Kot včeraj se spomnim mame, ki je pri mojih sedemnajstih letih, ko sem imela prvega resnega fanta, začela pogovor o kontracepciji. Če se ne bi o spočetju učila v šoli, bi po pogovoru z njo sklepala, da lahko zanosim že, če zavoham moški parfum ... Po svoje jo razumem, kaj hujšega bi se njeni pridni hčerki lahko takrat zgodilo kot nepričakovana nosečnost. Če jo vprašate danes, se verjetno boji prav nasprotnega.
Vsak šesti par v Sloveniji ima težave z zanositvijo. In kljub temu da je statistično nemogoče, da ne poznate vsaj ene osebe, ki bi imela težave z neplodnostjo, je vprašanje, ali veste zanje. Čeprav je neplodnost pogostejša od marsikatere druge bolezni, jo je težko priznati. Pari se soočajo s stisko, nemočjo, krivdo, sramom, zato o težavah pogosto ne govorijo. Posledično je lahko navzven videti, da jim otroci 'ne dišijo', da jim je pomembnejša kariera ali potovanja ipd. Vprašanja v stilu: "Kaj pa vidva čakata?" zato lahko zelo zabolijo.

"Mene je zelo znerviralo, če mi je kdo rekel, naj se samo sprostiva, da bi verjetno morala malo na morje, na dopust," mi razlaga Nataša Čebokli, ena izmed redkih žensk, ki zbere pogum in mi pove njun boj z neplodnostjo. "Če sem želela nasvet, sem ga tudi poiskala, večinoma pa sem potrebovala samo nekoga, ki bi me poslušal ..."
V želji po otroku sta z možem Tomažem poskusila vse. Prehranska dopolnila, masaže, bioenergijo, umetne oploditve, vse našteto večkrat. Kar zmrazi me, ko mi Nataša razlaga, kako se je končal tretji, zadnji poskus umetne oploditve. V drugem tromesečju na ultrazvoku niso več zaznali bitja otrokovega srca. V tistem trenutku se je verjetno za hip ustavilo tudi njeno.
Ni lahko govoriti o intimnih težavah, kot je neplodnost, zato še toliko bolj cenim Natašin pogum, da je kljub vsem težkim trenutkom pripravljena svojo zgodbo izpostaviti zato, da lahko vsem tistim, ki še upajo na svoj čudež, vlije upanje.
Minevata dve leti odkar je v domu Čeboklijevih slišati otroški smeh, jok in tudi trmarjenje in predvsem, glasne vzklike mami in oči ... Deklica in deček, oba z dvema imenoma, enim slovenskim in enim afriškim sta veselje in ponos Čeboklijevih. Od trenutka, ko sta vložila uradne papirje za posvojitev do prve vožnje z letalom kot družina, ki je na poti domov, je minilo leto dni. "En kup skrbi in žalosti je kar naenkrat pozabljenih," pravi Nataša in čeprav bo otrok, ki ga je nosila pod srcem v mislih vedno z njimi, je ljubezen do teh dveh ljubkih malčkov, ki ju je rodila ženska na drugem kontinentu preprosto neomajna.
Njihov svet lahko spremljate vsak ponedeljek v oddaji Svet na Kanalu A.
KOMENTARJI (38)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.