Po 30 letih si lahko s povprečno plačo privoščimo štirikrat več kave

V Sloveniji smo od leta 1991 do danes zamenjali plačilna sredstva – z dinarjev smo prešli na bone, nato tolarje in nazadnje na uporabo evrov, kar moramo upoštevati, ko primerjamo cene in plače v tem obdobju.

Na Statističnem uradu RS (Surs) so izračunali, da je v letu 1991 povprečna mesečna neto plača znašala 43 evrov (neto 10.322 slovenskih tolarjev), leta 2020 pa 1.209 evrov, kar je 2.706 odstotkov več.

Lani smo za povprečno mesečno plačo lahko kupili 449 kilogramov kruha, kar je 13 odstotkov več kot leta 1991

Slika, kaj pomeni razlika v višini povprečne plače, je bolj jasna, če primerjamo, koliko neke dobrine smo lahko s tem denarjem kupili v letu 1991 in koliko danes. Kruha smo na primer lahko v letu 1991 s povprečno mesečno neto plačo kupili 397 kilogramov, največ, 571 kilogramov, smo si ga lahko privoščili leta 1997, najmanj, 389 kilogramov, pa leta 2002. Lani smo za povprečno mesečno plačo lahko kupili 449 kilogramov kruha, kar je 13 odstotkov več kot leta 1991, so pojasnili na Sursu.

Ker Slovenci radi pijemo kavo, je zanimiva tudi ta primerjava. Običajne kave smo lahko s povprečno mesečno neto plačo v letu 1991 kupili 36 kilogramov, v letu 2020 pa 134 kilogramov oziroma skoraj štirikrat toliko, kažejo podatki Sursa in podatkovne baze SiStat. 

Tudi lepotičenj si zdaj lahko privoščimo več. Leta 1991 je povprečna mesečna neto plača zadostovala za 17 obiskov ženskega frizerja, leta 2020 pa za 36.

Čeprav so se cene ves čas dvigovale, pa so naraščale počasneje od plač. Stopnja inflacije v zadnjih 30 letih je znašala 2.437,2 odstotka. 

Če se za primer zazremo v ceno kruha. Leta 1991 je kilogram kruha, preračunano v evrih, stal 0,11 evra. Leta 2020 je bila povprečna cena kilograma kruha 2,4 evra, kar je 2.100 odstotkov več, so pojasnili na Sursu.

Povprečna mesečna bruto in neto plača sta se v 30-letnem obdobju skoraj vsako leto zvišali

Če gledamo nominalno vrednost, se je najbolj povečala v prvem letu po osamosvojitvi Slovenije. Leta 1991 je povprečna mesečna neto plača znašala 10.322 slovenskih tolarjev oziroma 43 evrov (bruto 16.823 slovenskih tolarjev oziroma 70 evrov), leta 1992 pa 129 evrov (213 evrov bruto), kar je bilo nominalno skoraj 200 odstotkov več kot leto prej, realno pa tri odstotke manj. 

Rast plač se je upočasnila po letu 2010, v zadnjih dveh letih tega obdobja pa so bila letna zvišanja ponovno višja. Leta 2020 je povprečna mesečna neto plača znašala 1.209 evrov (1.856 evrov bruto), kar je bilo nominalno 6,6, realno pa 6,7 odstotka več kot leto prej in 2.706 odstotkov več kot leta 1991, realno pa 102 odstotka več kot leta 1991, so izračunali na Sursu.

Če se zazremo v povprečno mesečno bruto plačo v letu 2020, je bila nominalno višja kot v letu 2019 v obeh sektorjih: v zasebnem za 4,4 odstotka, v javnem pa za 7,8 odstotka. Tolikšno zvišanje plač v javnem sektorju je bilo med drugim posledica izplačil (izrednih) dodatkov, povezanih z epidemijo covida-19, so utemeljili na Sursu.

Pri razumevanju zgoraj navedenih podatkov o plačah je treba omeniti nekaj metodoloških posebnosti. Od leta 1992 naprej se podatki zbirajo tudi za zasebna podjetja. Za leto 2005 so pridobljeni po novi metodologiji. Razlike so nastale zaradi spremembe metodologije, drugačnega načina zajetja podatkov in drugačnega načina statističnega urejanja podatkov. Preračuni podatkov v evrih za posamezna leta obdobja 1991–2006 so informativne narave in opravljeni po nepreklicnem menjalnem razmerju (en evro = 239,64 slovenskega tolarja). Ta prikaz omogoča primerjavo podatkov v državi skozi čas in zagotavlja ohranitev kazalcev razvoja oziroma stopnje rasti, so razložili na Sursu.

