Nekdanji zdravnik, ki je izgorel: Upam, da boste nehali poniževati zdravnike, ki še vztrajajo

Mladi zdravniki so prejeli pismo, ki ga je v jezi napisal nekdanji družinski zdravnik, potem ko je slišal izjavo ministrice, in ga delili z javnostjo. Zdravnik je pismo začel z nagovorom ministrici, da ga je njena izjava pošteno razburila. Kot se je predstavil, je specialist družinske medicine, v sedmih letih delovne dobe pa je bil dvakrat na bolniški zaradi izgorelosti: "Svoje potrebe so nas naučili postaviti na stran že tekom pripravništva. Moja izkušnja je bila, da sem kot zdravnik pripravnik že prvi dan izvajal male posege brez neposrednega nadzorstva mentorja, ker drugače programa ne bi mogli opraviti in pacienti ne bi bili oskrbljeni. Po pripravništvu sem se zaposlil kot "sobni zdravnik" v zdravstvenem domu, kjer sem protizakonito vodil ambulanto družinske medicine." 

 Nekega meseca oddelal 296 ur, kmalu izgorel

Kot opisuje, ker "ni nikogar drugega", so bili zakoni in kompetence sekundarnega pomena: "Zaradi pomanjkanja kadra sva bila pogosto skupaj z drugo zdravnico razpisana vsak za 4 ambulante, saj so 'pacienti potrebovali oskrbo in ker ni druge možnosti'. V tem obdobju ne bi smel pokrivati terena, ampak sem večkrat ostal edini zdravnik v celotni zdravstveni ustanovi. Rečeno mi je bilo: 'Najbližje ekipe so na terenu, najbolje je, da greste vi. Ni druge možnosti.'" 

"Celih šest mesecev sem se lahko izognil dežurstvom, ko sem postal specializant, potem sem moral začeti, čeprav se nisem počutil pripravljenega, ker 'če ne boš dežural, pacienti ne bodo imeli oskrbe'," piše. Ko je privolil, pa je bil posrkan v dežurstva. Nekega meseca je skupno oddelal 296 ur: "Ta določeni mesec sem kot specializant na plačni listi imel dohodek 3200  evrov neto, ampak tudi noči, ko nisem bil razpisan v službo, sem prespal na pregledovalni mizi v službi, ker bi bila vožnja domov prenevarna v takšnem stanju."

Nekaj mesecev za tem je obležal: "Nisem mogel vstati iz postelje. Razmišljal sem, kaj je narobe z menoj, da sem tako len. Začel sem se opazovati in ugotovil, da delam majhne korake, govorim z monotonim glasom, nič več mi ni v veselje, nimam empatije, majhne stvari me vržejo iz tira ..."

Ker "ni bilo drugega", si je uredil predpis antidepresiva in delal dalje. Po pol leta je imel prvi panični napad na delovnem mestu: "Šel sem v bolniški stalež, uredili so mi terapijo. Po treh tednih sem se vrnil v službo, "ker je pomanjkanje". Oddelati 4 ure je bila muka. Po pol leta sem bil zmožen oddelati redno ambulanto samostojno. Na tak nenormalni delavnik kot pred izgorelostjo se nikoli nisem vrnil ... vse do covida." 

Med covidom je, kot pripoveduje, bil vpoklican v matično zdravstveno ustanovo. Za čim boljšo oskrbo pacientov je bil tri mesece dosegljiv 24 ur na dan za posvete in koordinacijo: "Z osebjem smo za zajezitev okužbe na določeni točki ostali tudi do enih ponoči, 10 ur po tem, ko je naš delovnik uradno že prenehal. Kmalu po tem sem bil ponovno na bolniški, tokrat za 3 mesece."

Kot izpostavlja, so navajeni, da se njihovega dela ne vidi in ne ceni: "Od študija dalje smo poslušali, da smo zaslužkarji. Morda je čas, da si politiki in družba nalijete čistega vina. Morda pa nismo problem zdravstva zdravniki, "dvoživke", zaslužkarji. Smo grešni kozel za vse, kar je narobe z zdravstvom. Ne vem, kje je problem slovenskega zdravstva. Nisem za to hodil v šolo. Odgovorni ste politiki, razni vodje ter direktorji. S svojimi ukrepi, po mojem mnenju, samo krepite zasebno zdravstvo, ki se vedno bolj vzpostavlja."

Na koncu nagovori politike: "Ne pričakujem takšne angažiranosti od nobenega delavca. Tudi od vas ne. Ni zdrava za nobenega. Tudi za paciente, ki sem jih obravnaval, je bila vse kaj drugega kot optimalna. Za konec naj povem, da so moje storitve za državne ustanove izgubljene. Politiki ste izgubili moje zaupanje za ureditev razmer v zdravstvu. Našel sem boljšega delodajalca. Upam pa, da boste nehali poniževati vse ostale zdravnike, ki še vztrajajo."