Po 36.000 steklenicah popitega piva si je rekel: 'Dovolj imam.'

"Ta tako imenovana "pravica slovenskega moškega do alkohola" se mi zdi ena izmed najbolj absurdnih predpostavk, ki jo družba nekritično sprejema kot nekaj samoumevnega. To razumevanje, da je za moškega normalno, celo pričakovano, da bo dvakrat ali trikrat tedensko pil do onemoglosti, se mi zdi skrajno problematično. Ta praksa je tako zakoreninjena v naši družbi, da se zdi skoraj starejša od same Biblije."

 Miha Šalehar se po dobrih dveh letih abstinence sicer še vedno sprašuje, ali je z alkoholom končal, "tranzicija še vedno traja." Kljub temu pa odprto govori in pronicljivo piše o svojih težavah z alkoholom, tudi o tem denimo, kako se je nekoč v neki gostilni z drugimi gosti sporekel o tem, kdaj je nekdo pijan: "Rekel sem,  zdi se, da smo mi pijani, da smo alkoholiki in so oni postavili kriterij, da do osem pirov na dan nisi alkoholik. Recimo, če si nek električar v javnem podjetju tri stisneš med šihtom, tri po šihtu. Kar ni veliko in potem greš na kosilo in ti prostora samo še za dva ostane. In tu je meja. V teh okoljih imaš vedno teh osem istih likov."

  Ob svojih pivskih podvigih je ugotovil tudi, da je večina njegovih prijateljev prijateljev zato, ker tudi oni pijejo. Po svoje je ugotovil, da pravega prijatelja spoznaš, ko nehaš piti. Določil pa si je tudi pravilo, da se v gostilni posloviš po tretji "rundi". "Ko zliješ vase tretje pivo veš, da je šel večer v maloro. Ker se svet, tako kot prav Iztok Mlakar mal zadondola. Ampak zdaj kot trezen opazovalec druščine sem prišel do sklepa, da je družba zanimiva do tretjega piva. Prej tega nisem videl, a postanemu zelo glasni. Ob četrtem pivu se začnejo debate absolutno ponavljati, ob sedmem pa že vsi sedmič pripovedujejo isto zgodbo, ker si v bistvu že odvezan od lastne zavesti."

 Njegova knjiga je polna dovtipov, šaljivih, a tudi tragičnih opazk. Govori tudi o samomorilnih mislih in na zelo duhovit način povzame slovensko mokro kulturo. "Nažremo se ga, ko nas prvič zapusti punca. Kadar nam umrejo bližnji in daljni, če izgubimo službo, ko se ločimo in ko nam propade posel, ko na onkološkem fašemo diagnozo, ko izpademo v polfinalu. Zapijemo poroke, otroke, zaroke, obletnice gasilskih društev, kadar uplenimo kapitalskega jelena. Če gre našim orlom v Planici dobro, obvezno se ga naužijemo, kadar se nam rodijo sinovi in hčerke, celo nove avtomobile, toplotne črpalke, estrihe, rekuperacijo in podobne inženirske dosežke človeštva se ob prehodu v našo last spodobi dobro zapiti, da nam bodo dobro služili."

Več pa v Popkastu.