Pravoslavni škof in zagrebško-ljubljanski metropolit Jovan Pavlović je v poslanici ob petkovem pravoslavnem božiču vsem vernikom in prebivalcem Slovenije zaželel srečno in blagoslovljeno leto 2005. Kot je v poslanici še povedal Pavlovič, posameznik namreč s krščanskim življenjem doseže mir z Bogom in z vsemi ljudmi dobre volje po svetu.
Kristus je z oznanjanjem evangelija dal ljudem odločnost, da se borijo proti zlu, ki vlada na svetu, da se borijo proti vojnam, terorizmu ter uničevanju in onesnaževanju sveta. Poleg tega je dal ljudem odločnost za boj proti ubijanju nerojenih življenj, skrunitvi svetosti zakona, trgovini z ljudmi in kršitvi temeljnih človekovih pravic, je med drugim še povedal Pavlović.
Pravoslavni božični večer
Pravoslavci 6. januarja praznujejo božični večer, praznik Kristusovega rojstva, ki ga obeležujejo tudi s polnočnico v pravoslavnih cerkvah.
Kdaj natančno se je rodil Kristus, ni znano. Skoraj gotovo je, da se je rodil vsaj šest let pred našim štetjem. Okrog leta 200 so božič praznovali 20. maja, kasneje, ko so se kristjani začeli zanimati za datum njegovega rojstva, pa so si izbrali 25. december in 6. januar za tista dneva, ko se je Jezus prvič pokazal. Tako je imela cerkvena občina v Rimu 25. december za praznik Jezusovega rojstva že leta 336, leta 354 pa je bilo po ohranjenih podatkih praznovanje božiča ustaljeno. V Mali Aziji pa so zgodaj slavili 6. januar kot prihod Gospoda.
Pravoslavna cerkev ni priznala koledarja, ki ga je leta 1582 uvedel papež Gregor XIII., znanega kot gregorijanski koledar, zato pravoslavni verniki božič, dan Kristusovega rojstva, za razliko od katoliških praznujejo 7. januarja. Tudi njihovo tradicionalno praznovanje božiča se razlikuje od zahodnega.
Pred božičem tako nekateri pravoslavni verniki poleg badnjaka po hišah posujejo slamo, s čimer njihov dom simbolično postane betlehemski hlevček, v katerem se je rodil Jezus Kristus. Badnjak je debelo poleno, ki na božični večer gori v peči. To je hrastovo drvo, ki se po običaju prižge v hiši, kjer dogori do polnoči. Badnjak je simbol drv, ki naj bi ga pastirji prinesli Jožefu in Mariji, da bi ogreli kočo, kjer je bil rojen Božji sin. Po evangeliju naj bi se Jezus rodil na slami, zato se slamo da v snopič badnjaka, slamo raztrosijo tudi po domovih. Običaj je ponekod poenostavljen in se v hišo prinese sveženj suhih hrastovih vejic in slamo.
Z zažiganjem badnjaka se povezuje družinsko slavje
Okrog badnjaka, ki dogoreva, se zberejo domači. Svetloba badnjaka prežene mrak neznanja v pričakovanju Odrešenikovega rojstva. Na badnji večer se izteče večtedenski post, zato je tudi večerja tradicionalno postna. Po srbskem pravoslavnem običaju so na mizi ribe, prebranec, medenjaki, suhe slive in orehi. Po slavnostni večerji se verujoči zberejo v cerkvah pri polnočnih mašah.
Za božič v Srbiji spečejo tudi poseben kolač, t.i. česnico, v katerega dajo srebrn ali zlat kovanec kot dar za Jezusa, nato pa jo razdelijo na toliko delov, kolikor ljudi živi v hiši.
Pravoslavna cerkev je bila prvotno grška ortodoksna cerkev in predstavlja oznako za krščanske cerkve na Vzhodu. So avtokefalne, samostojne in priznavajo samo prvih sedem koncilov. Sedmi koncil je znan kot drugi nikejski iz leta 787 in je bil sklican proti ikonoklastom.
Verski nauk se razlikuje od rimskokatoliške cerkve po nekaterih točkah. V pravoslavni cerkvi ni osebe, ki bi imela poseben položaj, kot ga ima papež v katoliški cerkvi. Vsi patriarhi avtokefalnih cerkva so načeloma enakopravni. Za življenje pravoslavnih Cerkev je posebno pomembno bogoslužje; opravljajo ga z različnimi obredi; zelo pomembno pa je tudi meništvo. Pravoslavci verujejo, da Sveti Duh izhaja iz Boga Očeta. Ne verujejo tudi v dogmo o brezmadežnem spočetju Marije. Duhovniški celibat priznava pravoslavna cerkev samo za škofe, ki jih volijo iz vrst samostanskih duhovnikov. Duhovniki so lahko poročeni, vendar se smejo poročiti samo pred posvetitvijo. Za pravoslavno cerkev so značilne močne mistično-asketske poteze, čaščenje svetnikov in svetih podob, tj. ikon.
Več kot 2000 milijonov vernikov
Pravoslavne Cerkve, ki jim pripada skupaj več kot 2000 milijonov vernikov, so razširjene predvsem v vzhodni in jugovzhodni Evropi ter vzhodnem Sredozemlju. Glavne skupine v pravoslavni cerkvi so ruska, romunska, srbska, od katere sta se osamosvojili makedonska in črnogorska, vendar ju srbska cerkev še vedno ni uradno priznala, pa še grška in bolgarska cerkev. Po številu vernikov so zdaj najmočnejše pravoslavne Cerkve v Rusiji, Romuniji, Grčiji in Srbiji.
Leta 1054 je prišlo do končne ločitve med vzhodno in zahodno cerkvijo zaradi spora med poglavarjem Cerkve v Konstantinoplu (patriarhom) in poglavarjem Cerkve v Rimu (papežem). Zahodna Cerkev je pozneje postala znana kot rimskokatoliška (katoliška pomeni vesoljna), vzhodna Cerkev je postala znana kot ortodoksna (pravoslavna). Od leta 1435 je bil pri slednji vodilna osebnost carigrajski, po letu 1589 pa moskovski patriarh.
Od 17. stoletja je del vzhodnih kristjanov pridružen rimskokatoliški cerkvi in priznava papeža. Gre za uniatsko vzhodno cerkev. Uniati (torej grškokatoliške cerkve) so se večinoma pod pritiskom združili s katoliško cerkvijo. Priznavajo rimskega papeža in dogmo filioque (trojnost), ohranili pa so svoj obred, liturgični jezik, svoje škofe in so lahko oženjeni.
