Pasti popularne duhovnosti

Namesto da bi se človek spoprijel s svojimi 'težjimi' čustvi in nerazrešenimi vprašanji, se jim v duhu duhovnih idej in praks izogiba in jih potlačuje. Pod ščitom mehanizma duhovnosti (v nadaljevanju popularne duhovnosti) težave tako ne izginejo, temveč rastejo in postajajo vse globlje, posledice teh potlačitev pa se ne kažejo zgolj na osebni in medosebni, temveč tudi na družbeni in sistemski ravni.

Popularna duhovnost, ki nastopa kot obrambni mehanizem, krepi konformizem, ignoranco in apatijo, odgovornost za soustvarjanje boljšega sveta pa se v duhu 'pozitivnega' pogleda na svet prelaga na tistega drugega – boga, vesolje ali univerzum – ki bo že nekako poskrbel za to, da se bo vse odvilo 'v najboljše dobro vseh nas'. Z drugimi besedami, s takšnim duhovnim obvodom (angl. bypass) se moč in vpliv brezkompromisno polaga v roke vseh tistih, ki nimajo (ustreznih) rešitev za vse bolj resne težave, v katerih smo se znašli ne zgolj kot posamezniki, temveč tudi kot človeštvo.

Welwood je opazil, da je duhovni obvod izredno mikaven predvsem za ljudi, ki se težje spopadajo z vsakodnevnimi življenjskimi izzivi; tisto, kar je včasih veljalo za običajen mejnik odraslosti – redna služba, družina, pripadnost večji skupnosti – danes za večji del prebivalstva postaja vse bolj nedostopno. Človek se tako pogosto že predčasno znajde v krizi srednjih let in zapade v večno iskanje samega sebe. Popularna duhovnost se pojavi kot nalašč v trenutku posameznikove negotovosti in se kaže kot navidezna rešilna bilka, posameznika pa nagovarja k temu, da se odreče samemu sebi, in to na zelo prefinjen način. Posameznik s pomočjo popularne duhovnosti na pogorišču svojih nerazrešenih ran ustvari svojo novo duhovno identiteto, ki pa zgolj racionalizira in okrepi stare rane, ki se skrivajo pod preobleko novo ustvarjene identitete. Posledice takšnega delovanja so med drugim tudi duhovni materializem, uporaba duhovnosti za namen lastnega okoriščanja, krepitev narcisizma, iluzoren občutek grandioznosti ter nekritično sprejemanje določene skupinske ideologije, kar se pojavlja predvsem v popularnih duhovnih gibanjih in skupnostih.

Viktor Frankl je v svoji dimenzionalni ontologiji človeka predstavil kot telesno, duševno in duhovno bitje. Poudaril je, da se v vsaki točki človekovega bitja srečujejo vse tri omenjene razsežnosti, kar pomeni, da človek ni zgolj duhovno ali duševno ali telesno bitje, temveč je vse hkrati – človek je enoten v svoji mnogoterosti. Za razliko od telesnosti in duševnosti je duhovnost 'specifično humana', saj človeka loči od živali in rastlin. Na tej točki pa naletimo na neprijetno težnjo, ki jo vse bolj odkrito zagovarja popularna duhovnost, ki želi človeka na vsak način 'osvoboditi' telesne in duševne dimenzije, torej telesa in uma, kakor da bi šlo za nekaj manjvrednega ali celo neustreznega. Dejstvo je, da um v popularni duhovnosti predstavlja velik problem, posledično pa je problematično tudi telo, ki je z umom neposredno povezano. Stremljenje k rokohitrskemu preseganju telesnega in umskega je v popularni duhovnosti tako močno, da človeka, ki si ni domač niti s svojim telesom in osnovnimi čustvi, hitro potiska v njegovo 'nadzemeljsko' razsežnost. Ni naključje, da prav ljudje, ki imajo največ težav pri spopadanju z vsakodnevnimi življenjskimi izzivi, in teh je v toksični družbi vse več, kažejo željo po zavračanju vsega tistega, kar je boleče ali neprijetno, pod pretvezo, da je takšno stremljenje posledica t. i. 'višjih vibracij', četudi gre v resnici za prav nasprotno, za duhovni obvod ali krepitev ega in lastne večvrednosti.

