'Sanje vsakega pilota so, da je čim več v zraku'

Bredo Šprajcar je za letenje navdušil oče, športni pilot, ko jo je še kot majhno deklico jemal s seboj na letališče v Lescah. Pri 16 letih je prvič poskusila leteti tudi sama in odločila se je za jadralno letenje. Jadranje v hribih nad Gorenjsko jo je tako prevzelo, da se je po gimnaziji vpisala na fakulteto za strojništvo, smer letalstvo. V okviru študija je pridobila izkušnje na motornih letalih in profesionalne licence. V Lescah je začela leteti še z manjšimi letali cessna in poleg jadralne pridobila še licenco športnega pilota na letalih. Po diplomi se je zaposlila v podjetju Flycom, kjer se je prvič od blizu srečala s helikopterji. Povsem so jo prevzeli, a ker v podjetju takrat niso potrebovali pilotov, se je leta 2008 odločila, da vstopi v policijske vrste. Na tamkajšnji letalski šoli je pridobila profesionalno licenco na helikopterju, nato pa se je začela vključevati v operativne naloge. "V letalski enoti se šolanje začne na manjšem enomotornem helikopterju AB 206, potem se prešola še na dvomotorne helikopterje. Nato pa se ves čas šolamo tudi na novih tipih helikopterjev. Tu ni tako kot pri avtomobilu, kjer po opravljenem izpitu lahko voziš katerega koli. V aviaciji za vsak tip letala ali helikopterja potrebuješ izpit (t. i. type rating), ki se ga vpiše v licenco in ga moraš vsako leto obnavljati," pripoveduje.

Danes pri svojem delu leti z eurocopterjem 135 (EC 135), ki je opremljen tudi s termovizijsko kamero, malo manjšim enomotornim AB 206 jetrangerjem in dvema agust bell helikopterjema (AB 212/412). V floti slovenske policije je tudi helikopter A 109 E, s katerim pa Šprajcarjeva še ne leti.

Kot ena od le dveh ženskih pilotk v policiji opravlja dve vrsti nalog – policijske in reševanja oz. humanitarne naloge. Med policijske sodijo nadzor prometa in nadzor državne meje, ki je zaradi prebežnikov trenutno zelo aktualen, vsak dan pa je na voljo tudi interventni helikopter, ki se dvigne na klic – v zraku je lahko v le nekaj minutah. "Če se na primer nekje pojavi večje število prebežnikov in policisti potrebujejo podporo iz zraka. Tukaj je eurocopter zelo uporaben, ker ima termovizijsko kamero. Pogosta interventna naloga so tudi iskalne akcije pogrešanih oseb, iskanje storilcev kaznivih dejanj, njihovih vozil … sodelujemo s kriminalisti, specialno enoto policije ter na nogometnih tekmah in shodih, kjer so pričakovani izgredi." Med humanitarne naloge pa sodita gorsko reševanje in helikopterska nujna medicinska pomoč, ki jo sicer trenutno izvaja le Slovenska vojska.

Osnovno ekipo v policijskem helikopterju sestavljajo pilot, kopilot in tehnik letalec. Pri helikopterski nujni pomoči sta v ekipi še zdravnik in reševalec, pri gorskem reševanju pa se tema pridruži še gorski policist, ki preveri okoliščine, v katerih se je nesreča zgodila. "Medtem ko pri nujni medicinski pomoči pristanemo na terenu – travniku ali cesti, morajo biti pri gorskem reševanju vsi usposobljeni, da se lahko spustijo po elektromotornem vitlu, kar zahteva še dodatno šolanje vseh članov posadke."

'Tu smo zato, da pomagamo, a vsako reševanje pomeni izpostavljanje za nas'

Trenutno so najpogostejše intervencije, ki jih opravljajo, povezane z iskanjem ilegalnih prebežnikov, v splošnem pa so najpogostejše iskalne akcije pogrešanih oseb. Na vprašanje, ali se pri svojem delu srečujejo tudi z bizarnimi primeri ali potegavščinami, Šprajcarjeva odgovori, da se ji je na začetku marsikaj zdelo nenavadno, potem pa se vsega navadiš. "Ko dobiš klic, v osnovi ni nič bizarnega, se pa kasneje mogoče izkaže kot tako – nekdo je na primer pogrešan, ga iščemo, poletimo, on pa se vrne domov, kot da nič ni bilo. A tudi v takem primeru smo veseli, da se stvar reši v pozitivni smeri. Lani, na primer, smo reševali planinko, ki je šla sama precej visoko tik pred sončnim zahodom in smo morali z grebena reševati tako njo kot njena dva psa … Potegavščin, kakršne občasno prejemajo gasilci, na srečo ni, ker se zadeve toliko prej preverijo, preden se dvignemo v zrak. So pa primeri neodgovornega, nepremišljenega in malomarnega ravnanja, kot sta neprimerna obutev ali nepripravljenost ljudi. Treba se je zavedati, da je vsako reševanje neko izpostavljanje za nas, za celo ekipo. Tu smo zato, da pomagamo, a če bi bili ljudje bolj odgovorni, potrebe po tem izpostavljanju ne bi bilo."

