Plače iz pekla do raja

Pred časom je v medijih zaokrožil oglas za delo v enem izmed domov za starejše pri nas. Ponujena osnovna bruto plača je bila okrog 1000 evrov, kar je manj od zakonsko določene minimalne plače. V domu so kasneje pojasnili, da plače pač takšne so. Delovno mesto 'gospodinja oskrbovalka' je uvrščeno v izhodiščni 21. plačni razred, za katerega znaša osnovna bruto plača 1008,36 evra bruto. Iz doma so posredovali tudi obračun plače zaposlene na tem delovnem mestu s 17 leti delovne dobe. Poleg izplačila za redno delo dobi izplačano še razliko do minimalne plače, ki znaša 195 evrov. Skupaj z dodatki, med drugim za izmensko in nedeljsko delo, dobi na svoj račun izplačanih 1029 evrov in še slabih 200 evrov za prevoz in malico. Vse skupaj 1224 evrov.  

Toliko dobijo ljudje, ki so pogosto edina pregrada pred popolno izgubo osebnega dostojanstva. Neprijetno je razmišljanje, kako so lahko zaposleni, ki ne vedo, ali bodo imeli dovolj denarja za temeljne stvari zase in za otroke, prijazni in potrpežljivi z ljudmi.  

Spomnila sem se že na nekoliko pozabljeno, v mojem času pa uspešnico z naslovom 'Neumni beli možje'. V njej avtor Michael Moore med drugim piše, kako je nekoč, ko je potoval na notranjem letu, slučajno izvedel, da piloti ne dobijo niti minimalne plače. Da zagotovijo hrano otrokom, so odvisni od živilskih kuponov. In ga je resno zaskrbelo, kako varno lahko takšen človek pilotira.

Vsak poskus zvišanja plač se takoj kot bumerang vrne z grožnjami kot v primeru domov, da se bodo dvignile oskrbnine. Vse to povečuje napetosti in je samo eden izmed primerov politike deli in vladaj.

Evropski steber socialnih pravic določa zaveze Evropske unije glede plač: pravico delavcev do pravičnih plač, ki zagotavljajo dostojen življenjski standard, zagotavljanje primerne minimalne plače ter preprečevanje revščine zaposlenih. In tudi kakovost delovnih mest.

Pri plačni reformi javnega sektorja, o kateri se vlada pogaja s sindikati, je predvideno, da bo prvi plačni razred na novi plačni lestvici določen v višini sedaj veljavne minimalne plače, najvišji pa bo sedemkratnik tega zneska. Plačno reformo bi začeli uveljavljati s 1. januarjem 2025 in jo izvedli v treh letih.

Trenutno stavkajo zdravniki, kaj si bodo izborili, morda izločitev iz sistema javnih uslužbencev, poseben steber za zdravnike? V javnosti seveda kroži podatek, da je med prvimi 50 najbolje plačanimi v javnem sektorju vedno največ zdravnikov, denimo podatki za avgust: takrat 41 iz zdravstva. Govori se o dolgih dopustih in dodatkih. Pa da starejši zdravniki niso zadovoljni, ker so dvignili plače mlajšim.

Stavko so napovedali sodniki, tožilci, hočejo uveljavitev razsodbe ustavnega sodišča in izenačenje plač z drugimi javnimi funkcionarji.

Kako bo to všeč politikom, ki že zdaj niso zadovoljni? Spomnimo, predsednica države Nataša Pirc Musar je opozorila na dodatke, ki jih kot funkcionarka nima. Borut Pahor pa je tako ali tako že pred leti  prostodušno priznal, da s tri tisoč evri na mesec ne more živeti.

Pa naši evropski poslanci, tako je gostja našega Popkasta, evropska poslanka Romana Tomc, na vprašanje, koliko zasluži, odgovorila, da le tretjino tega, kar dobijo sodniki na Evropskem sodišču za človekove pravice.  

Skratka, povsod, kjer gre za javne plače, so prepiri, občutek prikrajšanosti, mukotrpna pogajanja, slaba volja včasih le za nekaj evrov. Pa kdo si bolj zasluži, kdo manj in tako naprej.

Je pa že nekdanji evropski komisar Janez Potočnik, ko je odgovarjal na vprašanja o svoji visoki plači, dejal, da od plače ne obogatiš.  

