'Po presaditvi pomisliš na tistega, čigar organ nosiš v sebi, in si neskončno hvaležen'

Zdravniki so Anjo Garbajs, sicer zaposleno v marketinški agenciji, postavili pred dejstvo pri 15 letih – ugotovili so, da ima avtoimunski hepatitis. Kot nam je pripovedovala, se takrat niti ni zavedala, kako resno bolezen ima. Avtoimunski hepatitis je kronično avtoimunsko vnetje jeter. Organizem tvori avtoprotitelesa, ki napadejo jetrne celice, kar postopoma vodi v vnetje in odpoved organa.

Zdravniki so ji diagnozo postavili po rednem šolskem sistematskem pregledu, ko so njeni krvni izvidi pokazali ogromno vnetnih parametrov. "Bilo je precej nenavadno, saj nisem imela nikakršnih težav, nič me ni bolelo, počutje je bilo dobro ... Mislim, da takrat sploh nisem razumela, kaj se dogaja," je opisala sogovornica, ki je sicer predstavnica pacientov Slovenskega društva Transplant.

Garbajsova je zaradi visokih vrednosti vnetnih parametrov opravila terapijo. Po njej se je stanje umirilo in pasti bolezni ni občutila več kot 20 let. "Brez težav sem šla skozi noro mladost. Redno sem hodila na preglede, to pa je bilo tudi edino, kar me je spominjalo na bolezen. Kasneje so se začele pojavljati težave z želodcem, jetrna funkcija je postajala slabša," je pojasnila.

'Težko je sprejeti dejstvo o zamenjavi organa, ves čas sem upala, da bodo našli novo zdravilo'

Zanimalo nas je, kako je sprejela bolezen in dejstvo, da bo za življenje potrebovala nova jetra? Ko ji je zdravnik prvič povedal, da jo v prihodnosti čaka presaditev, je mislila, da se – kot se je izrazila – heca. "Nekako nisem verjela, da je to možno. Ves čas sem tudi upala, da bodo do takrat že našli kakšna nova zdravila. Težko je sprejeti dejstvo o zamenjavi organa," se je spomnila svojih prvih soočanj z realnostjo.

Ko se je Garbajsova bližala svojim 40 letom, je njena jetrna funkcija že tako oslabela, da so jo zdravniki uvrstili na čakalno listo za presaditev jeter. Poklicali so jo približno čez pol leta. "Takrat se zgodi nekakšen čustveni vihar – od neznanskega strahu do veselja, ker bo kmalu mimo. Na dan operacije sem bila precej mirna, kot bi vedela, da bo vse v redu," je dejala.

'Po opravljeni transplantaciji in rehabilitaciji pomisliš na tistega, čigar organ nosiš v sebi. In postaneš neskončno hvaležen'

Okrevanje je pri njej trajalo nekaj mesecev, zares zdravo pa se je počutila po enem letu. "Po sedmih letih življenja z novimi jetri, je moje življenje popolnoma normalno. Počnem vse, kar me veseli, veliko se ukvarjam s športom in z drugimi hobiji," je navdušeno pripovedovala.

Njena zgodba je lahko spodbuda ljudem, da se odločijo postati darovalci po svoji smrti in tako omogočijo neizmerno srečo nekomu, ki z lastnimi organi sicer ne bi mogel živeti. "Ko čakaš na presaditev, je nešteto neznank, strahu in vprašanj ter ena sama neskončna želja po življenju. Razmišljaš le o sebi, kako bo šlo, kaj te čaka ... Šele po opravljeni transplantaciji in rehabilitaciji pomisliš na tistega, čigar organ nosiš v sebi. In postaneš neskončno hvaležen. Ker se je nekdo v času svojega življenja odločil, da bo po smrti daroval svoje organe, ti zdaj živiš. Misel, da lahko nekomu po svoji smrti podariš novo rojstvo, je večja od življenja! Hvala vsem, ki so se že opredelili za darovalca in hvala vsem tistim, ki se še boste," je spodbudila k razmisleku o tej tematiki.

Moja brazgotina moje življenje

Da bi še bolj osvetlila smisel in pomen darovanja organov in tkiv, je Anja Garbajs sodelovala pri razstavi 'Moja brazgotina, moje življenje', ki so jo včeraj odprli v avli UKC Ljubljana. Gre za serijo umetniških aktov oseb s presajenimi organi, ki so z veliko mero poguma in pozitivne energije razgalili svoje brazgotine, telesa in misli, da bi izrazili hvaležnost in podali sporočilo. "Vemo, da je darovanje organov tema, ki še vedno poraja različne negativne odzive, različna mnenja, ki so žal tudi posledica nepoznavanja tematike ali pa veljajo za tabu. Razstava umetniških fotografij je naš odgovor na to! Ne rabimo tabujev. Mi smo se slekli – odvrgli tako oblačila kot tudi vse zavore in pomisleke – da bi pokazali, kako ponosno in s kako veliko hvaležnostjo živimo naprej. In to le zaradi oseb, ki so se v času svojih življenj opredelile za darovalce posmrtnih organov in tkiv. Brez te brazgotine, ki jo vsak od nas nosi čez velik del svojih prsi oz. trebuha, nas danes mogoče ne bi bilo tu. Naše sporočilo je tako – čeprav zavito v lepo umetniško izrazno obliko – povsem preprosto: postani darovalec in nekoč boš morda rešil zelo bolnega človeka. In ta bo potem lahko živel naprej. Postavili smo se pred fotografski objektiv, takšni kot smo – lepi in živi!" je strnila naša sogovornica.