Sporne se prof. dr. Rajku Pirnatu zdijo tudi zahteve po depolitizaciji Policije. "Depolitizacija, ki jo zahtevajo in izvajajo politiki, ni nič drugega kot politizacija v drugo smer. To je nekaj, česar nikakor ni mogoče zagovarjati," pravi Pirnat in opozarja, da je kadrovanje po političnih merilih nedopustno.
Kot je znano, je nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar zaradi domnevnih političnih pritiskov in zahtev po kadrovskih zamenjavah v Policiji dala prijavo na Specializirano državno tožilstvo. Tam so zadevo odstopili Policiji, preiskavo so prevzeli ljubljanski kriminalisti. Ti pa so po naših informacijah od tožilstva prejeli v reševanje še eno kazensko ovadbo v tej zadevi, in sicer konkretno zoper predsednika vlade, zaradi suma zlorabe uradnega položaja, vložila naj bi jo ena od civilnih iniciativ. Kakšen je lahko epilog preiskav zaradi spora med predsednikom vlade Robertom Golobom in nekdanjo notranjo ministrico, ki je zaradi domnevnih političnih pritiskov odstopila s položaja, smo vprašali dva pravnika in profesorja. Moja sogovornika sta bila profesor in predstojnik Katedre za upravno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Rajko Pirnat in profesor za kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru dr. Miha Šepec.
Kje se torej končajo pristojnosti politike oziroma predsednika vlade in drugih funkcionarjev, ko gre za poseganje v Policijo, kadrovanje, zamenjave ljudi na željo politike, pogojevanje, kdo lahko postane generalni direktor in podobno? "Predsednik vlade nima zakonsko določenega pooblastila, da bi zahteval, koga je po njegovi oceni treba zamenjati v Policiji. To pomeni, da so morebitne take zahteve politična dejanja, ki predstavljajo po mojem mnenju politični vpliv na kadrovanje v Policiji. Prav tako zakonsko nikakor ni dopustno pogojevati imenovanja generalnega direktorja Policije s pogojem, da bo izpolnil določene kadrovske zahteve. Sam menim, da se mora predsednik vlade čim manj vmešavati v delo Policije s tem, da bi neformalno vplival na ministra ali generalnega direktorja," pravi prof. dr. Rajko Pirnat.
Ker je kadrovanje v Policiji izključno samo v pristojnosti generalnega direktorja, Pirnat opozarja tudi na omejene pristojnosti notranjega ministra. "Kadrovska vloga ministra neposredno se konča pri imenovanju generalnega direktorja. Ministrstvo sicer lahko daje Policiji tudi temeljne kadrovske usmeritve, vendar so te dopustne le znotraj zakonskih okvirov in ne smejo biti politične." Profesor Pirnat je tudi sicer kritičen do kadrovskih zamenjav, ki jih narekuje politika. "Kadrovanje po političnih merilih je sploh nedopustno v državni upravi, še toliko bolj pa v Policiji, ki mora pri izvajanju vseh nalog skrbeti za zakonitost in nepristranskost svojega dela. Upam, da kadrovanje na podlagi političnih kriterijev nikakor ne bo usmeritev tudi te vlade," dodaja.
Torej, vse kadrovske zamenjave in morebitne premestitve uslužbencev Policije na željo politike, tistih na strokovnih funkcijah, bodo tudi tokrat, kot že v času prejšnje vlade, nezakonite. "Tako imenovane zamenjave, odpovedi pogodbe o zaposlitvi na Policiji so dopustne le iz zakonsko določenih razlogov. Vse druge so nezakonite, kar pa se presoja v vsakem posameznem primeru. Politični razlogi niso zakonsko dopusten razlog."