In eden izmed najbogatejših Američanov, investitor Warren Buffet, meni: če je plača edini vir dohodka, ste vedno le korak od revščine.

Tako javni sektor, kaj pa zasebni?

Le nekaj ur pred prelomom leta je bila velika novica, da stavkajo zaposleni pri trgovcu Tuš. Predsednica sindikata Mirjana Janjić je takrat dejala, da zaposleni v Tušu živijo v revščini, da se je stavki pridružila tudi večina poslovodij Tuševih trgovin. "Vse leto delamo nadure, obolevamo, komaj se preživljamo, zdaj pa gremo do konca."  

Nekdanji lastnik in ustanovitelj Tuša Mirko Tuš je javno nagovoril svoje drage "Tuševke in Tuševce", da je  globoko razočaran nad stavko, ker bi ta uničila podjetje. "Se boste pustili manipulirati nekim aktivistom, ki sploh niso zaposleni v našem podjetju in nimajo kaj izgubiti, če gre Tušu slabo? Nekaterim sindikalistom, ki so mogoče zaposleni pri nas, niso pa "Tuševke" in "Tuševci". Ne borijo se za vas, ampak želijo svojih pet minut slave. Izkoriščajo vas za lastne cilje in ko jim ne boste več koristili, bodo šli po svoje, saj se jim fučka za vaše službe in plače. Z izsiljevanjem in s stavko bodo oni dosegli samo to, da denarja tudi za vaše plače ne bo. Ne dovolite tega."  

Zaposleni so ob tem nagovoru človeka, ki je podjetje pripeljal v slab položaj, sam pa ohranil premoženje, prav zares ponoreli. Če ne drugega, je bil Mirko Tuš pred meseci zaradi zlorabe položaja in pranja denarja pri prodaji blagovnih znamk Tušmobil in Tuš Telekom obsojen na pogojno zaporno kazen.  

Zaposleni so na koncu stavko preklicali, od zahtevanih 1450 evrov bruto plače so pristali na 1180 evrov, kar sicer ni niti minimalna plača.

Podjetje Slovenska industrija jekla (SIJ) zaposluje 3800 ljudi, je eden največjih delodajalcev pri nas. Pomemben solastnik SIJ je še vedno država. Ta je po privatizaciji v času prve vlade Janeza Janše, ko je večinski delež kupila ruska skupina Koks v lasti družine Zubicki, ostala lastnica 25 odstotkov delnic, a v družbi pravega upravljavskega vpliva nima.

Tibor Šimonka, ki je tudi  predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, je član poslovodstva, ki si je lani razdelilo 21 milijonov evrov. Božičnice zaposleni niso dobili. Večinski lastnik Andrej Zubicki je po podatkih Necenzurirano v preteklih letih iz podjetja dobil za 80 milijonov evrov posojil. In ko so vodilni, tudi Šimonka, najbolj glasno kričali, da bo vsega konec, če država ne bo pomagala, so imeli največje dobičke. Med zadnjo energetsko krizo so v skupini od države uradno prejeli 2,4 milijona evrov pomoči. Po podatkih aplikacije Erar sta hčerinski družbi, SIJ Metal Ravne in SIJ Acroni, od ministrstva za okolje, podnebje in energijo skupaj prejeli dodatnih več kot šest milijonov evrov.

Najdražje prodana stanovanjska hiša lanskega leta je pri Radomljah blizu igrišča za golf in arboretuma v Volčjem potoku 65.000 kvadratnih metrov veliko posestvo. Na njem stoji ogromna hiša z bazenom in konjušnico. Vse to je kupil lastnik Kompas Shopa, Akustike Group in številnih drugih družb. Za posestvo, na katerem sta tudi hipodrom in pomožna hiša, je po podatkih Necenzurirano plačal nekaj manj kot štiri milijone evrov. Kupec je med tistimi lastniki podjetij, ki so, kot še piše Necenzurirano, tik pred koncem lanskega leta izkoristili davčno darilo nekdanje vlade Janeza Janše. Svoje deleže so prodali lastnim podjetjem, s čimer so si iz njih neobdavčeno izplačali denar. S tem so prehiteli davčno reformo sedanjega ministra za finance Klemna Boštjančiča. Ta je s 1. januarjem ponovno uvedla višjo obdavčitev v primerih, ko podjetja odkupijo lastne deleže od svojih lastnikov.  

