko tudi zmaga.  

Ker mu nič ne škodi. Laži – med kampanjo so jih prešteli skoraj 30 tisoč! 30 tisoč laži, pa spet nič. Kot da ljudi sploh ne bi zanimala vsebina tega, kar govori. Če bi jih vsaj malo, bi ga še vedno volili? Je pa lansiranje laži seveda že stara, preizkušena taktika, lansiraj laži, večje, kot so, večkrat, kot jih omeniš, bolj se bodo prijele. Vse gre skozi, ker je Trump ljudem preprosto všeč. Prepričal jih je, da je na njihovi strani in imajo ga radi. Lahko se išče ekonomske razloge in številne druge, ampak mislim, da so se te volitve precej odločale čisto na ravni osebne karizme. Trump jo, kot kaže, pač ima, čeprav je tistim, ki ga ne volijo, to težko razumeti. Kamala Harris pa je nima. Njeni nastopi so bili solidni, nikoli pa ni bilo kakšnega presežka. Ta razlika v karizmi se je posebej lepo videla, ko so na oder stopili takšni mojstri, kot je Barack Obama. Če malo špekuliramo – bi Trump zmagal tudi, če bi v igri ostal Biden, pod pogojem seveda, da bi bil zdrav in v polni formi? In ker je zagotovo, morda tudi na nezavedni ravni, na odločitve volivcev vplivalo dejstvo, da nasproti Trumpa stoji ženska, bi vendarle imela več možnosti na primer, tudi če bi v igro stopila šele po odstopu Bidna, nekdanja prva dama Michelle Obama? Morda.  

Ali je ekonomija res tako ključna? V intervjuju v Sobotni prilogi kanadski filozof Joseph Heath navaja, da je Obama, da bi ohranil delovna mesta, namenil ogromne subvencije. Takrat so izračunali, da je ohranitev enega delovnega mesta v nekaterih industrijah stala skoraj milijon evrov. Ko so potem čez nekaj časa obiskali te ljudi, so vsi navijali za Trumpa, ne za demokrate, ki so jim ohranili delo. Ker so jih prepričali, da so žrtve globalizacije, da jih je politika prodala, Donald pa je na njihovi strani. Pod demokrati je sicer denimo vlagateljem na borzah na splošno šlo bolje kot pod republikanci. In medtem ko Trump govori, da ameriško gospodarstvo propada, študije kažejo, da ni tako, nasprotno, ameriško gospodarstvo se je po podatkih, ki jih objavlja The Economist (v Delo, 6. 11.) okrepilo. Gospodarska proizvodnja na osebo je 40 odstotkov večja kot v zahodni Evropi, povprečne plače v najrevnejši ameriški zvezni državi Mississippi pa višje od povprečnih plač v Veliki Britaniji, Nemčiji ali Kanadi. In spet to nikogar ne zanima. Podpora politiki, ki je ljudem v interesu, je le redko povezana s tem, koga bodo volili.

Živa je utvara, da bo Trump že uredil stvari. Čeprav namerava omejiti pravice delavcev, čeprav bodo ljudje živeli še v bolj umazanem in za zdravje nevarnem okolju. Čeprav bodo manjšine, tudi ženske, še bolj na udaru. Ena prvih stvari denimo, ki jih je naredil med prvim predsednikovanjem je, da je ugodil svojim prijateljem, podpornikom, ki so bili lastniki rudnikov in znižal varnostna merila za delo v rudnikih. In ne samo to, ko je potem prišlo do več nesreč s smrtnimi žrtvami, jim je omogočil, da so se izognili odgovornosti in plačilu odškodnin svojcem žrtev. Ampak vse to za njegove volilce postane nepomembno, ko Trump robato udarja po mizi, grozi vsem in obljublja marsikaj. Trump, ki bo vladal z ljudmi, kot je Elon Musk, ki živijo svoja paralelna življenja v paralelnih svetovih, ki jih omogoča njihovo neizmerno bogastvo. In ki ga bodo pod Trumpom še krepili, saj jim, konkretno Musku, obljublja tudi pozicije v svojem kabinetu. Ob tem se vedno bolj prikazujejo prizori prihodnosti, kot nekakšne distopije, kjer bo večina ljudi živela v napol mraku revnega in popolnoma nadzorovanega življenja, kjer bodo nad glavami letali mali vohunski droni in ki ga bodo vodili najbogatejši, ljudem pa se bo na gromozanskih jumbotih, ekranih in plakatih smehljal Trump s svojo večno blond frizuro.

Vprašanje demokracije je za Trumpove volivce oddaljena stvar, nek nepomemben lanski sneg, bi lahko rekli. Raziskave so pokazale, da je pomen ohranitve demokracije, kot jo poznamo, za njih izrazito postranskega pomena. Očitno to razumejo, kot da gre za nek abstraktni pojem, ki z njihovimi vsakdanjimi življenji nima nič.  

Če si Kamala Harris prav gotovo zasluži kritične besede, pa vendarle nikakor ne gre za enak profil politika. Harrisova je v kampanji izrazito poudarjala pomen ohranjanja demokracije. Medtem ko Trump? Izgon milijonov ljudi, grožnje, da bo kar vojska obračunala z nasprotniki, pa tudi, da morda že kmalu ljudem sploh ne bo treba voliti. Doslej naj bi njegove napovedi sicer le malo ljudi jemalo resno, bolj tisti, ki so tudi sicer imeli težave z realitetno kontrolo, z rogovi na glavi in oblečeni v krzno, ampak kljub temu. Kaj pa, če tokrat misli resno?  

Kaj bo ob tem Evropa? Mnogi se nedvomno veselijo, da je zmagala ena izmed najbolj pokvarjenih javnih osebnosti. Kakšen zagon bo to za tako ali tako vse bolj uspešno skrajno desno politiko v Evropi? Mnogim je vseeno, nekateri, ki jih je strah, se morda rahlo veselijo, ker menijo, da bo Trump, ki ga urejanje sveta, vsaj doslej je bilo tako, ne briga kaj dosti in je v tem smislu bolj izolacionist, morda sklenil kakšen sporazum s Putinom in zaustavil vojno v Ukrajini, ne glede na pogoje predaje Ukrajine. Mnogi pa so tudi resnično žalostni in zaskrbljeni. Morda gledajo otroke, kot sem sama zjutraj na dan volilnih izidov, in razmišljajo, v kakšnem svetu bodo živeli?  

Po drugi strani pa se vedno spomnim tistih 30 odstotkov Trumpovcev na AmCham dogodku in res ne vem, če ni morda tako, da jih vsaj tretjina ni kar vesela Trumpa zaradi različnih razlogov. Se bo kolektivna pamet prevesila v kolektivno norost tudi pri nas? In bo demokracija postala samo nek oddaljen, nepotreben balast?