Kako doseči, da bo politika dojela, da gre v Policiji za strokovne funkcije in položaje, na katere so ljudje izbrani na podlagi kariere, ki so jo gradili, strokovnega znanja in javnih razpisov, ne pa na osnovi politične pripadnosti? "Edini način je, da politiki razumejo, kako pomembna je apolitičnost, strokovnost in nepristranskost delovanja Policije, in se vzdržijo vsakega ravnanja, ki bi lahko pomenilo politični pritisk na kadrovanje v Policiji. Vsak politični pritisk v to smer namreč predstavlja politično kadrovanje," meni predstojnik Katedre za upravno pravo.
Kot je znano, so se trenja med Golobom in Bobnarjevo začela že zaradi neimenovanja Boštjana Lindava za generalnega direktorja Policije s polnim mandatom, kar je Bobnarjeva ocenila kot potezo brez primere v zgodovini Policije, saj si minister sam izbere človeka na tem položaju. Državna sekretarka iz kabineta predsednika vlade Maša Kociper pa je bila presenečena nad stališčem Bobnarjeve in ji je očitala, da je očitno pozabila, da direktorja Policije ne imenuje notranji minister, ampak vlada kot kolektivni organ.
"Generalnega direktorja Policije sicer res imenuje vlada, vendar to ni politično imenovanje. Generalnega direktorja se imenuje po posebnem natečajnem postopku, ki ga ureja Zakon o javnih uslužbencih, katerega bistvo je, da posebna strokovna komisija ugotovi in oceni strokovno usposobljenost kandidatov in ministru predlaga v izbiro usposobljene kandidate. Minister opravi izbiro in predlaga vladi enega od kandidatov. Vlada lahko zgolj imenuje ali zavrne tega kandidata. Očitno je, da ima določeno izbirno diskrecijo minister, ne pa vlada, pa še minister le znotraj tistih, ki jih je izbrala natečajna komisija," pojasni Pirnat.
Bobnarjeva se je zaradi poskusov političnega kadrovanja oziroma zahtev po zamenjavi konkretnih uslužbencev Policije odločila za prijavo na tožilstvo in na Komisijo za preprečevanje korupcije. In kakšne posledice lahko prineseta preiskavi, če se sumi potrdijo? "Take zahteve sicer lahko predstavljajo politični pritisk, ki pa se mu mora biti minister sposoben upreti, če meni, da se od njega zahteva nezakonito ravnanje. Ugotovitev, da so določena dejanja v zvezi s temi pritiski predstavljala kršitev Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije ali da so bila celo storjena kazniva dejanja, morajo po mojem mnenju nujno biti razlog za prenehanje funkcije tistih političnih funkcionarjev, ki so ta dejanja storili," meni naš sogovornik.
Profesor Rajko Pirnat ob tem opozarja tudi na sporne zahteve po depolitizaciji Policije, o katerih poslušamo vsak dan. "Depolitizacija, ki jo zahtevajo in izvajajo politiki, ni nič drugega kot politizacija v drugo smer. To je nekaj, česar nikakor ni mogoče zagovarjati, in upam, da se bosta Policija in njen generalni direktor uprla vsaki taki splošni in pavšalni "depolitizaciji", ki jo izvaja politika."
Kot je povedal že v naši oddaji 24UR ZVEČER, gre za karierne uradnike in vsak človek ima tudi neko politično prepričanje, kar ni nič narobe. "In to ravnanje, kjer se zahteva, da se eni karierni uradniki, policisti, zamenjajo z drugimi, samo zato ker so drugačnega političnega prepričanja, prav navaja na to, da naj policisti uporabljajo svoje politično prepričanje pri svojem delu. To pa je absolutno nesprejemljivo. In če se je prej to dogajalo, se zdaj ne sme, saj so vendar prišli na volitve in nas prepričali, da bodo ravnali drugače. Zdaj pa se zdi, kot da ravnajo enako."
