'Pes je edino zdravilo brez recepta in stranskih učinkov'

Slavica Mrkun in njena osemletna psička Diva sta terapevtski par v Slovenskem društvu za terapije s pomočjo psa Tačke pomagačke, ki že štiri leta na osnovnih šolah in knjižnicah otrokom pomaga pri branju. T. i. program R.E.A.D. (Reading Education Assistance Dogs) je eden od šestih programov, ki jih omenjeno društvo izvaja v 114 ustanovah po Sloveniji. Iz ZDA so ga k nam pripeljali pred sedmimi leti, trenutno pa ga 38 licenciranih terapevtskih parov  izvaja v več kot 20 osnovnih šolah in v 16 knjižnicah. Sicer pa imajo v društvu trenutno 60 terapevtskih in 23 pripravniških parov.

"Povpraševanje po programu R.E.A.D. je v zadnjih letih strmo naraslo, ker so zlasti pedagoški delavci ugotovili, da z njegovo pomočjo lahko znatno pripomoremo k izboljšanju bralnih veščin otroka. Šole v program vključujejo predvsem otroke, ki imajo težave pri branju. Pes na otroke vpliva izjemno motivacijsko, otroci doma vadijo branje, da potem lepše berejo kužku, v prisotnosti psa se sprostijo in pozabijo na morebitne omejitve, ki jih imajo pri branju. Tudi če slabo berejo, otroci vedo, da jih kuža ne bo popravljal, kritiziral, in bo vedno enako prijazen do njih," pojasnjuje Mrkunova.

In kako poteka branje? V eni uri prideta na vrsto dva otroka, vsak od njiju ima na voljo 30 minut. Prvih nekaj minut je namenjenih spoznavanju s psom, otrok ga lahko boža, pes pogosto pokaže tudi svoje spretnosti - trikce, za kar ga lahko otrok nagradi s priboljškom, potem sledi približno 15 do 20 minut branja. V programu R.E.A.D. le-to vedno poteka individualno – en otrok, en pes in njegov vodnik, v mirnem in sproščenem okolju. Brez priganjanja, kritiziranja in popravljanja otroka, pojasnjuje naša sogovornica. "Če otrok nečesa ne prebere dobro, mu rečem: Diva pa tega stavka ni poslušala. Bi ji ga prebral še enkrat? V bralni urici preverjamo tudi bralno razumevanje in seveda nikoli ne vprašamo npr.: ali veš, kaj pomeni delati kozolce? Pač pa: zdi se mi, da kuža ne ve, kaj pomeni delati kozolce. Bi mu razložil? Tudi, če otrok ne ve, kaj to pomeni – ker je kuža tisti, ki nečesa ne razume, tudi otrok to povsem sproščeno prizna." Pri branju je pomembno, da je pes umirjen in pripravljen poslušati. "Če malo zaspi, otroku povemo, da je zelo skoncentriran in  posluša miže. Tudi za psa je to delo na nek način naporno – eno uro mora biti pri miru in početi to, kar vodnik od njega zahteva."

Vsi otroci bi radi brali kužkom

S Tačkami pomagačkami že četrto leto zapored sodeluje tudi osnovna šola Prežihov Voranc v Ljubljani. "V prvem razredu na obisk k učencem pride nemška doga Henrik, ki nadzira zvezke, puščice, urejenost torb in predalčkov, zato so ga otroci poimenovali kar Inšpektor. Otroci na tak način spoznavajo pse, različne pasme in se naučijo, kako se vesti v njihovi bližini ... V drugem razredu pa potem začnemo z branjem," pojasnjuje specialna pedagoginja Helena Kokot Bujanović.

Program R.E.A.D. so začeli izvajati z otroki, ki so imeli težave pri branju, a kmalu se je pokazalo, da bi kužkom radi brali vsi. "Ker smo videli, kako hudo je bilo dobrim bralcem, ker niso mogli brati kužkom, smo potem v program vključili vse drugošolčke. Začnemo s tistimi, ki so najboljši bralci, da so v spodbudo sošolcem z odporom do branja. Ti na tak način dobijo motivacijo in njihovi starši nam potem povejo, da otroci doma vadijo branje, ker kužku je treba dobro brati, ne smem se zmotiti, vedeti moram, o čem berem, moram mu slikice pokazati ..."

Na šoli organizirajo tudi družabna srečanja, na katerih otroci lahko božajo psa, poslušajo njegov srčni utrip, ga češejo, mu čistijo zobe, zanj celo pečejo piškote. Otrokom, ki se psov bojijo, ta strah pomagajo premagati. "Imeli smo primer, ko je mama enega od otrok po tednu dni prišla na šolo v solzah in nas spraševala, kako nam je to uspelo. Nam v bistvu ni. Kužku je!" še pove Kokot Bujanovićeva.