So pa tudi bili eden največjih državnih prejemnikov pomoči v času epidemije covid-19, dobili so za več kot 2,5 milijona evrov nepovratnih sredstev, subvencij ali drugih ugodnosti.

To je samo nekaj primerov, kako se v zasebnem sektorju troši denar: ne za investicije in višje plače delavcev, kot nas vseskozi prepričujejo, ampak za osebni luksuz. In seveda pri tem ne gre samo za denar, pridobljen na trgu, gre za denar vseh nas, ki posredno iz državnega proračuna plačujemo tudi razkošne vile in milijonske bonuse tujim lastnikom.  

Kot družba v naši kulturi povzdigujemo pohlep. To so besede Dana Pricea, ki je tako kot mnogi obogatel z internetnimi posli. V Seattlu je ustanovil uspešno internetno podjetje, potem pa doživel razodetje po prebiranju Nobelovih nagrajencev za ekonomijo Daniela Kahnemana in Angusa Deatona, ki sta izračunala, da za srečo v življenju potrebuješ približno 70 tisoč dolarjev na leto. Znižal si je plačo, prej je znašala več kot milijon dolarjev, vzel posojilo, prodal delnice in zaposlenim naznanil, da imajo vsi, vključno z njim, plačo 70 tisoč na leto.  

Da kar povemo, kako se je končalo. Začetek zgodbe je iz leta 2015, podjetje pa še vedno deluje. Večina zaposlenih je vmes uspela povrniti dolgove, mnogi so se odločili za družino in otroke. Poročajo tudi, da so nekateri celo zdravo shujšali.

Dan Price je postal prava medijska zvezda, dobil nazive kot ameriški najboljši šef in podobno. Pa tudi ogromno nasprotovanj. Predvsem ker so to njegovo odločitev videli kot politično gesto in to za mnoge Američane najslabše možne vrste, nekakšen socializem, desničarski radijski voditelj Rush Limbauh ga je označil za komunista.  

Skoraj upravičeno. Lep primer imamo v naši neposredni bližini, kaj vse se gredo komunisti. Elke Kahr, županja drugega največjega avstrijskega mesta Gradca, o kateri smo že govorili tudi v prispevku Preverjeno pred leti, je članica Komunistične stranke Avstrije. Od 8300 evrov mesečne plače obdrži 2000 evrov, ostalo podari. Skupaj v vseh teh letih je darovala že več kot milijon evrov. Nedvomno strašljiva vzornica.  

Vsi ti primeri, kot tudi nedavni mlade avstrijske dedinje, ki namerava razdeliti 25 milijonov dediščine, so simpatični. Je pa seveda povsem narobe in nevarno računati na sporadično dobroto ali občasna razsvetljenstva tistih, ki imajo denar in vpliv. Pomembne so sistemske ureditve. 

Pred letom 1995 je polovica najrevnejših v ZDA zaslužila večji delež nacionalnega bogastva kot odstotek najbogatejših. Potem se je to obrnilo, odstotek najbogatejših zasluži več kot 50 odstotkov in prepad se samo še povečuje. Leta 1965 so uprave podjetij v ZDA zaslužile 20-krat več kot delavci, leta 2015 že 300-krat več.  

Še leta 1990 so plače delavcev rasle enakomerno z dobički podjetij, odstotek rasti plače ob odstotku rasti dobička podjetja. Od leta 1990 do 2008 je delavec dobil le še 0,6 odstotka in od 2008 do 2016 le še 0,3 odstotka.  

Kakšna je splošna slika pri nas?  

Koliko bogastva je pri nas v rokah odstotka najbogatejših? Presenetljivo veliko. Po podatkih organizacije World Inequality Lab ima odstotek prebivalcev Slovenije v lasti 23 odstotkov premoženja, kar je več kot v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in na Danskem. Je Slovenija res še vedno tako egalitarna družba, kot si predstavljamo?

In to so verjetno ključne številke in ključna vprašanja. Je pa na to zelo težko preusmeriti pozornost, vsaki poskusi izpadejo naivno.  Bolj realno in za kapital seveda bolj produktivni so prikazi  medsebojnih spopadov za javni denar tistih, ki vzamejo malo.  

Gre za kontekst. In spretno prodajanje zgodb.  

