Petrin selfi z legendarno Norvežanko in aplavz menedžerjev

Nekoč sta bili rivalki na progi, zdaj pa se Petra Majdič in Hilde Pedersen prisrčno spominjata preteklosti: "Je ena prvih, ki je tekmovala tudi pri štiridesetih letih, res je imela dolgo kariero, pa tudi zelo uspešno," pove Majdičeva. Sama naredi selfie, Norvežankina prijateljica pa poskrbi še za skupno fotografijo. Pedersenova še danes ostaja najstarejša tekačica na smučeh, ki je zmagala v svetovnem pokalu.

Na podestu tekaškega stadiona na nordijskem svetovnem prvenstvu v Planici se skuša osredotočiti na izločilne boje v šprintu, kjer sta se za uvrstitev med najboljše potegovala tudi Eva Urevc in Miha Šimenc. Vendar ne gre, saj se ob njej ves čas ustavljajo ljudje, ki želijo selfi s snežno junakinjo, ki se je z osvojeno bronasto olimpijsko kolajno kljub zlomljenim rebrom za vedno zapisala v slovensko športno zgodovino.

Pravkar je prišla iz VIP šotora, kjer je na Managerskem dnevu v Planici najprej vodila okroglo mizo z gosti, nato pa zbranim menedžerjem, direktorjem in članom uprav pripravila še malo šolo teka na smučeh. Najprej jih je popeljala čez osnove tega športa, nato pa nanizala še nekaj številk, ki so jih pustile odprtih ust. 

Draga oprema

"Tek na smučeh je v mojih očeh balet na smučeh. Kaj je tek na smučeh? Ohraniti ravnotežje, ko stopiš na smučko in se 'prilepiš' nanjo. Zakaj je to težko? Ker pete nimaš vpete. Uskladiti moraš tudi gibanje vseh sklepov, da nisi kot gumica, ko stopiš na smučko,"  je  začela pripovedovati.

Pri teku na smučeh obstajata dve tehniki. Prosta oz. drsalna, v kateri greš v "smrekco", in klasična tehnika, kjer greš naravnost, v "špuri", je opisala. Smuči za klasično tehniko so 20 do 25 centimetrov daljše od naše telesne višine, za drsalno pa so krajše.

Tekaške smuči so izjemno lahke, pa tudi zelo drage, pravi Majdičeva. "En par tekmovalnih smuči stane od 600 do 800 evrov. Vez stane dodatnih 100 do 150 evrov. Palice 400 evrov, vrhunski čevlji 800, 900 evrov. Najboljši tekmovalci na svetu imajo na vrhuncu svoje kariere približno 90, toliko sem jih imela jaz, ali pa100 parov smuči," pove nekdanja slovenska šampionka, medtem ko se iz občinstva slišijo glasni vzdihi, saj prisotni gospodarstveniki v mislih že hitro seštevajo številke. 

"Ja, to je veliko denarja, predvsem pa dela za servisne ekipe," poudari Majdičeva. Opozori, da za tek na smučeh ni pomembna samo fizična pripravljenost, ampak v prvi vrsti tudi priprava smuči, ki predstavljajo stik s tlemi. "To je tako kot pri formuli 1 – lahko imaš najboljšega voznika, torej možgane tekmovalca, karakter tekmovalca. Imaš najboljši motor, toda če te zafrknejo pri pnevmatikah, nimaš možnosti. No, tako je tudi pri teku na smučeh," ponazori. 

Ko se struktura snega nenadoma spremeni

Skozi okno pokaže na servisne tovornjake, ki stojijo ob vznožju letalnice bratov Gorišek. Pri najboljših ekipah so vredni tudi dva milijona evrov, s popolno opremo pa se ta številka še drastično poviša. V servisnem tovornjaku Norvežanov, ki veljajo za alfo in omego teka na smučeh, je kar 1000 parov tekmovalnih smuči, pove Majdičeva, ki ga je pred dnevi obiskala tudi sama.

V takem tovornjaku lahko hkrati dela tudi 40 serviserjev. "Ali veste, koliko vrst snega obstaja? Ne da se jih prešteti. Različne celine, nadmorske višine in starost snega vplivajo na snežne kristale. Temperatura zraka, vlaga, vse to vpliva na strukturo snega, in posledično na to, kako tečejo smuči, kako jih je treba namazati," pojasni.

Pravi, da na svetu obstaja približno 10 proizvajalcev maž za smuči, ki imajo v svojem asortimanu približno 60 različnih maž: "Te maže se med sabo mešajo, kar pomeni 600 različnih kombinacij maž." Težava, ki nastane, je časovno okno, pravi. Če namreč na progo posveti sonce, se struktura snega povsem spremeni. Serviserji imajo največ eno uro časa, da izmed teh 600 kombinacij maž najdejo ustrezno. Več kot je serviserjev hkrati na progi, večja verjetnost je, da jim bo uspelo.