Miha Šepec: Eno so predvolilne obljube, drugo pa dejansko ravnanje politike na oblasti
V predvolilni kampanji so vse tri koalicijske stranke obljubljale, da bodo vrnile stroko v Policijo in iz nje umaknile politiko. Zgodile so se zamenjave vseh vodilnih kadrov v vodstvu Policije in NPU, ki so bili na funkcije postavljeni v času prejšnje vlade. Brali smo lahko, da gre za največje strokovnjake, ki bodo vrnili ugled tej instituciji, podpirala jih je tudi politika. Po zgolj devetih mesecih ta ista vladajoča politika menja ljudi, ki jih je prej kovala v zvezde, in napoveduje nove kadrovske rošade.
"Eno so predvolilne obljube, drugo pa dejansko ravnanje politike na oblasti. Zakonodajo, ki umika politiko iz Policije in njen vpliv na generalnega direktorja Policije, lahko pozdravljamo, sprašujem pa se, kdo bo potem imenoval generalnega direktorja? Komisija, ki bo sestavljena izključno iz strokovnjakov, ali bo na imenovanje slednjih tudi vplivala politika? Ne smemo pozabiti, da ima politika še vedno zelo močan vpliv tudi na imenovanje sodnikov, predvsem pa na ustavne sodnike, kjer že zadnjih nekaj let velja, da mora ustavni sodnik imeti že skoraj politično značko na obleki, da ga potrdijo, in kjer je politika zavrnila nekaj vrhunskih pravnih strokovnjakov, katerih strokovnost je bila neoporečna," pravi dr. Miha Šepec, profesor za kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru.
"Kadrovske zamenjave v Policiji trenutne politike si lahko razlagamo kot čiščenje političnih kadrov prejšnje politike. Le upamo pa lahko, da to obenem ne pomeni postavljanja svojih političnih somišljenikov, ker sicer to ne bo prineslo nikakršnega napredka ne za Policijo ne za družbo kot celoto, le volk bo zamenjal kožo," meni naš sogovornik. Na vprašanje, kakšne posledice lahko prinesejo preiskave, če se potrdijo sumi političnih pritiskov na kadrovanje v Policiji, pa odgovarja, da bi to pomenilo neetično politično vmešavanje v samostojnost Policije.
"Zamenjava ali odstranitev določenih ljudi v Policiji lahko temelji le na njihovi delovni nestrokovnosti ali nezakonitem ravnanju. Drugače je s politično postavljenimi kadri, kar generalni direktor Policije je, enako velja tudi za njegova namestnika. Če je nekdo prišel na pozicijo tako, da je bil politično postavljen, potem seveda ni sporno, da ga druga politična stran na enak, političen način tudi odstrani s tega mesta. Glede na to, da je generalni direktor Policije politično postavljena figura, je praktično nemogoče, da nanj ne bi bilo nikakršnega političnega vpliva. Kako velik je, pa je odvisno od politične higiene. Nekaj pa je gotovo – če na primer vladajoča politika želi močan boj proti korupciji, potem seveda potrebuje generalnega direktorja Policije, ki sledi tej viziji in bo sledil političnim željam," razlaga profesor Šepec.
Glede političnega kadrovanja v Policiji pa naš sogovornik pravi: "Zahteve po kadrovanju prav določenih ljudi, predvsem če so slednji zaposleni po političnih povezavah in ne zaradi svoje strokovnosti, pa je klasičen primer politične korupcije, kjer politika zlorablja državo in njena sredstva za kadrovanje svojih pripadnikov. Tako ravnanje politike sicer ni kaznivo samo po sebi, saj dejansko politični pritisk nikogar zares ne prisiljuje v določeno ravnanje, vendar pa bo tisti konkretni posameznik, ki bo političnemu pritisku klonil in zavestno kršil zakonodajo, lahko tudi kazensko odgovoren. Lahko gre za kazniva dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, oškodovanja javnih sredstev ali nevestnega dela v službi."
Profesor Miha Šepec dodaja, da se je pa vseeno treba zavedati, da vladajočo politiko ustvarja ravno predsednik vlade in ne posamezni ministri, zato je utopično pričakovati, da ne bi imel nikakršnega vpliva na to, kdo bo generalni direktor Policije. "Seveda bi bilo idealno, da bi bila Policija izključno strokovno vodena, ampak to je v našem sistemu praktično nemogoče, konec koncev je tudi minister vedno politična figura, četudi se sam izključno smatra za strokovnjaka."
