Peterle si ne želi še enega "abortusa" oz. "fiaska", kot v primeru neuspešne ratifikacije sporazuma Račan-Drnovšek. Zato predlaga, da bi mejna vprašanja s Hrvaško Slovenija reševala s pomočjo mediacije v režiji Evropske unije, saj bi tako po njegovem mnenju obe strani lažje rešili omenjena vprašanja.
Peterle je ob tem tudi podvomil v uspešnost morebitne arbitraže, saj je zanjo potreben natančen dogovor obeh strani, pri čemer pa vedno obstaja negotovost, da katera od strani ne bi sprejela arbitražne odločitve, kar bi vodilo k še bolj zapletenim odnosom. Reševanje bi bilo zato treba vrniti za pogajalsko mizo in ob asistenci EU poskušati najti rešitev, ki bi zadovoljila obe strani, je menil.
Ob tem je Peterle še opozoril, da spor med Slovenijo in Hrvaško glede določanja meje ne koristi ugledu nobene od strani v EU, pri čemer bo Evropski parlament po njegovih besedah kmalu sprejel resolucijo, s katero bo pozval obe strani, naj spor čim hitreje rešita. Čakanje na 'pravo' politično garnituro v Zagrebu, s katero naj bi se bilo domnevno lažje dogovoriti o rešitvi vprašanj, je po Peterletovem mnenju zaman, kar se je pokazalo, potem ko so na oblast prišli Račanovi socialdemokrati.
Sicer je Peterle pozdravil pozitivno mnenje Evropske komisije o pripravljenosti Slovenije za vstop v unijo, pri čemer je napovedal, da bo NSi zdaj, ko bruseljska ekipa Sloveniji ne bo več nastavljala kritičnega ogledala, še posebej pozorno spremljala delo vlade v zvezi z izpolnjevanjem evropskih norm.
Da delo vlade na področju evropskih zadev ni ravno zgledno, po mnenju Peterleta kaže tudi neuvrstitev drugega tira železniške proge Divača-Koper na hitri seznam prioritetnih infrastrukturnih projektov, ki bi bili deležni evropskih sredstev. Sicer se je vlada odločila projekt izpeljati sama, vendar Peterleta pri tem predvsem zanima, od kod bo vzela denar. Ker gre za projekt strateškega pomena, je jasno - tako Peterle -, da vlada ni znala potegniti prave poteze v pravem trenutku.