"Sanje vsakega pilota so, da čim več leti in v zraku smo z dobrimi nameni," še pove in doda, da je reševanje življenj čudovit občutek. Najlepši del njenega dela so zgodbe s srečnim koncem. "Najbolj smo zadovoljni, ko je akcija pozitivno opravljena, ko so pogrešane osebe najdene, in ko vemo, da bo s tistimi, ki smo jih prepeljali v bolnišnico, vse v redu." Najtežji – tako zanjo kot za njene kolege – pa so primeri, v katere so vpleteni otroci, in tisti, ki se končajo tragično. "Včasih kdo umre med letom ali pa vemo, da bo imel, četudi preživi, hude posledice. To se nas dotakne. Spominjam se tragične prometne nesreče skupine mladih, ki se je vračala z dekliščine ali fantovščine. Eden je bil mrtev že na kraju dogodka, več poškodovanih … zelo žalosten prizor. Težko je gledati ljudi, objokane, ker so izgubili prijatelja, a takrat moramo ostati zbrani in to izklopiti – vsaj dokler ne pridemo nazaj v bazo. Letenje namreč zahteva 100-odstoten fokus, vsako zmanjšanje tega fokusa lahko pelje v nesrečo, incident ali vsaj neljub dogodek." Najhujši primeri pridejo za nami, še doda Šprajcarjeva, je pa res, da leta prinesejo vse tršo kožo.

'Pilot mora biti pripravljen na 100 scenarijev, a vedno se mu lahko zgodi eden več'

Dober pilot mora biti po njenih besedah miren, zbran, preudaren, osredotočen, spočit, pripravljen, mora se zavedati vremena, razmišljati vnaprej in predvideti razvoj dogodkov, mora dobro poznati ekipo, da ve, kaj lahko pričakuje od koga, in mora biti timski človek, ne individualist. "Vsak pilot mora biti pripravljen na 100 scenarijev, a še vedno se mu lahko zgodi eden več – 101 scenarij. V teh primerih mora biti tudi dober organizator. Cela paleta stvari je, ki nas, tako rečeno, ohranjajo pri življenju."

Do vsega tega pa ni lahko priti, za pridobitev poklica pilota je potrebnega ogromno truda in učenja, šolanje je zelo zahtevno, kriteriji so 75-odstotni, še poudari. "Učenje lebdenja pri helikopterju, na primer, je nekaj, česar pilot helikopterja ne pozabi. Ko si po pol ure ali eni uri popolnoma izčrpan, ker glava dela na polno. Ko pa enkrat to osvojiš, ti motorika pride v kri in je ne pozabiš, kakor vožnja s kolesom. To je pomembno, da potem lahko hkrati opravljaš druge stvari, kot je komuniciranje s kontrolo letenja, po policijskih zvezah, z gorskimi reševalci, bolnišnicami in reševalnimi ekipam na terenu …"

Profesionalne pilotke v Sloveniji lahko preštejemo na prste ene roke, a naša sogovornica pravi, da ni imela nikoli težav, ker je ženska. Prej nasprotno. "Ljudje so vedno navdušeni, zanima jih, ali sva s kolegico Tanjo skupaj v posadki, so tudi kolegi veseli, ker letijo s puncama … Res je, da dobimo več pozornosti kot moški, a je ta v največji meri pozitivna."

Odkar poklicno leti s helikopterjem, je opustila letala, a prizna, da jadranje zelo pogreša. Njena velika želja je nekoč pilotirati ali celo imeti starega dvokrilca boeing stearman. "Na lepo sobotno jutro bi z njim poletela z letališča v Lescah in naredila kakšen luping nad Blejskim jezerom. Jadralno letenje je čudovit hobi, ki pa žal terja ogromno časa. Tega pa zaradi službe in družine nimam veliko."

Njeno čelado krasi Miki Miška

Družina sicer njeno delo lepo sprejema, z razumevanjem do vseh posebnosti, ki jih ima. Da bi šli otroci po njenih stopinjah, za zdaj še ne kaže, pravi, so si pa že ogledali notranjost helikopterja. In medtem, ko nam Šprajcarjeva po fotografiranju razkaže še hangar in prostore za pripravo na vzlet, na njeni čeladi opazimo nalepko Miki Miške. Če ima Slovenska vojska Zlatolasko, ima potemtakem policija Miki Miško? Nasmejano odgovori, da nima nobenega vzdevka, ima pa že od otroštva rada Miki Miško, zato ta tudi krasi njeno čelado.

Tudi posebnih predmetov, ki bi jih imela pri sebi za srečo, nima, je pa shranila našitek, ki ga je dobila leta 2000 na velikem vojaškem mitingu v Lescah. "Takrat sem si od blizu ogledala fascinantno tovorno letalo, šla sem v kokpit, pogovarjala sem se z vojaškimi piloti in povedala sem jim, da sem ravno dobro začela jadralno leteti. Pa so fantje rekli super, če si to želiš, lahko pozneje profesionalno letiš … in eden od njih mi je dal našitek. Spravila sem ga, ker je bila to neka lepa prva popotnica, tudi spodbudne besede, da se vse da, če si dovolj želiš. Vedno, ko vidim ta našitek, se spomnim na to."