'Po ogledu nama je najemodajalec rekel, da sicer v stanovanju še nekdo živi'

"Najemniki smo v Sloveniji prepuščeni sami sebi, saj država trga ne regulira. Cene so previsoke, stanovanja pogosto nekakovostna ali povsem neprimerna, bivanje pa negotovo in nepredvidljivo," pravijo v Inštitutu za študije stanovanj in prostora, ki vodijo tudi spletno stran Najemniški SOS, kjer opozarjajo na neznosno negotovost in nedostopnost bivanja. 

Tam posamezniki lahko opišejo svoje zgodbe, ob branju pa bo marsikoga stisnilo. Sicer pa večini, ki nima lastniškega stanovanja, njihove spletne strani sploh ne bi bilo treba odpreti, saj se z grozljivim in zaskrbljujočim stanjem na najemniškem trgu (tudi nepremičninskem trgu) soočajo bodisi sami bodisi pa poznajo vsaj koga, ki ima kakšno neprijetno ali čudno izkušnjo. 

Govorili smo z mladim parom, ki je prav zaradi skrbi, da zaradi tega, ker sta delila zgodbe, tudi v prihodnje ne bi dobila stanovanja, želel ostati anonimen. Povedala sta, da si želita začeti skupno življenje, zaradi bližine dela pa želita najeti stanovanje v Ljubljani. "Cene v Ljubljani so se nama zdele nore – majhna, pogosto tudi stara in ne ravno najbolje ohranjena stanovanja stanejo med 700 in 1000 evri na mesec, plus stroški. Zato sva skušala najti kaj v okolici, ampak je razlika v ceni minimalna, hkrati bi pa več denarja zapravila za bencin in porabila veliko več časa, da bi prišla na delo," sta povedala in dodala, da bi se v Ljubljani na delovno mesto lahko vozila s kolesi. 

Čeprav sta mislila, da bosta stanovanje gotovo našla v roku nekaj mesecev, sta po dobrih 9 mesecih in več kot 15 ogledih še vedno brez strehe nad glavo. "Najprej sva mislila, da bova lahko še izbirala, kakšno stanovanje nama je všeč, pa sva hitro ugotovila, da sva pravzaprav midva tista, ki se morava na nek način izkazati, da bova izbrana," je povedala partnerka. Na srečo lahko v času iskanja bivata pri starših, čeprav si tega ne želita, vendar pa si ne predstavljata, kako je tistim, ki v času iskanja nimajo kam iti. 

Večkrat se jima je zgodilo, da so bili ogledi razpisani za več dni. "Končno sva našla stanovanje, ki je bilo vsaj enosobno, več kot 35 kvadratov veliko in cena se nama je zdela sprejemljiva, zato sva se takoj prijavila," je povedala, a na žalost se ni izšlo, kot sta želela. Ker so bili vsi četrtkovi termini za ogled že polni, bi morala na vrsto priti v petek. "V četrtek zvečer sva dobila odgovor, da je stanovanje že oddano," sta povedala. 

"Potem naju je vedno skrbelo, če bova sploh prišla na vrsto za ogled," je povedal partner, partnerka pa je dodala, da jo je kar stiskalo, ko je na družbenih omrežjih pod oglasom videla število komentarjev. "Včasih se nabere po 30, 40, celo 50 komentarjev ljudi, ki bi radi prišli na ogled. No, nekateri pišejo, da je cena nora ali previsoka. Čeprav se strinjam, streho nad glavo vseeno potrebujeva," je potožila. 

'Ob koncu ogleda nama je rekel, da sicer v stanovanju še nekdo živi'

Ena bolj norih izkušenj se jima je zgodila poleti, ko sta šla na ogled dvosobnega stanovanja v bližini ljubljanskega BTC-ja. "Zdelo se nama je, da sva zadela na jackpotu. Cena je bila odlična, mislim, da 700 evrov plus stroški, torej med cenejšimi. Stanovanje je imelo dolg hodnik, na desni strani je bila spalnica z velikim balkonom, še ena vrata naprej je bila manjša kuhinja s sedežno, na koncu hodnika pa je bila kopalnica," razlaga partner in pove, da sta se z lastnikoma takoj ujela, saj so delali v podobni industriji. 

"Jedilne mize sicer ni bilo, je bil samo pult z dvema stoloma, ampak se nama je zdelo to za ta denar dobro. Sva se spogledala in si namignila, da je to to. No, potem pa je lastnik rekel, da ima to stanovanje še eno manjšo posebnost," razlaga partner. Partnerka je zmajala z glavo in dodala: "Manjšo posebnost, ja". 