Kot to znajo banke, ko uspešno prikazujejo, da nam delajo uslugo, ko hranijo naš denar, kot to znajo tisti, ki nam zbujajo občutek, da smo finančno in ekonomsko neizobraženi ignoramusi. Znajo tisti, ki uspešno prepričujejo, da dialog z vlado in delodajalci vodijo in narekujejo delavci. (LOL)

So sicer poskusi razbijanja mitov v ekonomiji. Jože P. Damjan tako v nekem komentarju razgalja plačno cenovno spiralo. Da je treba, ko je inflacija, plače držati nazaj, sicer se stroški dela prenesejo v višje proizvodne stroške podjetij, to pa dvigne cene izdelkov in potem seveda spet požene inflacijo. Damjan pravi, da empiričnih podatkov, da plače poganjajo inflacijo, ni, so pa podatki in resne analize, da inflacijo poganjajo veliki dobički podjetij.

Zdaj bo potekal boj za davke oziroma kot lepo mediji izražamo, kakšen bo davčni primež, beseda, ki že implicira nekaj slabega, nekaj, kar nas stiska. Veliko je mitov tudi pri interpretaciji davkov pri nas. O obremenitvi plač pri nas, ki je visoka, je pa podobna kot v Nemčiji, Avstriji in Belgiji.

Veliko manj slišimo o davku od dohodka pravnih oseb oziroma davku od dobička. Ta znaša v Sloveniji 19 odstotkov, ob upoštevanju davčnih olajšav pa je bila efektivna stopnja v letu 2020 14,9 odstotka, kar je manj od povprečja držav OECD.  

Kot v davčni oazi je tudi davek na kapital in premoženje.

Po podatkih OECD so v letu 2020 vsi davčni prihodki znašali 36,9 odstotka BDP, kar Slovenijo uvršča na 13. mesto. Vse zahodnoevropske in skandinavske države zberejo več davkov za delovanje države in javnih storitev. Manj zberejo mediteranske in vzhodne države ter davčne oaze.

Ob nastopu nove vlade so slovenski podjetniki zagnali vik in krik nad napovedanimi višjimi davki in začeli groziti z begom v tujino. In da bodo, ker jih ne bodo ustrezno plačevali, tja pobegnili tudi najboljši kadri. Economic Policy Institute v članku  ekonomista Josha Bivensa razlaga in podkrepi s podatki, da zmanjšanje davkov podjetjem, da bi povečali plače, ne drži. Večina raziskovalcev ugotavlja, da zmanjševanje korporativnih davkov koristi le kapitalskim dobičkom, ne pa delavcem.  

Sicer pa se je po podatkih Statističnega urada Slovenije leta 2021 v Slovenijo priselilo 139 doktorjev znanosti, odselilo pa se jih je 132. Dva svetovna farmacevtska velikana pa sta ravnokar napovedala, da bosta v Slovenijo vložila približno milijardo evrov.

Splošna slika pa bo na koncu še vedno približno takšna: javni sektor je vedno tisti, ki zahteva denar, vedno več od nas, davkoplačevalcev, zato jih ne maramo, pa tudi med sabo se ne marajo preveč, ker se borijo za isti denar. Zasebni pa zasluži sam in je vedno potem žrtev, saj si mora del tega odtrgati od ust za javni, pohlepni in potratni.    

To je naracija, ki je najbolj prodajana. V resnici je nekoliko drugače. Ko se zasebnemu kaj zalomi na trgu, dobi ogromno od države: denarja, odpustkov in pomoči. Zateguje pa se po navadi pri najrevnejših, ki nikoli ne bodo določali naracije.

V večini primerov ljudi na splošno zelo malo briga za druge, zanima jih njihov položaj, zato mora to urediti nekdo drug: država oziroma vsakokratna vlada.  

Ob tem pa še ta pomislek. V komentarju v Guardianu avtorica zapiše, seveda, davki morajo biti. Zanima pa jo, kam gre njen denar? Glede na to (govori o Veliki Britaniji, lahko pa bi veljalo tudi za večino drugih držav), da je javno zdravstvo v agoniji, socialni sistem pa pušča družine v bedi.  

To je pomembno vprašanje. Neprijetna je misel, da moj denar ne gre za tiste, ki zaslužijo manj, za javno zdravstvo, šolstvo, ampak za milijonske bonuse, posestva ali pa en tak lep primer: podjetnim fantom, ki so nam prodajali maske in carsko zaslužili, da so nam potem pošiljali razglednice iz raja.