V smehu doda, da so jim organizatorji v četrtek zagotovo povzročili kar nekaj sivih las, saj so vse ekipe zjutraj dobile obvestilo, da bodo progo posolili: "Tekmovalci in serviserji so v zadnjem tednu progo že dobro preučili in naštudirali ustrezno pripravo smuči.  Razmere so bile v teh dneh precej konstantne, sol pa jih bo nenadoma spremenila, kar predstavlja velik stres za vse člane ekipe."  

Teren v Planici pa je zelo zahteven, veliko je vzponov in strmih spustov. "V dolino se zapelješ s polnim šusom,"  je spomnila, da tekaške smuči nimajo robnikov. "V Planici profil vzponov ni ekstremno strm, je pa zelo dolg. Ko prideš na vrh vzpona, imaš obrat za 360 stopinj, torej nobenega časa za počitek, ampak hiter obrat v spust, ki pa je zahteven, saj je na koncu spet obrat za 360 stopinj. Če si se zelo utrudil pri vzponu, imaš hude težave pri spustu, saj se ti noge tresejo, moraš pa biti popolnoma osredotočen."

 Majdičeva poudarja, da je na športnike resnično treba biti ponosen: "To so mladi posamezniki, ki so 15 ali 20 let svojega življenja namenili, da bi dosegli raven najboljših na svetu. Čeprav je le majhen odstotek možnosti, da jim dejansko uspe, oni vztrajajo. Leta in leta živijo z upanjem, da bo prišel dan, ko bodo pa le uspeli," je dejala in požela glasen aplavz prisotnih, ki so se nato skupaj opravili najprej na tekaško, nato pa še na skakalno tribuno, da bi si ogledali najboljše na svetu, ki so se zbrali pod Poncami.

Radi zaposlujejo športnike zaradi njihovih delovnih navad

Petra Juvančič, direktorica Združenja Manager, je spomnila, da je svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah pomemben mednarodni dogodek, ki ga spremlja na milijone ljudi po vsem svetu: "To je pomembno za prepoznavnost in za promocijo Slovenije, v končni fazi tudi za gospodarstvo, turizem, šport, za naš razvoj," je prepričana, da je pomembno, da tudi menedžment izkaže podporo ne samo organizatorjem, ampak tudi športnikom.

Pravi, da so se že večkrat pogovarjali o vzporednicah med menedžmentom in vrhunskim športom: "Je kar precej podobnih izzivov, tudi kakšna razlika, in zdi se mi zelo pomembno, da se o tem pogovarjamo, ker gre za pomembne vrednote. Vztrajnost, spoštovanje, da nekomu privoščiš uspeh. Trdo delo, kar je seveda osnova tako v menedžmentu kot v vrhunskem športu."

"So neke stične točke," se strinja tudi Franjo Bobinac, nekoč prvi mož velikana bele tehnike Gorenje, zdaj pa novoizvoljeni predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije.

"Tako za šport kot posel moraš imeti vizijo, znanje, energijo, vztrajnost. Ogromno je dela za tem, ne enega ne drugega ni brez ogromnega vložka. Zelo podobno je, ali vodiš neko gospodarsko organizacijo ali nek orkester ali pa si trener oziroma kapetan vodilnega moštva. Treba je znati navdušiti ljudi, jih potegniti za sabo in doseči svoje cilje. Treba je biti pogumen, vztrajen, neverjetno borben, treba je razumeti okoliščine. Tako da ni naključje, da tudi v gospodarskih družbah, če imamo dve relativno podobni možnosti, radi zaposlimo športnike, saj jih poznamo po delovnih navadah in tako naprej," pravi. Ob tem pa dodaja, da se zaveda, da bo treba za športnike bolje poskrbeti tudi po koncu njihove kariere.

Morda nekoč serijski zmagovalci

Nazadnje so v VIP šotor prišli še slovenski tekači. Želeli so se zahvaliti obstoječim sponzorjem in apelirati na morebitne prihodnje: "Da najdete neko zgodbo, ki jo lahko poistovetite skozi te marljive fante in dekleta v tem garaškem športu," je dejal Roman Beznik, predsednik panoge smučarski tek pri Smučarski zvezi Slovenije (SZS). 

Na odru je tekmovalce predstavila Vesna Fabjan, ki je nekoč tudi sama nizala zmage. "Mogoče nimamo serijskega zmagovalca ali neke največje zvezde, kot so morda skakalci. Ampak jaz bi rekla, da je to prvenstvo odskočna deska za vse njih in da mogoče gledate bodočega serijskega zmagovalca ali zvezdnika," je dejala zbranim, njene besede pa je pospremil glasen aplavz.