Po več urah dobila informacije o hčeri: 'Takrat so se nama ulile solze sreče'

Mineva teden dni, odkar so poplave potopile dobršen del Slovenije. Voda se je od takrat že umaknila, a delo ostaja, na plan pa prihaja vse več grozljivih zgodb in trenutkov iz tistih prvih ur, ko so narasli hudourniki, neustavljivo deževje in plazovi zarezali v življenja ljudi, ločili družine ter med njimi prekinili vse stike.

Tako je bilo tudi v zaselku Struge v naselju Luče, od koder prihaja še ena težka zgodba, a s srečnim koncem. "Najina hčerka Eli je bila na počitnicah pri babici in dediju v Strugah, ko se je zgodila najhujša katastrofa," je ob delitvi posnetka reševanja njene hčere zapisala mama Tea. Z Elinim očetom sta lahko v tistih prvih urah povodnji le nemočno spremljala novice in čakala na informacije o družini, ki je ostala v odrezanem zaselku na severovzhodu države.

Na novice sta s sorodniki čakala kar osem ur. Zaselek Struge je bil namreč eden tistih krajev, ki jih je povodenj popolnoma odrezala od sveta. "Lahko smo le čakali in molili, da bodo vsi iz Strug živi in kmalu rešeni," se spominja.

"Ko me je partner zbudil in mi povedal, kaj se dogaja, sem si sama pri sebi rekla: Malo bo poplav, nič hudega," pove Tea. Potem pa je videla sliko od očeta, kjer je bilo razvidno, da Savinja ne teče več po desni strani, ampak po levi, kjer je cesta. Ob 7.30 je dobila zadnjo sliko od mame, potem pa konec. Osem ur negotovosti. "Kaj se dogaja, je najina hči v redu, kako zelo jo je strah, so vsi skupaj sploh še živi, jih je odnesla voda ..." so le nekatere izmed misli, ki so ji bežale po glavi. "Moji občutki so bili grozni, sedela sem doma, gledala v telefon, poskušala klicati, a zaman, saj številka ni bila dosegljiva. Osem ur se je vleklo kot cela večnost, najraje bi vstala in šla peš, pa veš, da ne moreš nič," doda. 

S partnerjem sta prvi klic dobila okoli 14. ure. Informacije pa so bile na srečo dobre – sosedje so na varnem, poteka reševanje: "Takrat so se nama ulile solze sreče." Težko je, pravi, saj so poplave uničile domove: "A s skupnimi močmi nam bo uspelo. V takih trenutkih šteje samo srčnost ljudi."

Za pomoč pri reševanju hčere je neizmerno hvaležna policistom ter gorskim reševalcem, ki so Eli s helikopterjem dvignili nad potopljeni zaselek. "Hvala, ker ste rešili naše sorodnike in našega psa Svitija, nekaj dni kasneje pa tudi sosedovega psa Bolta. Hvala vam," je zapisala.

Na njen zapis pa so se odzvali tudi pri Policiji: "Ni hujšega, kot če ne veš, kaj je s tvojimi najbližjimi. Pomagamo, kjer lahko."

Delo interventnih služb se medtem nadaljuje že sedmi dan. Na terenu pomagajo pri sanaciji, prekrivajo plazove, čistijo hiše, postavljajo mostove, skrbijo za logistiko, policisti skrbijo tudi za varnost praznih stanovanj. Tako kot v času požara na Krasu jim Slovenija tudi tokrat še vedno izreka hvaležnost. Po mestih visijo transparenti z zahvalami, ljudje jim stiskajo roke, jih objemajo, med vožnjo skozi naselja jim veselo mahajo in ploskajo.

Tudi tokratne požrtvovalnosti gasilcev, policistov, vojakov, pripadnikov civilne zaščite, humanitarnih organizacij in drugih prostovoljcev Slovenci ne bodo pozabili.