Od osamosvojitve Slovenije 91-odstotna rast BDP

Prva leta po osamosvojitvi so bila za slovensko gospodarstvo težka, saj smo izgubili jugoslovanski trg, star institucionalni sistem je razpadel, začel se je graditi novi. V prvih dveh letih se je tako gospodarska aktivnost močno upočasnila. Po navedbah Sursa se je leta 1991 bruto domači proizvod (BDP) realno zmanjšal za 8,9 odstotka, leta 1992 pa za 5,5 odstotka.

Leto pozneje je Slovenija prvič zabeležila gospodarsko rast. Sledilo je obdobje konjunkture, ki je trajalo vse do svetovne finančne in gospodarske krize, ki je leta 2008 zajela večji del sveta. Kriza je povzročila zmanjšanje BDP v letu 2009 za 7,5 odstotka, a že v naslednjem letu je Slovenija znova dosegla skromno rast. Ta se je nadaljevala tudi v letu 2011, nato pa sta sledili še dve leti padcev, preden je naša država leta 2014 spet stopila na pot gospodarske rasti. V naslednjih letih se je gibala okoli treh odstotkov. 

Leta 2017 smo beležili visoko, 4,8-odstotno gospodarsko rast, nato je ta začela postopno padati in leta 2020 dosegla najnižjo raven po letu 2009. Upad BDP v letu 2020, ko se je realno zmanjšal za 5,5 odstotka, je povezan s posledicami epidemije covida-19, so ocenili na Sursu. 

Od osamosvojitve Slovenije do danes se je bruto domači proizvod (BDP) realno povečal za 91,4 odstotka. Nominalno se je v celotnem obdobju od leta 1991 do leta 2020 povečal za več kot 3.000 odstotkov: z nekaj manj kot 1,5 milijarde evrov v letu 1991 na 46,3 milijarde evrov v letu 2020, so pojasnili na Sursu.

Domača potrošnja se je v letu 2020 glede na leto 2019 zmanjšala za 6,5 odstotka, k čemur je v veliki meri prispevalo zmanjšanje potrošnje gospodinjstev (–9,8 odstotka). Zmanjšalo se je tudi zunanje povpraševanje, izvoz se je zmanjšal za 8,7 odstotka, uvoz pa za 10,2 odstotka. 

Leta 1991 je BDP na prebivalca znašal 5.131 evrov, leta 2020 pa 22.014 evrov, torej je v 2020 štirikrat višji kot pred 29 leti, je podatke navedel Surs.

Država po osamosvojitvi ustvarjala tekoči primanjkljaj 

Njeni prihodki namreč niso bili dovolj, da bi poplačala odhodke. "Kljub temu je bil javnofinančni primanjkljaj razmeroma obvladljiv vse do svetovne finančne in gospodarske krize, ko se je povzpel na 15 odstotkov BDP," so stanje ocenili na Sursu. 

Prvič se je javnofinančni primanjkljaj Slovenije opazneje povečal leta 1995, na 8,1 odstotka BDP, vendar je bil po mnenju Sursa v večji meri posledica knjiženja transakcij, povezanih z vračilom po vojni odvzetega premoženja.

Po letu 1995 je nato država vsako leto ustvarjala primanjkljaj v višini od 0,1 odstotka do ne več kot 4,5 odstotka BDP, ta pa se je spet začel povečevati med finančno in gospodarsko krizo, ko se je leta 2009 povzpel na 5,8 odstotka. 

Leta 2013 je reševanje državnih bank primanjkljaj v slovenskih javnih financah potisnilo vse do 14,6 odstotka BDP. "V zadnjih letih se ta spet znižuje. Vlada pa ga je nameravala – tudi zaradi fiskalnega pravila, ki ga je zapisala v ustavo – do leta 2020 povsem odpraviti," so utemeljili na Sursu.

Leta 2018 je država prvič v zgodovini samostojne Slovenije ustvarila presežek, in sicer v višini 337 milijonov evrov – 0,7 odstotka BDP. Ustvarila ga je tudi v letu 2019, in sicer v višini 208 milijonov evrov oziroma 0,4 odstotka BDP.

Primanjkljaj sektorja država je v letu 2020 znašal 3.893 milijonov evrov ali 8,4 odstotka BDP. To je bil za 4.100 milijonov evrov nižji saldo od tistega v letu 2019. Primanjkljaj podsektorja centralna država je znašal 3.981 milijonov EUR, druga dva sektorja pa sta ustvarila presežek (lokalna država 83 milijonov, skladi socialne varnosti pet milijonov evrov). 

Prihodki celotnega sektorja so bili za 4,7 odstotka nižji kot v letu 2019, v glavnem zaradi nižjih davčnih prihodkov. Izdatki sektorja so bili za 14,9 odstotka višji kot v 2019. "Glavni razlog za to so bili izdatki, povezani z odpravljanjem posledic epidemije covida-19: subvencije so bile višje za 1.475 milijonov EUR ali 425,4 odstotka, socialna nadomestila in pomoči v denarju pa za 706 milijonov EUR ali 8,4 odstotka," so pojasnili na Sursu.

