V Ljubljani proslava ob 150. obletnici vižmarskega tabora

Mineva 150 let od vižmarskega tabora, kjer so 17. maja 1869 v takratnem okolju Avstro-Ogrske monarhije Slovenci množično javno izrazili želje in potrebe Slovencev. V počastitev visoke obletnice pa se je na parkirišču pred osnovno šolo v Vižmarjih odvijala tudi osrednja slovesnost, katere sta se udeležila tudi evropski poslanec Milan Zver in poslanka stranke NSi Ljudmila Novak. Med udeleženci pa je bilo moč opaziti tudi predsednika Gibanja Zedinjena Slovenija Andreja Šiška. Slavnostni govornik je bil predsednik državnega sveta Alojz Kovšca. 

Taborov se je udeleževalo najširše kmečko prebivalstvo

Zahteve za zedinjeno in avtonomno Slovenijo so sicer Slovenci postavili že v revolucionarnem letu 1848 in se tako pridružili želji ostalih narodov Avstrijskega cesarstva za federativno urejeno državo, piše društvo BPČ. Zaradi premoči nemških liberalcev je bil 1851 ponovno vzpostavljen t.i. Bachov politični absolutizem (liberalno kapitalistična gospodarska politika, uvajanje cenzure, širjenje nemščine) in ostalo je pri centralizmu. S širjenjem tiskane slovenske besede pa se je prej skromno število narodno zavednih Slovencev počasi začelo dvigati. Leta 1867 je bilo z vpeljanim dualizmom (Avstro-Ogrska) in sprejetjem centralistične ustave (ustavna monarhija) konec sanj o enakopravnosti preostalih šestih narodov, ki so živeli v monarhiji.

Med letoma 1868 in 1871 se je pri Slovencih pojavil odpor, ki se je odrazil v veličastnih ljudskih taborih oziroma množičnih političnih zborovanjih, ki so predstavljala prelomnico v političnem delovanju Slovencev. Na taborih se je govorilo in glasovalo za združitev Slovencev v administrativno-politično celoto, za narodno enakopravnost v šoli, cerkvi in uradih; obenem pa se je razpravljalo o različnih gospodarskih vprašanjih. Taborov se je udeleževalo najširše kmečko prebivalstvo, udeležba je bila ogromna, še posebej zato, ker ni šlo le za javne shode pod milim nebom, ampak za narodne svečanosti z zastavami in slavoloki, s petjem in godbo; zažigal se je umetni ogenj, pokali so topiči, po gorah pa so žareli kresovi, kar je vse mogočno vplivalo in vnemalo navdušenje. Za spomin so se razdeljevale tudi taborske spominske medalje.

Vižmarskega tabora se je udeležilo okoli 30.000 zborovalcev, bil pa je tudi edini vseslovenski, saj so bile zastopane vse slovenske dežele: Kranjska, Primorska, Štajerska in Koroška. Tabor je v celoti pripravilo in organiziralo 1868 ustanovljeno ljubljansko Društvo za brambo narodnih pravic Slovenija, v katerem so bolj prevladovale konservativne (staroslovenske) ideje. Za tabor je svoj travnik na vižmarski gmajni odstopil takrat 31-letni posestnik Janez Sever, Rženov iz Vižmarij. Prostor je bil krog in krog obdan z drevesi, na desni od odra je bila Šmarna gora, pred njim v daljavi pa gorenjski vršaci. Nad prizoriščem je na visokem mlaju plapolala slovenska zastava, opisuje dogodek društvo BPČ. Na tabor so ljudi vabili preko časopisov in plakatov.

Na vižmarskem taboru so se obravnavala sredstva za ohranitev slovenske narodnosti (zedinjenje Slovencev, vpeljava slovenskega jezika v šole in urade ter potreba po ustanovitvi vseučilišča) in zahteve za uvedbo podpornih bank za kmetijstvo in obrt. Posebnost vižmarskega tabora je tudi, da se je prvi jasno opredelil za ustanovitev slovenske univerze. Tako kot tudi pri drugih taborih, so bile za vižmarski tabor izdelane posebne spominske taborske medalje, tokrat z geslom: "Zedinimo se! Ne vdajmo se!", ki so jih fantje in možje s ponosom običajno nosili na urini verižici.

Zaradi tragičnega spopada 23. maja 1869 na Jančah in v Vevčah med člani nemškega športnega društva Turnverein in skupino slovenskih kmetov je ljubljanski župan Jožef Suppan izdal ukaz, da je po mestu prepovedano nositi taborske svetinje. V spomin vižmarskega tabora, s katerim je doseglo taborsko gibanje svoj vrhunec, naj bi se iz preostanka za tabor zbranega denarja postavil spomenik na vižmarskem polju. Pobudo zanj je na občnem zboru društva Slovenija 27. januarja 1870 dal dr. Jožef Poklukar, ki je verjetno še istega leta pri ljubljanskem kamnoseku Čamerniku naročil in plačal kamnito piramido iz kraškega marmorja z napisom "V spomin na tabor v Vižmarjih dne 17. maja 1869". Spomenik je bil izdelan spomladi 1871, a je vsaj še leta 1885 sameval na kamnosekovem dvorišču pri Mesarskem (današnjem Čevljarskem) mostu. Čamernik je takrat prestavil svojo delavnico, piramida pa je na neznan način končala razstavljena na fakulteti za šport.

Sedanjo piramido je zasnoval arhitekt Janez Suhadolc, na vižmarskem polju pa so jo postavili ob 100-letnici tabora. Po prvotnih načrtih naj bi v višino merila 18 metrov, a so postavili pol manjšo. Piramida simbolizira trdnost slovenskega naroda, proti vrhu se odpira v cvet, ki ponazarja, kako so se Slovenci hoteli odpreti želji po združitvi.