'Plačujejo druženje z menoj, ne seksa'

Zanimivo je, kako nam neki stereotipi, predsodki oblikujejo pričakovanja. Po mojem prvem pogovoru z ''Melizo'' mi je iz ust ušlo: "slišati je čisto normalna" in potem se je odprl dialog v moji glavi: ''kaj pa sem pravzaprav pričakovala?'' Kako bi moral potekati pogovor iz njene strani, da bi upravičil njeno delo – spremstvo moških za denar … ki se pogosto konča s seksom.

Ko je končno prišel dan najinega snemanja, sem imela v glavi ne vem koliko vprašanj in podvprašanj, s katerimi bi prišla v globine tega njenega odgovora … vsaj tako sem si mislila.

Prvi stereotip je razbila, ko sem jo videla – temnolaska, posuta s tatuji, bolj je spominjala na kakšno ''bikerko'', kot pa na dekle, ki jo lahko najameš.

''Kupijo moj čas, ne seksa. Če do njega pride, pač pride, tega ne moreš kar določiti, odvisno od energije'', mi pove že, ko pripravljamo kamere. Nekaj zadrege utiša s smehom, tudi moje, ko še tipam, na kaj vse mi je pripravljena odgovoriti.

Ko klapa naznani začetek pogovora, ugotovim, da ne gre toliko za to, na kaj vse mi je pripravljena odgovoriti, kot to, da sem dobila občutek, da tako kot mene bega njen poklic, njo begajo moja vprašanja. Kot, da so odgovori samoumevni in da jo čudi, da so sploh zastavljena.

"Ko te nekdo kupi, ali se ne počutiš razčlovečene, da si te lahko nekdo podredi?"
- "Ne in tudi nihče si me ne podredi, tega niti ne pustim."
"Pa si jih ti kdaj?"
- "Seveda, saj si jih moram. Imam svoja pravila, ne pustim si, da bi me kdo maltretiral."
"Si imela že takšne izkušnje?"
- "Sem, po tonu glasu sem to začutila, ampak hitro ustavila in povedala, da se tako ne bova šla."

Res mi je dala občutek, kot da ima v rokah vse niti glede tega, kako bo potekal plačani zmenek. Pove mi, da nikoli še ni imela slabih izkušenj.

Je na pragu tridesetih in pravi, da upa, da bo to lahko počela še kakšnih 15, 20 let. Leta tukaj pač tečejo hitreje, ne moreš si predstavljati, da boš v tem poslu dočakal pokojnino. Meliza sicer nima odprtega podjetja, kot je to možno za takšne storitve že dobro desetletje, varčuje pa, ker bi si rada ustvarila svoj posel, svojo trgovinico s spodnjim perilom. Zato ima po več ''zmenkov'' na teden, prosto si vzame, ko ima mesečno perilo.

Cene niso določene, se pa najnižje gibljejo med 200 in 300 evri. Zanimalo me je vse – od najvišjih cen do najbolj bizarnih želja strank, ki niso niti primerne, da bi bile slišane po televiziji in pri katerih je tudi ona potegnila črto. ''Saj rada pomagam, ampak če ne morem, ne morem''.

Pri najinem pogovoru nisem prišla do odgovorov, ki sem jih pričakovala – da mora biti nekaj večjega za takšno odločitvijo, kot samo želja po zares odprti spolnosti in tudi nisem psiholog, da bi to odkrivala. Po najinem pogovoru sem se morala sprijazniti, da je dejstvo, da živiva na dveh različnih polih in na določene stvari gledava povsem drugače. In tudi zato pred kamero ne pokaže obraza, pozna pa kar nekaj obrazov tistih družinskih ljudi, ki sicer poosebljajo družbene norme, a tako radi izstopijo iz njih in obiščejo njen svet.