Lastnik stanovanja ju je spomnil, da so bila na levi strani hodnika še ena vrata. "No, tam je še ena soba. In tam še nekdo živi. Ampak je zelo redko v stanovanju, pride bolj pozno zvečer, skoraj neopazen je," jima je rekel. "Jaz sem mislila, da imamo pač skupen hodnik, ampak da ima on svojo kuhinjo in kopalnico," pove partnerka, najemodajalec pa jima je rekel, da bi si z njim delila kuhinjo in kopalnico. 

"Ko zdaj pomislim, se mi zdi to res noro, ampak takrat sva bila tudi že na nekaj ogledih in sva se na poti iz stanovanja, ko sva hodila do avta, prav spraševala, če bi naju to res sploh motilo. Seveda bi naju," pravi partner in dodaja, da če bi prej vedela, da v stanovanju še nekdo živi, na ogled sploh ne bi šla. "V bistvu je bila to res potrata časa, hkrati pa naju je spravilo v še večjo stisko," nam je zaupala partnerka in dodala, da sta še imela upanje. 

Anketni vprašalniki z osebnimi vprašanji, tudi o višini plače

V spominu jima bo večno najbrž ostal tudi ogled na območju Šiške. "Prišla sva v stanovanje, najemodajalec pa nama je rekel, da ima res veliko povpraševanja in naju posedel," pravi partnerka in pojasnjuje, da je moški v roke vzel vprašalnik in ju začel "anketirati". Med drugim ju je vprašal po zaposlitvi, nato pa ju vprašal še, kakšni plači imata. Rekel jima je, da jima sicer ni treba povedati, a jima dal jasno vedeti, da ostali so povedali in da bo odločitev glede tega, kdo bo dobil ključe, odvisna tudi od tega odgovora. 

"Še en nama je rekel, da je nekdo drug že ponudil višjo najemnino in naju skušal prepričati, da bi kot na dražbi tudi midva ponudila več, še en je rekel, da bo dal stanovanje tistemu, ki se je pripravljen vseliti takoj in plačati najemnino že za tekoči mesec, čeprav smo bili že desetega v mesecu. Skratka, res je noro," nam je še zaupala sogovornica. "Saj slišiva tudi pozitivne zgodbe, ampak te gredo večinoma prek poznanstev. Če nekdo nekoga pozna, ki ravno oddaja, potem se da dogovoriti za dobro ceno, ker so tudi najemodajalci pomirjeni, ker vedo, kdo bo bival v njihovem stanovanju. Če pa ne poznaš nikogar, potem pa si prepuščen tem, bi rekla, zanimivim izkušnjam," je še povedala. 

Par, s katerim smo govorili, še zdaleč ni edini, ki se sooča s takšnimi situacijami. Svojo zgodbo je na portalu najemniški SOS delilo še več parov, eden od njih je zapisal, da v "rodnih letih" doživlja močno stisko. "Pogodbe se večinoma pišejo do enega leta, midva pa bi si želela ustvariti družino, a si je ne, saj bi to potencialno pomenilo, da bi se morala v visoki nosečnosti izseliti iz najemniškega stanovanja in poiskati nekaj novega. Po možnosti z novorojenčkom. To se nama kot bodočima staršema zdi zelo neodgovorno," sta zapisala.

Kot pravita, že nekaj let čakata, nabirata denar in upata, da cene padejo. "K staršem ne moreva. Stanovanjski sklad je tudi gluh za take zadeve. Najemodajalci na ogledih sprašujejo, ali načrtujeva družino, ali sem noseča, kdaj bom noseča, komentirajo, da trisobno stanovanje ni primerno za otroke," je naštela. Opomnila sta še, da imata trimesečni odpovedni rok, pri novem najemu pa želijo, da začneš plačevati takoj. "Tako da tri mesece dvojno najemnino plačuješ. Kako je to normalno?" sta se vprašala. 

Katere so najbolj pogosto kršene pravice najemnikov?

Ne le z iskanjem stanovanja, številni imajo nato velike težave tudi med najemom. Maša Hawlina z Inštututa za študije stanovanj in prostora pravi, da je kar nekaj pogostih kršitev pravic najemnikov. "Pogosto ljudje stanovanja najemajo brez pogodbe," pravi Hawlinova in dodaja, da so tako veliko bolj ranljivi, saj ni nič natančno določeno na papirju. Pojasnila je, da prav zaradi stanja na trgu veliko ljudi pristane na najem brez pogodbe, saj ne vidijo druge rešitve in bi sicer morda ostali brez strehe nad glavo. 

