Patriotizem v dobi ekstremov

Patriotizem je za Smitha sentiment, in sicer ljubezen do svoje države. Je relativno mlad pojav, njegovi začetki segajo v 18. in 19. stoletje. Moderna država – dom liberalne demokracije – je od takrat postala temeljni način organiziranja ljudi v politične skupnosti, s tem pa se je razvila nova oblika človeške pripadnosti – ne klanu, plemenu ali verski skupnosti, temveč državi in pripadajoči skupnosti sodržavljanov, ki so za svoja dejanja odgovorni po istih zakonih na istih sodiščih. Spoštovanje in pripadnost, ki ju čutimo do svoje države in sodržavljanov, je za Smitha sentiment patriotizma.

Patriotizem je tudi vrlina, ki se izraža kot praksa odgovornega ravnanja do skupnosti (sodržavljanov) in njenih institucij – dober patriot je nekdo, ki spoštuje ustavno ureditev in določena demokratična pravila, ki plačuje davke in ne zlorablja pooblastil na poziciji moči, da bi se okoristil na škodo skupnosti. In kot vsaka vrlina se lahko – po Aristotelovi logiki – ob pomanjkanju ali presežku izrodi v ekstremni pojav. Za Smitha sta to kozmopolitanizem na eni in nacionalizem na drugi strani spektra.

Kozmopolitanizem (multikulturalizem in globalizem) ima v Zahodnem svetu svoje korenine v krščanstvu in stoicizmu, ki zagovarjata spoštovanje in lojalnost do vseh ljudi – bratov in sester na tem svetu oz. v tem božjem kraljestvu. Še bolj se je razvil kot ideja evropskega projekta razsvetljenstva, za Smitha plemenita ideja univerzalne moralne odgovornosti do vseh ljudi oz. nek univerzalni človeški standard. Praktična (politična) uporabnost te ideje se je uresničila v obliki univerzalnih človekovih pravic, ki neodtujljivo pripadajo vsem ljudem, ter globalnem sodelovanju (nacionalnih) držav za zagotavljanje globalnega miru in ekonomskega razvoja.

Danes bi lahko rekli, da je kozmopolitanizem ideologija elit, globalno mobilnega razreda s standardom življenja, ki si ga večina ljudi na tem svetu – tudi v razvitih družbah – ne more privoščiti. Globalni liberalni kapitalizem kaže tendence po razlaščanju delavskega razreda – tako ekonomskega bogastva kot politične moči. Povzročil je namreč ogromne razlike v bogastvu med ljudmi (sodržavljani), hkrati pa je centre političnega odločanja prenesel na polja, ki navadnim državljanom niso več dostopna. Tako ne preseneča, da so se kot politični subjekt zoper kozmopolitske elite organizirali tisti, ki ne žanjejo sadov liberalizacije in globalizacije kapitalističnega gospodarstva.

Ekstrem na nasprotni strani spektra je nacionalizem, ki ga Smith razume kot preveč patriotizma in za katerega je značilna brezpogojna lojalnost do svoje države. Predvsem v evropski tradiciji je država razumljena kot etnično-zgodovinska politična tvorba oz. skupnost, katere člani so združeni na podlagi rodu, zemlje in zgodovinskega boja za emancipacijo. Vežejo jih torej skupni predniki s skupno tradicijo na določenem teritoriju. Nacionalizem pomeni slepo lojalnost do takšne države in naroda – nacionalistov ne zanima, če je njihova država dobra, če je pravična – važno je, da je "naša" in etnično ter kulturno "čista". 

Do problema pri nacionalizmu pride, ko (etno)nacionalnost postane temeljna in edina identiteta človeka, ki se je oprimejo ljudje v iskanju svojega smisla, lojalnost do države oz. naroda pa postane primarna in ekskluzivna do ostalih pripadnosti in lojalnosti, ki jim imamo ljudje. Nacionalnost in njena »čistoča« se nato začne uporabljati kot sredstvo izključevanja drugačnih in drugače mislečih sodržavljanov, pogosto tudi z nasiljem. Za nacionalizem je značilen avtoritaren stil politike in občutek absolutne superiornosti proti drugim državam in kulturam, ki ga spremlja težnja po vsiljevanju svoje ideologije in kulture drugim.