Občasno delajo tudi z otroki s posebnimi potrebami. V teh primerih se vodniki psa in pedagogi pripravijo na ure, točno zastavijo cilje, ki bi jih radi dosegli, se dogovorijo, kakšna bo učna tema … Združijo terapevtsko znanje z učnimi cilji oz. s premagovanjem primanjkljajev, ki jih imajo otroci. "Take ure so dragocene, ker se otroci ob psu zelo sprostijo, pripravljeni so narediti marsikaj, česar sicer ne bi zmogli, gredo čez meje, ki si jih postavijo sami ali jih imajo zaradi razvojnih omejitev jim jih postavijo njihovi primanjkljaji," še pove sogovornica. Napredek z vztrajnim delom je po njenih besedah izjemen. "Opažajo ga tako otroci kot njihovi starši. Če bi imeli možnost to delati redno, torej otroka terapevtsko obravnavati cel mesec, bi bili rezultati zagotovo hitreje vidni!"

'O izjemnih rezultatih bi vam lahko pripovedovala ure in ure'

O neverjetnih rezultatih, ki jih dosegajo naši terapevtski pari, bi vam lahko pripovedovala ure in ure, pove tudi Mrkunova. "Pri programu R.E.A.D. se rezultati poznajo zlasti pri izboljšanju branja, bralnih veščin in večjem veselju po branju. Otroci si v knjižnicah sami izposojajo knjige, vadijo zato, da bodo morda spet lahko brali kužku, skratka to nanje vpliva zelo stimulativno. Imamo primer otroka, ki v 2. razredu ni upal ničesar glasno povedati, zato se je učiteljica odločila, da ga bo vključila v naš program. Že prvo uro je Divi potiho povedal pesmico. Naslednji dan je imel v razredu pred seboj njeno fotografijo in ji je pesmico povedal tako glasno, da ga je učiteljica slišala in lahko tudi ocenila. Ta isti otrok je konec šolskega leta nastopal na šolskih proslavah!" ponosno pripoveduje naša sogovornica in pripomni: "Takrat sem si rekla: tudi, če z Divo ničesar drugega več ne narediva ... to je uspeh, ki si ga lahko samo zamišljate!"

Terapevtski pari pomagajo tudi otrokom, ki so zelo nemirni, hiperaktivni. "V prisotnosti psa se je treba umiriti, sicer ta ne sodeluje ali pa se umika in otroci to zelo hitro ugotovijo. Zato postanejo mirni, naučijo se potrpežljivosti, strpnosti, komuniciranja ... pes na številne vzgojne dejavnike vpliva že samo s svojo prisotnostjo. Tako smo na primer imeli otroka, ki ni maral pisati. Pa smo ga vključili v program branja, kjer je moral z Divo narediti intervju - oblikovati je moral stavke in napisati vprašanja, Diva pa mu je nato odgovorila. Pri tem je bilo kar veliko pisanja in – kar je izjemno pomembno - ta otrok je ves čas pisal z nasmehom! Napak je bilo zanemarljivo malo, ko jih je moral preverjati, česar sicer ni maral, je to storil brez težav in jih tudi odkril. In bil je zelo zadovoljen. Tudi starši, ki smo jim poslali fotografijo, niso mogli verjeti, da svojega sina pri pisanju vidijo nasmejanega!"

'Kaj dela pes? Nič in hkrati vse!'

Ne samo pri otrocih, v Društvu Tačke pomagačke izjemne rezultate dosegajo z drugimi terapevtskimi programi tudi na URI Soča, kjer sodelujejo z osebami, ki so utrpele možgansko kap in težje fizične in možganske poškodbe, v varstveno delovnih centrih in domovih za ostarele  pa tudi pri osebah s posebnimi potrebami in starostnikih. "Pes starostnikom mnogokrat prinese zunanji svet, občutek povezanosti z domom, spomine na dom. Skupaj s psom telovadijo, v njegovi prisotnosti vse lažje steče, nenadoma se ni težko prikloniti in ga pobožati ali počesati! In vse to počnejo sproščeno, z nasmehom," še pravi naša sogovornica.

Koliko časa je potrebnega, da se uspeh pozna, je seveda odvisno od primera do primera. Če je pri otroku v ozadju malo "lenobe", pes nanj vpliva motivacijsko in je napredek hitrejši, če pa gre za prirojene motnje, kot je na primer disleksija, potem ta napredek seveda je, a je manj opazen. "Včasih nas ljudje sprašujejo: kaj pa kuža pravzaprav dela? Jaz pravim vse in nič! Brez njega namreč vsega tega ne bi bilo mogoče doseči. V društvu pravimo, da je pes edino zdravilo brez recepta in brez stranskih učinkov!" zaključi Mrkunova.