Čeprav je v pretekljih dneh nekaj slovenskih ribiških ladij znova prešlo črto sredine, hrvaški policisti niso posredovali. Prejšnji teden in v začetku tega so bili incidenti na morju del ribiškega vsakdanjika, scenarij pa vedno enak. Slovenski ribiški ladji, ponavadi kočarici, ki vleče za seboj mrežo in zato potrebuje veliko manevrskega prostora, se je nekje ob črti sredine približal hrvaški policijski čoln in opozoril ribiče: "Slovenska ribiška ladja, govori vam poveljnik hrvaškega policijskega gliserja! Zapustite hrvaške vode proti razmejitveni črti! Prekinite z ribolovom!"
Nekaj minut zatem se je med ribiško ladjo in hrvaške policiste namestil še čoln slovenske policije. Sledilo je nekajurno srepo opazovanje, dokler ribičem ni bilo vsega zadosti. "Hrvati so rekli, da bodo ostali ob ladji dokler ne izplujem iz njihovega morja, čeprav sem lovil v slovenskem morju. Ker je bilo slabo vreme sem se odločil, da ne mučim slovenske policije in sem zapustil sporno območje," je po enem od incidentov povedal slovenski ribič.
Težava je pravzaprav v nejasni meji na morju še iz bivše SFRJ. Zato sta se državi ob osamosvojitvi ustno dogovorili, v ustavnih listinah pa zapisali, da bosta do nadaljnjega spoštovali takšen nadzor morja, kot sta ga opravljali prej. "Policiji sta se še v okviru stare države dogovarjali o nadzoru morja, zato obstaja vrsta dokumentov, ki kažejo, kje je bil nadzor slovenske policije," je povedal vodja slovenskih pogajalcev Miha Pogačnik.
Hrvatje pa so letos iz naftalina potegnili konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu, natančneje prvi del 15. člena, ki govori o določitvi sredinske črte. Ta je v primeru Pirana in Savudrije zaradi čistega terena otročje lahka. Drugi del člena pa opozarja na izjeme v primeru zgodovinskih ali drugih okoliščin, torej skupno morje in ustni dogovor o statusu quo iz leta 1992, na katera se sklicujejo slovenski pogajalci o meji. Ob vsem tem je treba upoštevati še pogodbo o meji, ki sta jo lani podpisali obe vladi, vendar je ni potrdil na slovenski ne hrvaški parlament.
Kot rešitev zato v ospredje pozornosti prihaja arbitraža, ki pa ni pogodu nobeni strani. Hrvaški zaradi vseh naštetih listin, pogodb, konvencij in dogovorov, ki ne govorijo v prid vzpostavitvi režima sredinske črte, Sloveniji pa zaradi časa, ki ga arbitraža zahteva.
"V primeru arbitraže se je potrebno dogovoriti o vrsti stvari, kot je identiteta arbitražnega tribunala, po kakšnem pravu se bo sodilo, kakšen bo postopek, kaj se bo arbitraži predložilo, kakšno bo zastavljeno vprašanje, na katerega naj bi arbitraža odgovorila in tako naprej. Vprašanje je, če bi se državi bili ob tako občutljivem vprašanju sposobni dogovoriti o vseh teh vprašanjih," meni Pogačnik.
V hrvaških medijih je zaradi domnevne iztrošenosti jadranskih bogastev, ki ji bodo v Bruslju zlahka verjeli, zaslediti predloge o vzpostavitvi tako imenovanega gospodarskega območja v spornem delu morja, s katerim bi ribolov sploh prepovedali. S tem bi bilo konec tudi mencanju glede Maloobmejnega sporazuma, ki ga, tudi zaradi nedoločene meje, noče nobena stran. Hrvaški ribiči se pritožujejo, da jim vlada zaradi prelova zmanjšuje število ribiških ladij in se zato čudijo, zakaj bi lahko kljub temu v hrvaškem morju lovili tujci, med slovenskimi ribiči pa je za ribolov do Limskega kanala prav tako bolj malo zanimanja.