Simbolni boj med nacionalizmom in kozmopolitanizmom je zadnja leta ugrabil pozornost javnosti Zahodnih držav in začel dominirati na javnem polju političnega diskurza. Navidezna izbira med zgolj dvema ekstremoma je privedla do visoke polarizacije družb, posledično pa sta se v državah porušila zaupanje med sodržavljani in lojalnost do skupnosti, kar sta pogoja za obstoj vseh družbenih institucij. Smith skuša v novi knjigi patriotizem ločiti od teh dveh ekstremnih ideologij, a se ne trudi toliko postaviti univerzalnih standardov za presojanje patriotizma, temveč skuša oživiti posebno vrsto patriotizma, specifičnega za ZDA. 

Za razliko od evropske tradicije ameriški patriotizem ne pomeni lojalnosti do rodu, temveč lojalnost do ideje. ZDA so namreč "zamišljena skupnost" na podlagi temeljnih principov ameriškega načina življenja, zapisanih v Deklaraciji o neodvisnosti, Ustavi ZDA in amandmajih o državljanskih pravicah Bill of rights. V primeru ZDA gre za režim ustavno zagotovljenih političnih pravic, (kapitalistične) predstavniške demokracije in omejene moči države. Temelji njihove politične ureditve in kulture so še človekove pravice, posameznikova svoboda, zasebna lastnina, individualizem in zasledovanje sreče.

Da je takšen sistem lahko uspešen, potrebuje od svojih državljanov to, čemur Smith pravi razsvetljeni patriotizem, kar Smith razume kot spoštovanje in lojalnost do ameriškega demokratičnega režima in načina življenja, kot so zapisani v ustanovnih dokumentih. Gre torej za lojalnost do pravičnega režima, naloga patriota pa je, da s svojim delovanjem skuša ohranjati to pravičnost in se upre režimu takrat, ko postane nepravičen. 

Posebna patriotska vrlina je v tem kontekstu nekaj, čemur Smith pravi ustavno samoomejevanje. Ustava naj bi bila že sama po sebi primarno namenjena omejevanju moči, a se Smith zaveda, da je politična dejavnost vedno motivirana z interesi in usmerjena v doseganje ciljev, zato naj bi nosilci moči morali imeti specifične karakterne lastnosti. Razsvetljeni patriotizem zahteva od nosilca moči, da v situaciji, ko bi moč lahko zlorabil za dosego lastne koristi na škodo skupnosti, tega ne stori – ker ni patriotsko. 

Ustavne demokrate od tiranov ločuje tudi zavedanje o lastni, človeški zmotljivosti, zaradi česar dopuščajo, da se lahko sami motijo in da je najboljša rešitev tista, ki jo je preveril širši krog ljudi – predvsem tisti, ki se z rešitvijo ne strinjajo. Za ustavnega demokrata je politika pravična takrat, ko gre skozi določen proces – da politične igre potekajo po vnaprej znanih in dogovorjenih pravilih, z javnim razpravljanjem in preizkušanjem rešitev, v proces pa mora biti vključena čim širša skupina deležnikov.

V zaključku knjige Smith opiše temeljne sestavine, ki tvorijo ameriški režim in državljanski karakter ter ga v primerjavi z ostalimi ureditvami in kulturami delajo posebnega, če ne celo izjemnega. Na področju ustavne ureditve so to enakost, vladavina prava, omejena oblast, pluralizem in spoštovanje različnosti, na področju kulture pa umetniško ustvarjanje, raziskovanje in izumljanje, ekonomski razvoj, transcendentalni individualizem in vera v dobro – stvari, za katere se je vredno boriti.