"Osebno ne vidim možnosti, da bi predsednik vlade pravno odgovarjal za kakršne koli morebitne politične pritiske. Kot rečeno, je on tisti, ki vodi državno politiko. Po drugi strani pa bi pretirano vmešavanje v strokovnost in neodvisnost Policije moralo voditi do politične odgovornosti – torej padec politične podpore v javnosti kot posledica neizpolnjevanja političnih obljub in koruptivnega vplivanja na strokovnost in neodvisnost Policije," poudarja naš sogovornik.
Kaj pa politične posledice, če bi, denimo, Komisija za preprečevanje korupcije prišla do ugotovitev, da so šle zadeve čez mejo dopustnega? "To je odvisno od političnih strank v vladi. Bodo tako ravnanje predsednika vlade javno obsodile ali pometle pred preprogo? Menim, da pravni postopki predsednika vlade ne morejo doleteti. To je namreč politična igra, kjer je določena mera vpliva na ministre in imenovanje generalnega direktorja Policije pričakovana in logična. Predsednik vlade s svojim političnim pritiskom pa ne more vplivati na konkretno delo posameznih policistov ali zaposlenih v Policiji. Torej tudi ne more, na primer, ukazati nekemu komandirju, da se nekoga odpusti ali da se nekoga zaposli. Če bi ta pritiskom podlegel, bi na koncu sam pravno odgovarjal za nezakonito delo."
"Dobra kvalitetna politika bo prednost pri imenovanju tako ministra kot generalnega direktorja Policije dala strokovnosti in usposobljenosti, slaba, neetična in koruptivna politika pa bo prednost dajala osebnim povezavam in si nato na nek način poskušala politično podrediti Policijo," zaključuje profesor za kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, dr. Miha Šepec.
Žaberl: Da smo v kratkem času zamenjali že šest generalnih direktorjev Policije, je katastrofa
V slabih treh letih smo prejšnji teden dobili že šestega prvega moža slovenske Policije. Junija lani, ko sta notranje ministrstvo in Policijo prevzela Tatjana Bobnar in Boštjan Lindav, sta dejala, da ta resor prevzemata "po pravnem barbarstvu", ki je trajalo dve leti, ko je prejšnja oblast diskreditirala tudi vse vrhunske strokovnjake, ker so ostali zvesti stroki. Sporočila sta, da je tega konec. Na položaje so se vrnili vsi, ki so bili nezakonito odstranjeni in umaknjeni v Tacen. Po zgolj devetih mesecih se zgodba ponavlja, Tacen je spet postal aktualen, na udaru so spet ljudje, ki so se komaj vrnili od tam.
Boštjan Lindav je po odhodu s položaja dejal: "Ko sem prevzel vodenje Policije, sem trdno verjel, da je naša družba po preizkušnjah zadnjih let dosegla stopnjo zrelosti in razumevanja, da je treba Policiji zagotoviti samostojnost in neodvisnost dela. Ugotavljam, da sem v tem pogledu očitno pričakoval preveč." Vlada je razrešila tudi štiri uslužbence notranjega ministrstva. Generalnega sekretarja Gregorja Novaka, poslali so ga nazaj v Policijo. Razrešili so tudi prvega moža Direktorata za policijo in druge varnostne naloge Slavka Koroša, kjer so poskrbeli za najzahtevnejši in najbolj obsežen nadzor, ki ga je kdaj koli opravil ta direktorat.