Glede na dinamiko zanikanja in izogibanja bolečinam in težavam, kar t. i. bypass tudi označuje, v popularni duhovnosti odkrivamo strukturno patriarhalno pozicijo, kajti tako kot to velja za sistem kapitalizma, je tudi popularna duhovnost inherentno patriarhalna, saj krepi odtujevanje od pristnosti čutnega in čustvenega, kar pa se v obstoječi družbi nalaga predvsem moškim. Kot poudarja Bell Hooks, je večina moških v današnji družbi t. i. 'čustvenih kripljev'; v večini moških prebiva ranjen deček, ki ga je, ko je prvič spregovoril svojo resnico, zatrl patriarhalni svet, ki moškim že od zgodnjega otroštva preprečuje, da bi izražali svoja iskrena čustva – fantje v tej družbi v veliki meri namreč še vedno 'ne smejo' jokati in kazati strahu – biti morajo neustrašni, tekmovalni in dovolj 'utrjeni'. Izražanje pristnih čustev se ima še vedno za znak šibkosti, kar se sicer tolerira pri spolu, ki v patriarhalni družbi velja za šibkejšega, ne pa pri dominantnem spolu, ki je oropan osnovne človeške dimenzije. Takšne globoke travmatske frustracije se danes popularno pojmujejo kot t. i. moški princip, kar pa je podlaga popularne patriarhalne duhovnosti, ki je postala splošno sprejeta in samoumevna ter je nihče več ne problematizira.

Kot poudarjajo mnogi, se je popularna duhovnost oprla na gibanje 'new age', ki pa tako kot večina (popularnih) duhovnih praks, pa naj gre za institucionalizirane ali ne, izvira iz ran poškodovanih moških, ki niso imeli želje po predelavi svojih ran ali pa želje po vstopanju v visceralni svet občutkov. Namesto tega so svoje ranjene ege skrili pod plašč t. i. razsvetljenja, ki ga popularna duhovnost postavlja na piedestal; svojo neutrudno željo in nenehno stremljenje po doseganju razsvetljenja želijo doseči brez večjega napora – ne da bi bili primorani za to opraviti zahtevno psihološko delo zdravljenja in etične preobrazbe, kar je predpogoj vsake duhovne prakse.

Narava popularne patriarhalne duhovnosti je odklop od sveta občutkov ter poudarek na domnevi, da je naša duhovna pot nujno navpična in da poteka neodvisno od naših občutkov, odnosov ter našega fizičnega in čustvenega telesa. Tudi ideja, da se šele skozi disciplino in obvladovanje telesa posameznik lahko dotakne čiste zavesti, je zgolj usmeritev in ne občutenje, kajti četudi nekdo izvaja telesno orientirane prakse, še ne pomeni, da dejansko 'je' v telesu. Joga je takšen primer. Zato ne preseneča, da popularna duhovnost krivi um in ga vidi kot sovražnika, ki ga je treba premagati. Večni boj z umom naj bi se po njihovo končal šele z zmago nad umom. V nasprotju s tem, kar predlagajo mnogi zagovorniki popularne duhovnosti, pa v pristni duhovni praksi nikakor ne gre za odstranjevanje uma iz enačbe, temveč za to, da um, ki je na silo ločen od telesa, pripeljemo nazaj v dialog s telesom. Zavedati se moramo, da um ni sovražnik, temveč zaveznik in pomemben del človeka, saj predstavlja ogledalo našega notranjega stanja bivanja, ki izvira mnogo globlje od uma – izvira iz utelešenega sveta občutkov.

Glede na to, da živimo v družbi, v kateri je nezaželeno, da bi se počutili doma v svojih lastnih telesih in čustvih, večina ljudi svoje življenje nezavedno preživi v okovih svojih nepredelanih vzorcev in ran iz zgodnje mladosti. Predpogoj za katerokoli duhovno prakso je prav prepoznanje in zdravljenje teh nezavednih vzorcev in ran, ki pa so prej stvar psihološkega kot duhovnega dela. Osnovni namen vsake pristne duhovne prakse je, kot pravi Welwood, uvid v to, da smo del nečesa večjega. Če želimo izkusiti bistvo duhovnih praks, moramo najprej sprejeti in do popolnosti spoznati sebe kot telesno in duševno bitje, in to je tisto, česar se popularna duhovnost na vse pretege izogiba.