Takoj po osamosvojitvi začel naraščati tudi javni dolg 

Slovenija je namreč od nekdanje Jugoslavije prevzela del dolga, nato pa nudila pomoč bankam in nekaterim drugim subjektom. Konec leta 1995 je bil dolg pri 18 odstotkih BDP in je ostal precej stabilen vse do izbruha gospodarske krize, ko se je močno povečal. Ob precejšnjem padcu razpoložljivih prihodkov se je morala namreč država zadolževati in leta 2009 se je dolg povzpel na 34,5 odstotka BDP, nato pa je le še naraščal do leta 2015, ko je znašal 82,6 odstotka BDP. 

Po tem letu se je javni dolg začel zmanjševati in je v letu 2019 znašal 65,6 odstotka BDP. Bruto dolg sektorja država je konec leta 2020 znašal 37.429 milijonov evrov ali 80,8 odstotka BDP. V primerjavi s koncem leta 2019 se je zvišal za 5.684 milijonov evrov ali za 15,2 odstotne točke BDP, kažejo podatki Sursa in SiStata.

Prag tveganja revščine nihal

Mesečni prag tveganja revščine se je od leta 1997 do leta 2019 nominalno zvišal za 427 evrov – z 276 na 703 evrov oziroma za 155 odstotkov. Nominalno je naraščal ves čas, v 2010 se je prvič znižal in nato ponovno v letih 2013 ter 2016, statistiko navajata Surs in SiStat. 

Stopnja tveganja revščine oziroma odstotek oseb pod pragom tveganja revščine se je v istem obdobju znižal s 14 odstotkov leta 1997 na 12 odstotkov leta 2019. Do leta 2008 se je postopno zniževal in dosegel najnižjo raven, 11,3 odstotka. Leto 2008 je bilo namreč še leto gospodarske rasti z razmeroma nizkim številom brezposelnih oseb. "V letu 2008 so bile za prejemnike najnižjih dohodkov uvedene tudi dodatne davčne olajšave. Zato je bil razpoložljivi neto dohodek prejemnikov in njihovih gospodinjstev višji, posledično pa revščina nižja," so pojasnili na Sursu. 

Z začetkom gospodarske krize leta 2009 je stopnja tveganja revščine začela naraščati. To je bilo leto z razmeroma visokim številom brezposelnih oseb. Sledilo je varčevanje v javnem sektorju, so izpostavili na Sursu: "Posledice omenjene krize so se odrazile v nižjih dohodkih gospodinjstev in višji stopnji tveganja revščine. Stopnja tveganja revščine je naraščala do let 2013 in 2014, ko je pod pragom tveganja revščine živelo 14,5 odstotka oseb, največ po letu 1997. Od leta 2015 dalje se je ponovno postopno zniževala."

Stopnja tveganja revščine oseb, starih 75 ali več let, se je v zadnjih petnajstih letih znižala, pri ženskah za 3,2 odstotne točke (z 31,3 leta 2005 na 28,1 odstotka leta 2019), pri moških pa za 1 odstotno točko (s 13,7 na 12,7 odstotka). Razlika v stopnji tveganja revščine omenjene skupine starejših oseb med spoloma je zelo velika, a se počasi zmanjšuje. V letu 2005 je znašala 17,6 odstotne točke, v letu 2019 pa 15,4 odstotne točke.

Glede na tip gospodinjstva se je najbolj zvišala stopnja tveganja revščine za moške, stare 65 ali več let, ki živijo sami

Delež teh moških, ki živijo na pragu revščine, se je povišal s 26 odstotkov leta 2005 na 38 odstotkov leta 2019. 

Najbolj se je znižala stopnja tveganja revščine za gospodinjstva vsaj treh odraslih oseb z vzdrževanimi otroki (s 6,1 odstotka na 3,8 odstotka), gospodinjstva dveh odraslih oseb z vsaj tremi vzdrževanimi otroki (s 16,6 odstotka na 11,0 odstotka) in ženske, stare 64 ali manj let, ki živijo same (s 47,9 odstotka na 31,8 odstotka). 

Najvišja stopnja tveganja revščine glede na tip gospodinjstva je v 2019 veljala za ženske, stare 65 ali več let, ki živijo same (46,8 odstotka takih oseb je živelo pod pragom tveganja revščine), med gospodinjstvi z vzdrževanimi otroki pa za enostarševska gospodinjstva z vzdrževanimi otroki (26,1 odstotka oseb iz teh gospodinjstev je živelo pod pragom tveganja revščine). 

Glede na tip gospodinjstva je bila v letu 2019 stopnja tveganja revščine najnižja v gospodinjstvih vsaj treh odraslih oseb z vzdrževanimi otroki. 3,8 odstotka oseb iz teh gospodinjstev je živelo pod pragom tveganja revščine, so strnili na Sursu.