Na 161 straneh so spisali ugotovitve izrednega nadzora zaradi spornega ravnanja policistov na protestih. Koroš se vrača v vodstvo Uprave kriminalistične policije. Tam so ga s funkcije pomočnika direktorja UKP razrešili v času prejšnje vlade, ker je kot predsednik Društva kriminalistov Slovenije opozoril na nezakonito odrejeno revizijo kriminalističnih preiskav na NPU, ki jo je zahteval nekdanji notranji minister Aleš Hojs. Z mesta šefice Direktorata za migracije se je morala posloviti Nataša Potočnik, z mesta vodje Direktorata za upravne notranje zadeve pa Aleš Jerman.
Kako komentira dogajanje v Policiji, vprašamo še strokovnjaka za policijska pooblastila, ki je bil vrsto let tudi prvi mož Direktorata na MNZ, ki ga je do prejšnjega tedna vodil Koroš, zdaj pa je profesor na Fakulteti za varnostne vede v Mariboru. Doc. dr. Miroslav Žaberl pravi, da je katastrofa, da imamo v zadnjih treh letih že šestega direktorja Policije.
"Vsake takšne menjave pomenijo pritisk na zaposlene in organizacijo, še posebej velja to za Policijo, ki je hierarhično urejena. Vsakokratno menjavanje vrhovnih vodij tudi pomeni, da ti ne morejo razvijati in razviti svoje vizije vodenja. Dejstvo, da smo v kratkem času imeli šest generalnih direktorjev Policije, je s tega vidika katastrofa. V tujini, kjer imajo izgrajen policijski karierni sistem, se kaj takšnega ne more zgoditi. Tam se ve, da ko bo šel generalni direktor v pokoj, ga zamenja njegov namestnik, ki se že dolga leta pripravlja na to. Pri nas pa so bili za generalne direktorje Policije večinoma, razen redkih izjem, izbrani brezimneži, brez ustreznih znanj vodenja na državni ravni," razlaga Žaberl.
"Obljuba sedanje politike, da bo zamenjala tiste servilne vodje, ki so pod prejšnjo oblastjo bodisi neupravičeno izvrševali politične ukaze in nedopustno posegali v človekove pravice ali pa so bili nastavljeni brez ustreznih strokovnih kompetenc, je upravičena. Vsekakor pa je pri zamenjavah treba upoštevati tudi delovnopravno zakonodajo. Sicer se lahko ponovi primer Muženič, ko se je prejšnji oblasti tako mudilo z zamenjavo, da so uporabili napačno zakonsko podlago. Kakršne koli druge menjave so nedopustne in v tej politični obljubi nove oblasti niso bile vsebovane," pravi naš sogovornik.
Do kam pa lahko spet sežejo kadrovske zamenjave, ki se napovedujejo? "Žal so javni razpisi, ne samo v Policiji, temveč tudi v ostali javni upravi, v veliki meri postali farsa. Najprej se izbere kandidata, se ga postavi za vršilca dolžnosti, potem pa se objavi javni razpis. Seveda se noben pameten strokovnjak na tak razpis ne bo javil, če se ve, kdo bo izbran. V času prejšnje vlade so celo v vmesnem obdobju spreminjali pogoje za zasedbo posameznih vodilnih delovnih mest, da ga je lahko zasedel izbran kandidat, kar sem poimenoval kar kadrovska korupcija. Poleg tega so po mojem mnenju nehigienične tudi zamenjave, ki jih vrši nekdo, ki je zgolj vršilec dolžnosti, saj to pomeni oziroma bi moralo pomeniti, da načeloma še ne ve, ali bo dobil polni mandat za udejanjanje svoje vizije," še dodaja dr. Miroslav Žaberl.
Neuradno je slišati, da se bodo tudi zdaj spreminjali pogoji za nekatere funkcije, da bodo na želene položaje lahko prišli točno določeni izbranci.
Glede epiloga policijske, tožilske in preiskave na protikorupcijski komisiji, ki se nanaša na domnevne politične pritiske, pa Žaberl pravi: "Ali zgolj pričakovanja po določenih kadrovskih menjavah dosegajo standard utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ali koruptivnega dejanja, pa naj presodijo za to pristojni organi."
KOMENTARJI (431)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.