Po lep razgled v hribe

Vidljivost je razdalja, na kateri lahko predmet še ločimo od okolice, če ga opazujemo ob dnevni svetlobi. Nanjo močno vplivajo delci, ki lebdijo v zraku. To je predvsem vodna para ter tudi delci prahu saj in dima.

Slaba vidljivost je najpogosteje povezana z nastankom megle v nočnem času. Ob jasni in mirni noči se začne pri tleh izločati rosa, vodna para v zraku nad tlemi pa se utekočinja v drobne lebdeče kapljice. V primeru razgibanega površja se po nižjih legah nabere debelejša plast megle, ki lahko pozimi vztraja tudi več tednov. O megli govorimo, ko vidljivost ne preseže enega kilometra, če je vidljivost med enim in desetimi kilometri, pa govorimo o meglici.

Ob suhem in sončnem vremenu so vzrok za slabšo vidljivost poleg vlage pogosto tudi aerosoli in drugi prašni delci, ki jih veter dvigne v ozračje. To so mikroskopski delci, ki lebdijo v zraku, in so lahko naravnega ali umetnega izvora. Med naravne aerosole spada na primer cvetni prah, med umetne pa pepel in dimi. Zaradi aerosolov in povečane vlage v zraku se moramo ob daljšem obdobju stabilnega vremena za dober razgled povzpeti na višje vrhove, saj je nižje ozračje precej motno oziroma mrčasto. Ker spuščanje zraka v anticiklonu ne sega do tal, se prašni delci nabirajo v spodnji plasti ozračja. Spere jih šele dež in takrat je vidljivost spet boljša.

Zaradi delcev v zraku pridejo sončni žarki do zemeljskega površja nekoliko oslabljeni, saj aerosoli sončno sevanje sipajo in vpijejo ter tako zmanjšujejo njegovo jakost pri tleh. Sipanje sončeve svetlobe ob sončnih vzhodih in zahodih povzroči, da v ospredje vstopijo barve s krajšo valovno dolžino: rumena, oranžna, v primeru dovolj sipalcev v ozračju pa tudi najbolj izrazita rdeča barva. Sončni vzhodi in zahodi so zato najlepši ob daljšem obdobju ustaljenega vremena, ko je v zraku veliko sipalcev. Poleg aerosolov so to tudi molekule zraka.