Kot pravi, pogosto najemodajalci v pogodbo zapišejo tudi drugačen znesek najemnine, kot ga najemniki potem dejansko plačujejo. "Na ta način želijo najemodajalci prihraniti denar na davkih," je pojasnila, a dodala, da na ta način najemnine ostajajo visoke in da je pogosto višje, kot je videti na papirju. Po njenih besedah se veliko najemnikov tudi ne zaveda, kateri stroški padejo nanje in kaj bi morali pokrivati najemodajalci, kot primer je navedla rezervni sklad. 

"Velikokrat se zgodi, da najemodajalci zadržijo varščino in pri pregledu stanovanja ne upoštevajo obrabe stanovanja, ki nastane zaradi dejanske uporabe," je povedala in razložila, da se to lahko razreši na sodišču, a da gre za zasebno tožbo in da čeprav na koncu dobiš povrnjene stroške, morajo najemniki denar vseeno založiti, številni pa ga nimajo dovolj in zadevo raje "požrejo". 

Kot pravi, številni najemniki živijo v slaboh pogojih. "Govorimo o vlagi in plesni. Nekateri pogoji so povsem nevzdržni, najemodjalaci, ki so dolžni za stanje poskrbeti, pa so neodzivni," je pojasnila in brez dlake na jeziku pripomnila, da inšpekcija zelo slabo deluje oziroma ni učinkovita. "Po eni strani zato, ker nimajo dovolj pooblastil, po drugi strani pa zato, ker so tudi kadrovsko podhranjeni," je povedala. 

Kako bi stanje lahko izboljšali?

V Inštitutu za študije stanovanj in prostora pravijo, da ozaveščanja o naših pravicah tako rekoč ni, situacija pa da je iz leta v leto slabša. Ključno se jim zdi torej v prvi vrsti obveščanje najemnikov o njihovih pravicah. V ta namen so pripravili tudi Priročnik za najemnike/-ce, v katerega so priložili primer najemne pogodbe. 

Celoten priročnik je brezplačno na voljo na njihovi spletni strani, nudijo pa tudi brezplačno svetovanje najemnikom. Na spletni strani je naveden tudi seznam kontaktov institucij, na katere se še lahko po pomoč obrnejo najemniki. Na podlagi analize spletnih oglasov, individualnih svetovanj, pridobljenih pričevanj iskalcev stanovanj in najemnikov ter analize dostopnosti stanovanjskega trga so pripravili tudi poročilo o kršenju pravice dostopa do primernega doma.

V Inštitutu verjamejo, da je dostop do primernega stanovanja temeljna pravica, ki predstavlja osnovo za dostojno življenje ter omogoča uveljavljanje vseh drugih temeljnih pravic. Hawlinova je navedla nekaj predlogov, ki bi pomagali rešiti trenutno stanje na najemniškem trgu. Izpostavila je, da trenutno sploh nimamo pregleda nad tem, koliko stanovanj se oddaja dolgoročno, koliko stanovanj je namenjenih turističnemu oddajanju in koliko stanovanj je morda praznih."Pa tudi pregled cen najema. Lahko bi se uvedlo kapico na dvig najemnin, denimo, da se lahko najemnina v desetih letih dvigne za največ 20 odstotkov, ali kaj podobnega, kar lahko vidimo v tujini," je povedala. 

"Nujen bi bil nadzor," je poudarila kot še eno ključno rešitev. Kot že omenjeno, inšpektorat namreč ne deluje učinkovito. "Odlično bi bilo, če ne bi inšpektorji stanja preverjali samo, kadar so poklicani, ampak da bi se recimo odzvali na kakšen oglas in šli na ogled stanovanja, še preden se to odda," je predlagala. 

Pozdravila je tudi progresivni davek na drugo in tretjo nepremičnino, ki ga obljublja premier Robert Golob. Na ta način bi morda več ljudi razmislilo o podaji stanovanja namesto o oddajanju. Prav tako bi želeli več neprofitnih najemnih stanovanj. Hkrati se jim na Inštitutu zdi smiselna uvedba omejitev oddajanja stanovanj v turistične namene. 

Izjemno pomembna pa se jim zdi tudi vzpostavitev standarda. "Da bi točno določili, kakšno mora biti stanovanje, da je primerno za bivanje oziroma za oddajanje, ne pa da se lahko odda vsako luknjo in klet," je še povedala. 

Po mnenju Inštituta slovenski stanovanjski trg odločno zaznamuje pasivna stanovanjska politika, "ki premožnim omogoča izkoriščanje stanovanj za kovanje dobičkov, vsem ostalim pa izredno otežuje dostop do primernega doma". V okviru poročila so osvetlili tudi problem diskriminacije najbolj ranljivih skupin na najemnem trgu – priseljenci, mlade družine, LGBTQ+ osebe, osebe z oviranostmi. 

Poročilo bodo predali pristojnim ter od odgovornih zahtevali odgovore in ukrepanje.